Domov arrow Romarske cerkve
 
obcine
Občine
Kategorije prispevkov
Izleti po Sloveniji
Romarske poti
Slovenske pešpoti
Slovenska mesta in kraji
Slovenske domačije
Krajinski parki
Veliki Slovenci
Zanimivosti
Jezera
Novice
Vodniki in zemljevidi
Satelitska slika
Dogodki po Sloveniji
Trenutno ni napovedi.
Poglej cel koledar
Prijava





Pozabljeno geslo?
Slovenija
Slovenija
Osnovni podatki
Slovenske občine
Škofije
Statistika uporabnikov
48790 registriranih
0 danes
0 ta teden
0 ta mesec
Romarske cerkve

Trška gora nad Krškim

Natisni E-pošta

Podružnična cerkev sv. Jožefa

Trška gora nad Krškim
Kakor pobiranje sadov polja in vinograda jeseni poveže vse ljudi, tako se v oktobru verni vsega sveta povežemo v molitvi rožnega venca. Prvo nedeljo v tem mesecu obhajamo rožnovensko nedeljo. Sedmega oktobra pa tudi god rožnovenske Matere božje. Nekateri v tem času molitvi rožnega venca pridružijo tudi znano molitev k sv. Jožefu: K tebi, o sveti Jožef... Jesenski čas nas namreč spomni na minljivost življenja, bližajo se vsi sveti in verne duše, sveti Jožef pa velja za najpomembnejšega priprošnjika za srečno zadnjo uro. Kako tudi ne, saj je ob njegovi smrtni postelji stal njegov varovanec Jezus.

Češčenje svetega Jožefa se je v Cerkvi močno razširilo po reformaciji. Vnet častilec je bil ljubljanski škof Tomaž Hren, razširjevalci pa jezuiti in kapucini. Prav v čas po reformaciji sodi tudi prva omemba Trške gore pri Krškem. Valvasor, krški meščan, je zapisal, da je tamkajšnja cerkev ponoči 27. maja 1683 pogorela do temeljev z dvema zvonovoma in tremi oltarji ter opremo vred. V njegovem času je bila stavba vrazvalinah. Kmalu so začeli zidati novo in večjo in jo leta 1705 dokončali.

Vrh Trške gore, sredi vinogradov in sadovnjakov, cerkev svetega Jožefa obvladuje vse Krško-brežiško polje tja do Gorjancev. Čeprav Trška gora pri Krškem ni tako znana kot ona pri Novem mestu, se vendarle ponaša z bogato preteklostjo. Tu naj bi bilo že prazgodovinsko naselje. Pod njenim pobočjem stoji grad Turn, kamor je rad zahajal k svojemu prijatelju in učencu Anastaziju Griinu naš Prešeren. Ob tem gradu je dolga leta deloval slovenski medaljer Vladimir Štoviček. Spominska zbirka, ki je razstavljena v njegovem ateljeju, govori o velikem umetniku. Ob Valvasorju sta znana krška meščana tudi slovenska reformatorja Jurij Dalmatin in Adam Bohorič. V neposredni bližini cerkve sv. Jožefa je imel "na Meniškem" svoje posestvo pisatelj Janez Mencinger. Na Trško goro je rad zahajal in svoja doživetja popisal v delu Meniški spomini. Med znane obiskovalce Trške gore štejemo tudi ljubljanskega knezoškofa Jegliča, ki je imel tu sorodnike. Trška gora je polna spominov na velike može slovenske zgodovine.

Cerkvi se še danes pozna, da je imela veliko premožnih botrov: grofje s Turna, kostanjeviški cistercijani, meščani Krškega so darovali zanjo. O bogatih botrih pripoveduje bogato razčlenjena baročna zunanjščina s polstebri in nišami. Naredi pa vtis nedokončanosti. Kot vedo povedati domačini, bi morala ob njej na vsaki strani stati zvonika. Še bolj kakor zunanjščina nas preseneti visoka notranjščina. Kar trinajst metrov visoko se dviga strop ladje. Velike mere (devet metrov) velikega marmornega oltarja so nekaj izjemnega. Oltar je nastal v delavnici baročnega mojstra Luke Misleja v Ljubljani. Posebno pozornost pritegneta stranska oltarja. Levi, v kapeli, je posvečen Rožnovenski Mariji in je ves igriv v rokokojski opremi. Na nasprotni strani pa stoji oltar sv. Fabijana, prava baročna mojstrovina, ki je kar ne moremo nehati občudovati.

