Domov arrow Romarske cerkve
 
obcine
Občine
Kategorije prispevkov
Izleti po Sloveniji
Romarske poti
Slovenske pešpoti
Slovenska mesta in kraji
Slovenske domačije
Krajinski parki
Veliki Slovenci
Zanimivosti
Jezera
Novice
Vodniki in zemljevidi
Satelitska slika
Dogodki po Sloveniji
Trenutno ni napovedi.
Poglej cel koledar
Prijava





Pozabljeno geslo?
Slovenija
Slovenija
Osnovni podatki
Slovenske občine
Škofije
Statistika uporabnikov
48790 registriranih
0 danes
0 ta teden
0 ta mesec
Romarske cerkve

Crngrob pri Škofji Loki

Natisni E-pošta

Podružnična cerkev Marijinega oznanjenja

Crngrob pri Škofji Loki
V Cengrob se velike gnade gode, pravi stara pesem, ki so jo prepevali romarji, ko so prihajali v to znamenito božjo pot "Marije angelskiga češena", ki je leta 1991 slavila 700. obletnico prve omembe kraja. Pravzaprav bi težko rekli, da je Crngrob manj znana božja pot, prej bi veljalo, da je precej pozabljena. Na binkoštni praznik je nekdaj sem romalo kar 28 procesij iz najbolj imenitnih fara bližnje in daljne okolice, med njimi ljubljanskega Šempetra, Nevelj, Mošenj, Cerknega, Idrije... Vsako leto je bilo še v prejšnjem stoletju v tem svetišču opravljeno do 900 maš. O teh slavnih časih danes pripovedujejo mogočni zidovi in bogata oprema. Tudi romarji še pridejo. Najbolj zvesti so ti, ki žive v bližini, na Sorškem polju in v loških krajih, posebno še s "Fare" - Stare Loke. Kadar sem zanese pot naključnega popotnika, pa se kar ne more načuditi temu, kar najde tukaj.

Crngrobska cerkev z mogočnim zvonikom pritegne našo pozornost že od daleč, ko se s Sorškega polja ozremo proti Svetemu Joštu in Križni gori. Pota, ki vodijo k njej, nas skozi senčne gozdove pripeljejo pod bele zidove svetišča, kjer nam postane jasno, zakaj so si za film Cvetje v jeseni izbrali prav idiliko tega kraja. Prvo vprašanje, ki si ga tukaj zastavimo, je seveda - zakaj tako nenavadno ime. Nekateriga povezujejo z nemškim Ehrengruben in to skušajo razlagati. Za nas pa je domača Ijudska razlaga, ki je pravljično obarvana. Ime naj bi nastalo zaradi črne trave, ki je zrasla na grobu loškega mestnega glavarja, ki je hotel preprečiti zidanje tako velikega stolpa, kot je crngrobski. Kaznovan je bil s tem, da ga je veter vrgel z odrov pri zvoniku in se je pogreznil globoko v zemljo. Nad tem grobom je dolgo rasla črna trava.

Če je ime zavito v pravljične razlage, pa je bolj zgovorna stavbna zgodovina svetišča. Včasih kdo trdi, da Slovenci nimamo katedral. Ob pogledu na Crngrob bo moral to trditev preklicati. Štiri različne cerkve in zidave so povezane v stavbno gmoto s tako domiselnostjo, da je pred nami slovenski Köln ali Reims. V zidovih te cerkve je skrita zgodovina vse od 1250. leta dalje. To je pravi raj za umetnostne zgodovinarje in umetnike.
Če v arhitekturi in slikarstvu prevladuje gotika, pa je oprema s čudovitimi zlatimi oltarji vsa baročna. Njeno lepoto posebno doživite ob igri svetlobe na glavnem oltarju. Takrat si prav lahko zamislite naše prednike, ki so tukaj doživljali predokus nebes. Glavni oltar Marijinega oznanjenja je napravil leta 1652 ljubljanski rezbar Jurij Skarnos. Velja za enega največjih zlatih oltarjev pri nas, saj meri v višino deset metrov in je na njem skoraj sto figur. Nad tabernakljem pod baldahinom pa je v nasprotju z velikimi merami majhna in prikupna podoba Marije z Jezusom, ki je predmet češčenja. Zaradi tega milostnega kipa se zbirajo romarji tukaj. Njegova majhnost ob veličini vsega okrog nas opominja na skromnost in ponižnost. Taki bi se morali počutiti, ko prihajamo pred Boga.

