Domov arrow Romarske cerkve
 
obcine
Občine
Kategorije prispevkov
Izleti po Sloveniji
Romarske poti
Slovenske pešpoti
Slovenska mesta in kraji
Slovenske domačije
Krajinski parki
Veliki Slovenci
Zanimivosti
Jezera
Novice
Vodniki in zemljevidi
Satelitska slika
Dogodki po Sloveniji
Trenutno ni napovedi.
Poglej cel koledar
Prijava





Pozabljeno geslo?
Slovenija
Slovenija
Osnovni podatki
Slovenske občine
Škofije
Statistika uporabnikov
48790 registriranih
0 danes
0 ta teden
0 ta mesec
Romarske cerkve

Brinjeva gora

Natisni E-pošta

Podružnična cerkev Matere božje

Brinjeva gora
Najbrž ni Slovenca, ki bi ne slišal za Višarje, saj jih omenja celo Prešeren v svoji pesmi. Na Slovenskem pa nimamo samo teh Višarij, ampak še ene. Nedaleč od Zreč, enega najmlajših slovenskih mest, in vsem športnikom znane Rogle, leži 623 metrov visok hrib Brinjeva gora.

Domačini pravijo, če trikrat poromaš sem, je toliko, kot če bi enkrat šel na Višarje. Tej gori tudi rečejo "male Višarje". Seveda ne le zaradi težke dostopnosti, ampak predvsem zaradi sorodne legende o nastanku božje poti. Izročilo namreč pravi, da so pastirji na tem kraju našli Marijin kip v brinju. Ko so se Ijudje pogovarjali, kakšno svetišče naj zgradijo, se je vnel prepir. Eni so bili za cerkev, drugi so menili, daje dovolj kapela, tretji, da bi kip postavili kar v bližnjo cerkev sv. Neže. Nastala je prava zmešnjava. Nenadoma se med prepirljivci pojavi skrivnosten mož z grabljami v rokah. Ta jim pravi: Nikarse ne prepirajte. Zidajte raje cerkev Mariji v čast, da bo pomočnica vam in vsem, ki se bodo zatekali pod njeno varstvo. V potrditev teh svojih besed je mož stopil k skali, udaril z ročajem grabelj po njej in ta se je vanjo globoko zasadil.

Ko se danes po ozki poti povzpnemo mimo cerkve sv. Neže in treh mogočnih kapel do vrha Brinjeve gore, občudujemo prikupno obnovljeno cerkev. Kot pravijo podatki, je bila zgrajena leta 1769 na kraju, kjer naj bi pred tem stala kapela. Zaradi številnih romarjev pa so jo morali leta 1830 še enkrat povečati. Njena notranjost je sicer preprosta v opremi, a zelo domača zaradi fresk, ki jih je napravil škofjeloški slikar Matija Bradaška leta 1911. Na Višarje nas zopet spomni Marijin kip v glavnem oltarju. Našo pozornost in radovednost pri oltarju zbudijo majhni kipci domače živine in človeških udov. Kadar gredo romarji okrog oltarja s prošnjo za zdravje ali pomoč, jemljejo te kipce s seboj ter jih polagajo na koncu na Marijin oltar. Ko kipec vzamejo, prispevajo svoj dar za cerkev. Tako darovanje je ponekod pri nas v navadi ob sv. Štefanu, Martinu in drugih priprošnjikih. Žal je vse bolj redko.

Brinjeva gora ima starejšo zgodovino kakor cerkev, ki na njej stoji. Že v železni dobi in v času Rimljanov je bila tukaj velika utrjena naselbina, ki se je raztezala vse do sedanje cerkve sv. Neže. Nedaleč od tod je vodila starodavna pot, po kateri sta šla v Rim sveta brata Ciril in Metod. Prav blizu je tudi žička kartuzija. Tamkajšnji menihi so imeli v Zrečah svoja posestva. Verjetno so tudi oni zaslužni za božjepotno cerkev na Brinjevi gori, saj so bili vneti Marijini častilci.

Največji romarski shod na teh štajerskih Višarjah je na binkoštno nedeljo in ponedeljek. Posebno doživeto pa je na tretjo nedeljo v juliju, ko se pridejo zahvalit Mariji za varstvo interniranci iz Dachaua, Ravensbrücka, Auschwitza in pregnanci iz časa okupacije. Med znanimi romarji, ki so radi prihajali sem, pa omenimo do nedavnega pozabljenega Jurija Vodovnika, ki tudi nas vabi sem takole: Na Brinjevi gori zvon zvoni, hite k Mariji romarji, le pojte romarji lepo, častite Mater kronano!
Avtor: Franci Petrič
Foto: Marjan Smerke
Informacije:

Župnijski urad Zreče,  Šolska 1, 3214 Zreče.
Satelitska slika Brinjeve gore z okolico.