Kljub bogatim botrom pa so ostali najbolj zvesti častilci naši skromni in preprosti ljudje. Božja pot pri sv. Jožefu zaživi zdaj trikrat na leto: na nedeljo po godu sv. Jožefa (19. marca), po prvem maju ter na rožnovensko nedeljo. Hudomušno Ijudsko izročilo pripoveduje, kako se je nekdo, ki se je utapljal v Savi, ob pogledu na cerkev sv. Jožefa na Trški gori zaobljubil: "SvetiJožef, pomagaj mi! če se rešim, bom kupil za tvoj oltar petdeset sveč!" Res je srečno priplaval k bregu in začel kobacati iz vode. Takrat se hitro premisli glede svoje zaobljube in pravi: "Zdaj sem rešen. Sveti Jožef, deset sveč imaš zadosti." Veja, za katero se je prijel, pa je bila suha in se je zlomila. Nesrečnik je spet padel v Savo. Presenečen zakliče: "Sveti Jožef, ti pa ne poznaš nobenega heca!
Avtor: Franci Petrič
Foto: Marjan Smerke
Informacije:

Župnijski urad Krško, Pod Goro 6, 8270 Krško
Satelitska slika Trške gora in okolice.

Dostop:

z avtom ali peš iz Krškega.

Glavni romarski shodi:

nedelja po 19. marcu, nedelja po 1. maju, rožnovenska nedelja.

Slovenske božje poti

Vrhunska monografija
v kateri je predstavljeno
205 slovenskih
romarskih poti.

Cena 65 €



 

Slinovce

Natisni E-pošta

Podružnična cerkev Matere dobrega sveta

Slinovce
Med najbolj znana in slikovita srednjeveška mesta na Slovenskem lahko z gotovostjo prištejemo Kostanjevico na Dolenjskem. Na otoku, ki ga obliva Krka, stoji naselje.Na Vsaki strani ga kakor stražarja čuvata farna cerkev svetega Jakoba in podružnica svetega Miklavža. Nedaleč stran,odmaknjen od posvetnega hrupa, stoji nekdanji cistercijanski samostan. S svojimi velikimi stavbami in čudovitimi arkadnimi hodniki sodi med najlepše v Evropi. Kakor se spodobi starodavnemu mestu in cistercijanski opatiji, kjer se še posebej časti Mati božja, je v bližini Kostanjevice tudi božja pot. Veliko Slovencev je že obiskalo Kostanjevico in njen samostan, manj pa je takih, ki so poromali na milostni kraj Slinovce, kjer Marija kot Mati dobrega sveta deli milosti že stoletja tukajšnjim ljudem in krajem.

Na prijaznem griču, le četrt ure od mesta, leži sredi vinogradov in obdelanih njiv očarljiva cerkev Matere dobrega sveta. Pred leti obnovljena se dandanašnjemu obiskovalcu zdi kot biser v zeleni kroni Gorjancev. Dva zvonika, ki se smelo dvigata proti nebu, sta zgovorno povabilo, da obiščemo ta častitljivi kraj. Baročno svetišče se ponaša z le­pimi oltarji, ki so v svoji pozlati kljub starosti, kakor da bi bili narejeni šele včeraj. Ko obiskovalec zagleda v oltarjih še Metzingerjeve slike, je njegovo občudovanje dokončno.