Veliko bi morali še naštevati o Crngrobu. Ob umetnostni zakladnici, ki ji ni para daleč naokoli, ne bi smeli pozabiti na slavne freisinške škofe, graditelje tega svetišča, pa na nemške koloniste, ki so se sem doselili in najbrž dali ime, na ajdovsko deklico, ki je pomagala graditi to cerkev in je njeno rebro shranjeno v cerkvi, na turškega vojskovodja, ki je pustil sled konjske podkve, in še in še... Naj ostane nekaj za vas, ko boste poromali sem.
Avtor: Franci Petrič
Foto: Marjan Smerke
Informacije:

Župnijski urad Stara Loka, Stara Loka 63, 4220 Škofja Loka.
Satelitska slika Crngroba in okolice.

Dostop:


z vozili iz Form; z avtom po makadamski cesti iz Stare Loke.

Glavni ronmrski shodi:


Gospodovo oznanjenje (25. marec), binkošti, Marijini prazniki.

Slovenske božje poti

Vrhunska monografija
v kateri je predstavljeno
205 slovenskih
romarskih poti.

Cena 65 €



 

Skaručna

Natisni E-pošta

Podružnična cerkev sv. Lucije

Skaručna
V prvi polovici decembra se v koledarju zvrstijo godovi vrste svetnikov in svetnic, ki so že od nekdaj zelo priljubljeni in češčeni. Misijonarji v teh dneh časte sv. Frančiška Ksaverija, rudarji se spominjajo svoje zavetnice sv. Barbare, otrokom je najljubši god sv. Miklavža, čebelarji vedo za sv. Ambroža... K tem znanim ljudskim svetnikom štejemo tudi sv. Lucijo.

Češčenje te mučenke iz Sirakuz na Siciliji je izpričano že v petem stoletju. Živela je v času cesarja Dioklecijana. Bila je iz premožne hiše. Ko je romala na grob mučenke Agate v Katanijo, da bi izprosila ozdravljenje svoji bolni materi, se ji je prikazala svetnica in napovedala skorajšnjo mučeniško smrt. Takoj po vrnitvi domov je razdrla zaroko in začela razdajati premoženje. Užaljeni zaročenec jo je zatožil oblastem, da je kristjanka. Postavili so jo pred sodišče. Sodnik jo je ukazal odpeljati v javno hišo, da bi jo onečastil, dal jo je žgati in polivati z vrelim oljem in smolo. Ostala je trdna in neuklonljiva. Končno so jo obsodili na smrt z obglavljenjem. Njene relikvije so sprva hranili v Sirakuzah, danes pa jih častijo v Benetkah.

Že v zgodnji krščanski dobi je bilo češčenje sv. Lucije razširjeno po vsej Italiji in je kmalu zajelo ves zahodni krščanski svet. V izročilu ljudske pobožnosti je sv. Lucija zavetnica vida in jo največkrat kažejo podobe s pladnjem in parom oči na njem. Po legendi si je Lucija iztaknila oči, da bi si ohranila devištvo. Med njene nekdaj najbolj sloveče božje poti na Slovenskem štejemo cerkev na Skaručni pri Vodicah. Stoji na enem najlepših krajev na Gorenjskem. Sredi rodovitne ravnine in z gozdovi poraščenih gričev se dviga na majhni terasi Lucijino svetišče, ki ima v ozadju mogočno kuliso Kamniških planin. Baročna podoba cerkve nam pove, da je nastala v časih, ko si je naše ljudstvo opomoglo po prestanem divjanju Turkov. O njeni gradnji je v ljubljanskem škofijskem arhivu ohranjena tudi zgodba, ki ponazarja, kako so pogosto proti volji cerkvenih predstojnikov pri nas vznikale cerkve, ki so danes naš največji ponos in najdragocenejše bogastvo.

Sv. Lucijaje imela na Skaručni do leta 1662 majhno kapelico. K njej so radi prihajali romarji, saj se je govorilo o pogostnih uslišanjih. Domačini so sklenili, da postavijo suoji zavetnici cerkev, kjer se bodo romarji zbirali brez strahu pred slabim vremenom in mrazom. Morali so dobiti dovoljenja. Graščak Ferdinand s smledniškega gradu jim je zastonj dal zemljišče, zataknilo pa se je pri Ijubljanskem škofu Buchheimu. Ko se je konec julija 1662 škof peljal čez Skaručno v Šmartno pod Šmarno goro, so mu šli Skaručani naproti in so kočijo spremljali vse do Šmartnega. Tam so pokleknili, vodiški vikar Marko Lušin pa je škofu predložil željo Ijudstva. Toda resni škof je prošnjo zavrnil, češ da imajo v vodiški fari že dovolj cerkva. Ljudje si povsod želijo zidati nove, stare pa zanemarjajo. Zato naj raje opuste misel na zidavo. Na njihovo vztrajanje je odgovoril, da bo dal preiskati čudeže. Ko se bo to pojasnilo, bo dela dovolil. Vendar je škof še isto leto zaradi posredovanja grofa Ferdinanda popustil. Že pet let kasneje so novo cerkev blagoslovili.

Toda preteklo ni niti 80 let, ko so Skaručani ob novih baročnih zgradbah, ki so jih videli v okolici, hoteli tudi sami postaviti lepše in svetlejše svetišče v modernem slogu. Do leta 1744 so skoraj na novo pozidali cerkev. Da bi bilo dovolj paše za oči pri veliki priprošnjici za zdrave oči, so poklicali k sebi še velikega mojstra čopiča, soseda iz mengeške fare, Frančiška Jelovška. Leta 1748 je s prizori iz življenja sv. Lucije in njenimi čudeži poslikal ves strop v ladji in prezbiteriju. Slike je opremil z napisi, ki prizore razlagajo. Imenitno galerijo baročnega slikarstva je dopolnil še razgiban oltar, ki so ga napravili leta 1776. Vsa ta razkošna oprema zdaj priča, kako pomembna božja pot je bila na Skaručni v tistih časih.

Preden se poslovimo s tega lepega romarskega kraja, obudimo še spomin na pesnika Prešerna. V Skaručni je med leti 1837 - 1841 služboval njegov stric Franc Ksaver. Morda je prav tu v senci Šmarne gore sredi krasot, ki jih razkriva Gorenjska, nastalo največ njegovih pesmi o lepotah Kranjske dežele.
Avtor: Franci Petrič
Foto: Marjan Smerke
Informacije:

Župnijski urad Vodice, Brniška 3, 1217 Vodice.
Satelitska slika Skaručne z okolico.

Dostop:


z vozili po stari cesti med Vodicami in Šmartnim pod Šmarno goro.

Glavni romarski shodi:


5. velikonočna nedelja, nedelja po sv. Jakobu (25. julij), nedelja po sv. Luciji (13. december).

Slovenske božje poti

Vrhunska monografija
v kateri je predstavljeno
205 slovenskih
romarskih poti.

Cena 65 €



 

Limbarska gora

Natisni E-pošta

Podružnična cerkev sv. Valentina

Limbarska gora
Med pregovorne znanilce pomladi je slovenska ljudska govorica uvrstila tudi sv. Valentina. Star pregovor pravi: Svet' Valentin 'ma ključe od korenin. Na njegov god, 14. februarja, ljudje že dobro občutimo, da moč zime pojenjuje in da sonce počasi in vztrajno zmaguje nad snegom in ledom. Zahodni, posebno angleško govoreči svet, pozna svetega Valentina zaradi praznika zaljubljencev, ki ga ta dan obhajajo. To je srečen dan, ko si ljudje izmenjujejo čestitke in darila. Pri nas je sveti Valentin glasnik in posrednik božje dobrote. Vedno so ga imeli za priprošnjika zoper telesne slabosti in kužna obolenja. Z zgodbo, da je vrnil zdravje otroku z mrtvoudom in padavico, je prišla k nam navada, da se mu priporočajo božjastni bolniki. Tudi romarji so ga razglasili za svojega zaščitnika.