Ta biser baročne umetnosti je zgradil opat bližnjega sa­mostana Aleksander Haller, plemeniti Hallerstein. Leta 1777, kot pove napis na cerkvi, pa jo je posvetil ljubljanski kne­zoškof Karel Herberstein, ena najmarkantnejših osebnosti na ljubljanskem škofovskem sedežu. V glavni oltar je opat Hallerstein postavil sliko Matere dobrega sveta, ki so jo v Kostanjevico prinesli cistercijani iz Italije. Od kod, sicer ni znano, ve pa se, da je bila tam zelo češčena. Da je tako tudi na Slinovcah, pove bogata oprema cerkve, predvsem pa dra­gocen kovinski okvir Marijine slike, ki ga nosita dva angela. Vezenine, prepletene z barvnimi kamni, prekrivajo sliko tako zelo, da se vidita zgolj obraza Jezusa in Marije. Zaradi uki­nitve samostana v času Jožefa II. se, žal, ni ohranilo veliko dokumentov o božji poti na Slinovcah.

Čeprav je bilo tako ob odhodu cistercijanov veliko zgodo­vinskih dokumentov za vedno izgubljenih, se je ohranila v ljudskem pripovedovanju legenda, povezana s kapelico, ki stoji v senci starodavne lipe pred romarsko cerkvijo. V hudih časih, ko so slovenskega človeka ropali in zasužnjevali Turki, se je verno Ijudstvo zbralo k pobožnosti na Slinovcah pri kape­lici. Menih iz bližnjega samostana je zbrano množico goreče spodbujal k pobožnosti do Marije. Takrat pa zašumi v množici: "Turki se bližajo!" Od Brežic sem so se kadili oblaki dima. Ljudje so bežali vsak na svojo stran. Turki so bili hitrejši. Pridirjali so na Slinovce in ropali okoliške domove. V županovui hiši so poleg imetja našli tudi sina in hčer in ju odpeljali v sužnost. Ta dva v sužnosti nista pozabila Marije na Slinovcah. Na njeno priprošnjo sta bila rešena in sta srečno prispela do­mov po dolgih letih. Zgodbo je umetnik upodobil na oboku pre­zbiterija.

Kljub hudim preizkušnjam, ki so doletele božjepotno cer­kev z odhodom cistercijanov, se okoliško prebivalstvo ni ne­halo zatekati k Materi dobrega sveta. Le kako bi tudi moglo. Se danes se na veliki shod, ki je na kvatrno nedeljo v septem­bru, zbere na tisoče ljudi. Sem romajo Slovenci, Hrvati in Romi, da prosijo pri Mariji, ki je Sedež modrosti, za dober nasvet in pomoč v stiski. In ne prihajajo zaman!

Avtor: Franci Petrič
Foto: Marjan Smerke
Informacije:

Župnijski urad Kostanjevica, Oražnova 25, 8311 Kostanjevica na Krki
Satelitska slika Slinovcev in okolice

Dostop:

iz Kostanjevice (odcep pri mostu), z avtom do cerkve, z avtobusom do vznožja

Glavni romarski shod:

jesenska kvatrna nedelja.

Slovenske božje poti

Vrhunska monografija
v kateri je predstavljeno
205 slovenskih
romarskih poti.

Cena 65 €



 

Žeželj nad Vinico

Natisni E-pošta

Podružnična cerkev Matere božje

Žeželj nad Vinico
Najbrž bi težko našli Slovenca, ki ne bi vedel povedati vsaj nekaj malega o Beli krajini. Bele breze, vinogradi, pisanice, zeleni Jurij, prijazni Ijudje, vse to in še kaj bi lahko našteli, ko omenimo deželo med Kolpo in Gorjanci. Pri tem pa kdaj malo po krivici pozabljamo, da je še nekaj, kar daje Beli krajini poseben čar. To so številne cerkve, kapele in zna­menja. Z vsakega hriba in griča nas pozdravljajo kot zgo­vorne priče starih gospodarjev te pokrajine - križniških vitezov in pa vere Belokranjcev, ki so jih postavili in jih vzdržujejo.