O svetem Valentinu vemo zelo malo. Gotovo je le to, da je bil mučenec v času zadnjih preganjanj v rimskem cesarstvu. Staro izročilo tudi pravi, da je bil duhovnik. Zato ga upodabljajo v mašnem plašču s palmovo vejo v roki in božjastnim dečkom ob vznožju. Njegova cerkevje stala že v 4. stoletju pri Milvijskem mostu pred Rimom. Tam so zdaj le razvaline. Romarji pa še lahko obiščejo njegov grob v cerkvi sv. Praksede blizu bazilike Marije Snežne.

Kljub močnemu vplivu nemškega sveta, kjer bolj časte škofa Valentina iz Passaua, je vendarle češčenje rimskega mučenca pri nas bolj razširjeno. Na Slovenskem ima kar enajst cerkva, še več pa oltarjev in kipov. Med najbolj znanimi cerkvami je božjepotna sv. Valentina na Limbarski gori nad Moravčami. Na 768 metrov visokem grebenu med Moravško dolino in črnim grabnom, kjer gre cesta na Trojane, se dviga njena stavbna gmota. Od tod je čudovit razgled na vse strani, zato je priljubljena izletniška točka. Že okrog 1156. so se v bližini utrdili limbarski gospodje. Ime so dobili po gradu, ki so ga imenovali Lilienberg. Zadnjega gospodarja limbarskega gradu so konec 15. stoletja ubili na pokopališču v Mekinjah. Grad je nato propadel in Valvasor ni o njem našel sledu.

Čas zidave prve limbarske cerkve bi lahko povezali z zidavo gradu, a zato ni nobenih oprijemljivih podatkov. Prvič je omenjena leta 1667, ko je bila postavljena prednica današnje baročne lepotice. Ker je prihajalo vse več romarjev, je postala premajhna. Posebno še potem, ko je papež Klemen XI. leta 1718 potrdil ustanovno listino bratovščine sv. Valentina s sedežem pri cerkvi. Njena gmotna podlaga je pomagala, da so se odločili tu gori zidati novo cerkev. To delo so zaupali takrat najbolj znanemu gradbeniku Gregorju Mačku. Maček, ki je imel za seboj bogate izkušnje gradenj na Šmarni gori, v Dobrovi, Komendi, Šmartinu pri Kranju, jo je zasnoval okrog leta 1735 in velja po sodbi naših strokovnjakov za najzrelejše med vsemi njegovimi deli.

Na pročelju vas danes pozdravlja lopa z lepo obdelanimi stebri. Ta je dajala zavetje romarjem. Na velikih romarskih shodih so bile v njej maše za množice, ki niso mogle v cerkev. Zato so tukaj postavili čudovit kamnit oltar z bogatimi štukaturami. Nedavno obnovljen, nas pritegne s svojo svežino in baročno igrivostjo. Skozi glavna vrata vstopimo v cerkev. Prevzameta nas njena velikost in arhitekturna skladnost. Odlikuje se po razpotegnjenem osmerokotnem prostoru, listnati kupoli, poglobljenih oltarnih nišah, ki so se prilagodile ladji, in posebni osvetljavi. Vse štiri kapele so z oltarji postavljene diagonalno na os cerkve in so osvetljene z južne, gledalčevim očem zakrite strani. Tako se zdi, da prihaja v prostor mehko razpršena svetloba kakor izza zagrinjala. Posebnost so tudi korne empore, ki jih ugledamo šele izpred oltarja.

Baročno arhitekturo v ladji dopolnjujejo kamniti oltarji s slikarijami. Posvečeni so sv. Tilnu, Materi božji, angelu varuhu in sv. Valentinu škofu. Posebno dragoceni sta Metzingerjevi sliki Marijinega kronanja in sv. Tilna. Freske, ki so bile verjetno Jelovškovo delo, je pred sto leti preslikal Matija Koželj. Glavni oltar je lesen in narejen v klasicističnem slogu okrog leta 1800. V njem je v naravni velikosti kip sv. Valentina. Medaljon nad njim ima napis: Sv. Valentin je prejel dva darova. Angela z napisi ob svetniku povesta, katera dva: dar spreobrnjenja grešnikov in dar čudežev nad bolniki.
Avtor: Franci Petrič
Foto: Marjan Smerke
Informacije:

Župnijski urad Moravče, Trg svobode 14, 1251 Moravče.
Satelitska slika cerkve sv. Valentina in okolice.

Dostop:


z avtom iz Moravč (smer Gabrje, Hrastnik, Limbarska gora) ali z več strani peš.

Glavni romarski shodi:


sv. Valentin (14. februar), binkošti, tretja nedelja v juniju (pred godom Janeza Krstnika), angelska nedelja (prva v septembru).

Slovenske božje poti

Vrhunska monografija
v kateri je predstavljeno
205 slovenskih
romarskih poti.

Cena 65 €



 

Žalostna gora pri Preserju

Natisni E-pošta

Podružnična cerkev Žalostne Matere božje

Žalostna gora pri Preserju
Že od časov, ko so beli menihi v Stični zgradili mogočno svetišče njej v čast, je češčenje Žalostne Matere božje na Slovenskem priljubljeno in razširjeno.

God Žalostne Matere božje obhajamo sicer 15. septembra, a poseben dan češčenja je tudi cvetni petek. To je petek pred cvetno nedeljo. Razlog za to je preprost. Ker je na veliki petek v središču češčenja trpeči Jezus na križu, takrat ni mogoče izkazovati posebnega češčenja Mariji. Zato so po starih navadah verni na cvetni petek radi obiskovali cerkve Žalostne Matere božje v Stični, pri Treh Farah v Beli krajini, v Mokronogu, ali pa na Žalostni gori pri Preserju.

Prav ta, oddaljena le nekaj več kot deset kilometrov od Ljubljane, je bila že od zdavnaj priljubljeno zavetišče romarjev iz južnega in zahodnega dela ljubljanske kotline. Na 418 metrov visokem hribu, ki obvladuje vso barjansko ravnino, po kateri se vije zelena Ljubljanica, se mogočno dviga baročno svetišče, obdano s kapelicami križevega pota. Zdi se kakor dragocen kamen v prstanu.

V kroniki preserske župnije je ohranjen zapis o začetkih te božje poti. V začetku 18. stoletja so prišli v tamkajšnje kraje hudi časi: slabe letine, lakota in bolezni. Zato so se v teh stiskah Ijudje zatekli po tolažbo k Mariji. Hoteli so ji pozidati cerkev. Vendar upravitelji kartuzijani iz Bistre temu Ijudskemu navdušenju niso bili naklonjeni, saj še ni minilo dolgo, karso zgradili farno cerkev v Preserju, povrhu vsega je deželo pestilo pomanjkanje. Namesto cerkve so kartuzijani dali na hrib postaviti velik križ. Toda Ijudska vnema se ni ztnanjšala. H križu so prihajali molit, obenem pa iskali pomoč za zidavo. Tu jim je priskočilo na pomoč srečno naključje.

V preserski fari se je namreč rodil Franc Kovač-Faber. Ta je študiral po različnih evropskih krajih in postal ugleden zdravnik na Dunaju. Zdravil je celo samega cesarja Karla VI. Ta mož si je pridobil s svojim delom veliko bogastvo. Na stara leta se je preselil na Nizozemsko. Bil pa je zelo navezan na svoj rojstni kraj in nanj so se spomnili Preserci ter ga poprosili za pomoč. Velikodušno se je odzval in pošiljal denar vse do svoje smrti. Zdaj tudi bistriški kartuzijani niso več nasprotovali. Leta 1725 se je začela zidava in čez dve leti je bila cerkev uspešno postavljena. Ob svojem obisku leta 1752 jo je posvetil goriški nadškof Karel Mihael Attems.
Oprema cerkve spominja na prve slavne dni božje poti na Žalostni gori in obnovo le-tega. Glavni oltar je čudovita mojstrovina. V njem je zanimiv kip Žalostne Marije, ki pa je, v nasprotju s podobnimi, brez Jezusovega trupla v naročju. Jezus leži v niši pod oltarno mizo. Marija je po baročnih navadah oblečena. V njenem obrazu je umetnik živo izrazil žalost in trpljenje. Med oltarji, ki jih ob svojem obisku zagotovo ne bomo spregledali, je tisti s križanim. Pod njim namreč leži v stekleni krsti sv. Jukund, mučenec. Oblečen je v rimskega vojaka. Njegove relikvije je iz rimskih katakomb sem prinesel bistriški prior Hugo, da bi še bolj pripomogel k slovesu božje poti. Občudovalci lepe umetnosti pa bodo v tej cerkvi napasli svoje radovedne oči še ob številnih drugih zanimivostih.