 

Na robu slovenskega ozemlja, nad Kolpo in Vinico, stoji na 334 metrov visokem hribu božjepotna cerkev Marijinega imena na Žežlju. Kraj, na katerem so neznano kdaj postavili cerkev, je bil naseljen že v prazgodovini. Tu je dobra razgle­ dna točka. Od tod se lahko nadzoruje vsa pokrajina ob Kolpi. Krajevno ime je od nekdaj zbujalo vprašanja. Nekateri pravi­ jo, da narečna beseda žeželj pomeni lopato za pepel pri krušni peči, v prenesenem pomenu pa gorjačo. Drugi iščejo izvor v nemški besedi Sessel, kar pomeni stol, češ, nemški viteški križniki so govorili o kraju Maria am Sessel - Marija na stolu. Njena podoba v žeželjski cerkvi je res taka, da Marija prestoluje.

Pravijo, da je bila cerkev zidana v davnih časih po zaoblju­bi. Takrat si je sledilo več slabih letin. Nekajkrat je poleti zapa­del sneg in pokončala vse pridelke. Grozila je lakota. V tej hudi nadlogi je uiniška grofica sklenila sezidati cerkev Mariji v čast Ko je zaobljubo spolnila, so prenehale tudi preizkušnje.

Ljudje burnega 15. stoletja so pri žeželjski Mariji iskali za­vetje in pomoč pred Turki. Okrog cerkve so postavili tabors­ko obzidje, kamor so se zatekali prebivalci Vinice in sosednjih vasi. Kako hudo je bilo takrat, pove že podatek, da so leta 1469 Turki odpeljali iz Bele krajine v sužnost 500 dečkov in deklic. Iz tistih časov se je ohranila zgodba, ki jo poznajo še po nekaterih slovenskih krajih. Ob turškem vpadu v belokranjske vasi so se ljudje zatekli na Žeželj. Ponoči so prišli Turki. Na vsak način so hoteli preplezati zid. V skrajni sili so se branilci zatekli k zvijači. Postavili so se v procesijo z gorečimi svečami. Pri enih vratih so hodili iz cerkve ven, pri drugih pa noter. To se je ponauljalo brez konca. Turke je prevuzel strah. Spraševali so se, odkod se jemljejo vsi ti ljudje. Bali so se, da bodo branilci ta ogenj zmetali nanje. V velikem nere­du so zbežali z Žežlja.

Današnjega romarja na poti iz Vinice vrh hriba pozdravlja zvonik z baročno streho, ki štrli iz krošenj dreves. Čeprav pelje do cerkve zdaj cesta, je vabljivejši sprehod po stari ro­marski poti. Ob njej so razvrščene kapelice križevega pota, ki ga je postavil viniški gostilničar Jurij Benetič v preteklem stoletju. Na začetku križevega pota stojita dve večji kapeli posvečeni Mariji Pomočnici in Jezusu na Oljski gori. Na vrhu, ob koncu križevega pota, uzremo žeželjsko cerkev. Ra­zen zvonika, ki nas v osnovah še spominja na gotsko predni­co, je pred nami velika baročna stavba in pred njo prostorna lopa, ki je služila romarjem za zavetišče.

V notranjščini se srečamo z eno najlepših baročnih oprem, kar jih je na Slovenskem. Glavni oltar ima kar tri nad­stropja z nišami, iz katerih nas pozdravljajo najbolj znani ljudski svetniki in priprošnjiki. Sredi tega pa je Marijin tron, okrašen z lepimi rezbarijami. Zanimivo pri vsem je, da se bolj kot Marijina podoba v tronu časti ona, ki stoji sredi cerkve pod baldahinom. Okrog tega kipa drsajo romarji po kolenih. Obe Marijini podobi sta oblečeni.

Avtor: Franci Petrič
Foto: Marjan Smerke
Informacije:

Župnijski urad, 8344 Vinica 1
Satelitska slika Žežlja in okolice

Dostop:

z avtom iz Vinice; avtobus do Vinice, nato pol ure peš.

Glavni romarski shodi:

5. postna nedelja, 7. velikonočna nedelja, Marijini prazniki, nedelja po mali maši (posvetališče), zahvalna nedelja.

Slovenske božje poti

Vrhunska monografija
v kateri je predstavljeno
205 slovenskih
romarskih poti.