Morda se bo kdo ustavil tudi ob dveh svečnikih, ki ju držita velika orlovska kremplja, na vrhu pa so v trikotu izrezljani nos, oko in uho. Nihče ne zna razložiti, zakaj to. Ljudska domišljija je z njim povezala napeto zgodbo. Neki mož iz Rakitne je s Krima proti domu peljal voz drv. Na poti se mu je voz prevrnil. Začel je grdo preklinjati in klicati na pomoč hudiča. Ta je res prišel in mu pomagal, a v zameno muje moral voznik zapisati dušo. Šele, ko je prišel domov, je mož ugotovil, kako strašno stvar je storil. Ves obupanje poromal na Žalostno goro k spovedi. Koje prišel pred cerkvena vrata, sta se z obeh strani prikazala dva strašna kremplja in se preteče stegovala k njemu. Mož je mimo krempljev planil v cerkev, kjer ga je duhovnik spovedal in obhajal. Srečen, kerje bil rešen, je v spomin podaril cerkvi ta dva svečnika s kremplji.

Žalostna gora leži na lepi razgledni točki. Ko se ob lepem vremenu z Barja dvignejo še zadnje megle in se zjasni, je zares vredno obiskati ta lepi kraj.
Avtor: Franci Petrič
Foto: Marjan Smerke
Informacije:

Župnijski urad Preserje, 1352 Preserje 4
ali na Alojzij Kočar, župnik v pokoju, Prevalje 25, 1352 Preserje.
Satelitska slika Žalostne gore in okolice.

Dostop:


z avtom; v Kamniku desno do kapelice na koncu vasi, zopet desno po kolovozni poti.

Glavni romarski shodi:


vsi petki v postnem času, cvetni petek, binkošti, veliki šmaren.

Slovenske božje poti

Vrhunska monografija
v kateri je predstavljeno
205 slovenskih
romarskih poti.

Cena 65 €



 

Kurešček

Natisni E-pošta

Podružnična cerkev Kraljice miru

Kurešček
Ko so graditelji svetogorske bazilike nad Gorico vklesali nad vhodna vrata zmagoslavne besede Jaz pa stojim na gori kakor prej, so v njih izpovedali vero, da Marija nikoli ne zapusti kraja, ki si ga izbere, da na njem deli milosti. Da je res tako, se je potrdilo na eni najlepših slovenskih razglednih točk, na Kureščku pri Ljubljani. Na tem 833 metrov visokem hribu na južnem robu Ljubljanskega barja se od pomladi 1990 zbira vedno več romarjev. Iz ruševin nekdanje cerkve, ki je bila že zapisana pozabi, se je kot sad teh romanj kakor mitološki feniks zopet dvignila cerkvica Marije, kraljice miru. Veliko simboličnega in pomenljivega se skriva v tem, posebno še, ker je to edina cerkev na Slovenskem, posvečena Kraljici miru.

Zgodovina nastanka cerkve na Kureščku je zavita v temo davnih stoletij. Prvi sledovi segajo v nemirne čase turških vpadov. Že krajevno ime samo nam pove, da so tukaj kurili grmado v svarilo, da prihajajo turške roparske tolpe. Bolj zgovoren je v Slavi vojvodine Kranjske Janez Vajkard Valvasor, ko pravi, da je na Kureščku sloveča božja pot. Omenja tudi legendi, ki sta se spletli okrog tega kraja. Prva pripoveduje o kureškem mežnarju, kije šel v zgodnjem jutru iz vasi pod vrhom v cerkvico zvonit jutranjice. Pa je zašel v visokem snegu, in ker je daleč naokoli ležala gosta megla, se nikakor ni mogel izkopati na pravo pot. Ves upehan je začel obupovati. Tedaj pa so se zvonovi na vrhu Kureščka sami oglasili. Ravnal se je po njihovem glasu in srečno dospel do cerkvice. Druga pripoved je bolj zavita v Ijudsko domišljijo. Pravi, da prilete vsakih sedem let posebne mravlje in ostanejo v cerkvi osem dni. Toliko jih je in take so, da jih ni mogoče poteptati z nogami niti pregnati.

Sedanjo cerkev na Kureščku so zgradili v 18. stoletju, ko je imela tu sedež za vso Kranjsko deželo bratovščina Marije, kraljice miru. Člani te bratovščine so bili preprosti pa tudi bogati ljudje od vsepovsod. Takrat so postavili v cerkvi tri oltarje in poslikali prezbiterij. Freske so ponazarjale misel, kako Marija miri sprte voditelje ljudstev. Tudi vsi napisi so govorili o miru. Med njimi je eden obljubljal: Na tem mestu bom delila mir. Zaradi velikih množic, ki so prihajale na shode, so postavili zunaj cerkve, za prezbiterijem odprto lopo in oltar. Za oskrbo romarjev je bil nastavljen poseben duhovnik, ki je stanoval v hiši pod cerkvijo. Po smrti zadnjega so leta 1936 prevzeli skrb za cerkev salezijanci z Rakovnika.

Med najpomembnejšimi romanji na Kurešček je treba posebej omeniti veliko romanje prvega septembra 1940 v krvavi zarji vojne. Takrat se je tu zbralo čez 5000 romarjev. Skupaj z ljubljanskim škofom Gregorijem Rožmanom so v procesijah prišli molit za mir. Takrat so se slovesno zaobljubili, da bodo vsako leto romali sem. Žal so vojne in povojne razmere to preprečile.

Cerkev na Kureščku je začela razpadati šele v desetletjih po vojni. Septembra 1944 je granata iz nemškega topa poškodovala streho. Kljub kasnejšim prizadevanjem župnika Ronka iz Roba je po vojni niso smeli popraviti. Plemenito baročno stavbo so načele in uničile zime in viharji. Cerkvene klopi so porabili za kurjenje prvomajskih kresov. Nekaj preostale opreme in kip Kraljice miru so verni še pravočasno rešili. Najdlje je vztrajal zvonik. Leta 1970 pa je s prvomajskim kresom zagorel še ta. Tako je obiskovalec še pred petimi leti na Kureščku našel le golo zidovje in kupe kamenja.

V času, ko je na Slovenskem postala aktualna narodna sprava, se je zanimanje za Kurešček prebudilo. Ob prizadevnih rokah domačinov in romarjev je cerkev zrasla kakor nova. Vsak mesec je (prvi četrtek, petek in soboto) tu množica vernih, ki z molitvijo in s spokornimi deli kakor v davni preteklosti prosijo blagoslova nad našo domovino.
Avtor: Franci Petrič
Foto: Marjan Smerke
Informacije:

Župnijski urad lg, 1292 Ig pri Ljubljani 85.
Satelitska slika Kureščka in okolice.

Dostop:


po cesti z Iga proti Golemu in nato na levo do Doma (po kolovozni poti z avtom tudi do cerkve).

Glavni romarski shodi:


Marijini prazniki, velikonočni ponedeljek, zadnja nedelja v avgustu.

Slovenske božje poti

Vrhunska monografija
v kateri je predstavljeno
205 slovenskih
romarskih poti.

Cena 65 €



 
<< Začni < Nazaj 21 22 23 24 Naprej > Konec >>

Rezultati 199 - 207 od 211
Zemljevid

Zadnji zapisi v bloge
Pisci blogov
Arhiv blogov
Zadnji prispevki





16:27 4.10.2008