Cena 65 €



 

Smuk nad Semičem

Natisni E-pošta

Podružnična cerkev sv. Lovrenca, mučenca (božja pot smuške Marije)

Smuk nad Semičem
Naša zemlja je posejana s križi, kapelami in cerkvami, manjšimi in večjimi. Med več kot 2700 cerkvami imamo skoraj 400 Marijinih. Pa številne druge, posvečene sv. Marti­nu, sv. Vidu, sv. Petru in drugim priprošnjikom in pri­prošnjicam. K njim so se zatekali naši predniki v času kuge, lakote, potresov, turške nevarnosti. Tudi danes gremo tja v svojih stiskah: kot romarji, spokorniki, s prošnjo in zahvalo... Naši predniki niso hodili le v Rim, Komposteljo in Kelmorajn, ampak so si božje poti postavili tudi doma. Malo je med nami takih, ki niso bili na Brezjah, Sveti gori ali Ptujski gori. Je pa še toliko manjših, a nič manj priljubljenih in obiskanih širom po Sloveniji. Znane so posameznim krajem, pokraji­nam, zanimive pa bi bile za vse nas. Zato bomo v tej knjigi poromali v bolj in manj znane, da bi vas, naše bralce, spod­budili k posnemanju.

Pojdimo v Belo krajino . Nad starodavno križniško župnijo Semič, ki obsega kar 47 vasi, se na grebenu nad vinogradi dviga Smuk. Tam še vedno gospodujejo zidovi gradu, od koder so smuški graščaki budno pazili nad potmi, ki so vodile od Karlovca proti Novemu mestu. Pravijo, da so bili v davnih časih v njem roparski vitezi, ki so zbujali v popotnikih strah in grozo. Danes le še razvaline debelih zidov govore o burni preteklosti. Grad je po prvi, še bolj pa po drugi svetovni vojni začel propadati. Našo pozornost pritegne prijazna cerkvi­ca v bližini grajskih razvalin. Ima nizek zvonik in veliko lopo pred vhodom. Omenja jo že Valvasor kot cerkev sv. Lovren­ca, ki je v lasti smuških graščakov. Danes je še vedno zavet­nik sv. Lovrenc, a posebno češčenje se izkazuje Materi božji. Nihče ne ve povedati, kdaj se je sv. Lovrencu pridružila še pobožnost do Marije, a gotovo je videti zanimivo, ko se pri maši temu mučencu v čast, po obhajilu zakrije njegova po­doba s sliko Marije Pomagaj. Glavni romarski shod je namreč okrog sv. Lovrenca (10. avgusta). Takrat pride sem več kot 3000 vernih. Belokranjci, Hrvatje, Romi se po kolenih podajo okrog oblečene podobe Marije, ki kraljuje na nosilih sredi cerkve. Ljudje pa radi prihajajo tudi ob drugih pri­ložnostih. Tu so mladinska romanja. Lepo je praznovanje 1. maja, ko se začno šmarnice, in še kaj... Kdor želi doživeti ljudsko romanje in slavje ob njem, naj gre k smuški Mariji. Morda bodo tisti, ki so pozorni na umetnostno bogastvo, na Smuku razočarani, toda ob pogledu na pisano belokranjsko pokrajino bodo odhajali potešeni. Tudi tako se dviga pogled v nebeške višave.

 

Avtor: Franci Petrič
Foto: Marjan Smerke

Informacije:


Župnijski urad Semič, 8333 Semič 20.
Satelitska slika Smuka nad Semičem in okolice.

Dostop
:

peš iz Semiča ali od odcepa ceste iz Gabra; z avtom po kolovozni poti iz Gabra ali iz Semiča.

Glavna romarska shoda:

1. maj ( začetek šmarnic), nedelja po sv. Lovrencu (10. august).
Slovenske božje poti

Vrhunska monografija
v kateri je predstavljeno
205 slovenskih
romarskih poti.

Cena 65 €


 
<< Začni < Nazaj 21 22 23 24 Naprej > Konec >>

Rezultati 208 - 211 od 211
Zemljevid

Zadnji zapisi v bloge
Pisci blogov
Arhiv blogov
Zadnji prispevki





16:27 4.10.2008