Dostop:

z avtom iz Zreč (križišče pri župnijski cerkvi), peš.

Glavna romarska shoda:

binkošti, binkoštni ponedeljek.

Slovenske božje poti

Vrhunska monografija
v kateri je predstavljeno
205 slovenskih
romarskih poti.

Cena 65 €



 

Prihova

Natisni E-pošta

Župnijska cerkev Marije Vnebovzete

Prihova
Stoletja prihajamo k Materi vsi, ki milosti iščemo in pomoči / Bogato svoj mili deli blagoslov, delila ga bo še do konca rodov. Tako je v pesnitvi Prihovška legenda pesnica izpove-dala čutenje vernih, ki poznajo božjepotno cerkev Marije Pomočnice na Prihovi, nedaleč od Slovenskih Konjic. Sredi vinorodnih štajerskih gričev si je Marija izbrala kraj, kjer kot "pribežalše grešnikov", kot je zapisano ob njeni tukajšnji podobi, deli svoje milosti.

o preteklosti cerkve je zelo malo zgodovinskih poročil. Ljudsko izročilo pa je bolj zgovorno. Pravijo, da je na prihovškem griču v davnini na sam božični dan, sredi mrzle zime, vzcvetela češnja. Ta nenavadni dogodek sredi zimskega časa je bil za okoliške prebivalce božje znamenje, naj na njenem mestu zgrade svetišče. Kakor ve povedatI kronika, je to kmalu postalo cilj romarjev od blizu in daleč. še posebno pa je zbudil zaupanje v bogate milosti, ki jih deli Marija na Prihovi, dogodek iz časov, ko so v bližnjem samostanu v Žičah še živeli kartuzijani. Neko poletjeje suša pestila tukajšnje kraje ingrozila, da pripelje lakoto v deželo. Kartuzijani, veliki Marijini častilci, so v hudi stiski oznanili spokorno romanje k prihovski Mariji s prošnjo za dež. Več kot dva tisoč vernih se je odzvalo njihovemu uabilu. Njihova goreča molitev je bila tako hitro uslišana, da so se mokri vračali na svoje domove. Od tega dogodka naprej se je zaupanje v priprošnjo Marije na Prihovi še utrdilo.

Čeprav so dogodki iz daljne preteklosti obdani z bujno legendarnostjo in ljudsko domišljijo, imajo v sebi vselej vsaj kanček resničnega. Vsi namreč govore o velikem zaupanju in ljubezni naših ljudi do Marije. Če pomislimo na težke čase tlačanstva, turškega ropanja in krive vere, to še bolj razumemo. Kot pravi prihovška legenda, ki naj bi nastala v 16. stoletju, je treba prav v vseh teh treh nadlogah slovenskega človeka iskati tudi razloge za nastanek božje poti na Prihovi.

Ljubezen naših prednikov do Marije vidimo tudi v prihovski cerkvi. Vrh griča, obdanega z vinogradom, kraljuje božjepotna cerkev v vsej lepoti. Ne dolgo tega je bila obnovljena, zato je še lepša. Že izjemna lega, še bolj pa razkošno poslikana in z zlatimi oltarji opremljena notranjost svetišča, prevzame še tako ravnodušnega obiskovalca. Še bolj nas prevzame glavni oltar, kjer je Marija vsa obdana s smejočimi angeli in angelci, ter vinska trta, ki se vsa šibi od teže grozdov na njej. Kar vabijo nas, naj preštejemo vse angelce na oltarju, ali v mislih izmerimo mošt, ki bo pritekel, če bi stisnili to grozdje... Rekli bi, da se je rezbar poigral, ko je hotel nakazati nebeško veselje ob Mariji. Vsa ta pesniška lepota je pred leti doživela "oskrunitev". Pohlepne roke tujca so ponoči ukradle številne kipe angelov z oltarja. Le srečnemu naključju na meji gre hvala, da so danes zopet na svojem mestu. Koliko podobnih tatvin po naših cerkvah se je končalo manj srečno, tudi zaradi naše premajhne budnosti!

Ko se boste vozili po hitri cesti od Celja proti Mariboru, vas bo že pred odcepom za Slovenske Konjice pozdravila cerkev prihovske Marije. In če imate čas, poromajte k njej. Zraven ponovite pozdrav prihovški Mariji, ki se glasi: Pri tebi, Mati, smo doma, in Ijubimo te iz srca: Pribežališče grešnikov, pri tebi vsakdo najde krov.
Avtor: Franci Petrič
Foto: Marjan Smerke
Informacije:

Župnijski urad, Prihova 8, 2317 Oplotnica.
Satelitska slika Prihove in okolice.

Dostop:


z vozili do župnišča.

Glavna romarska shoda:


veliki šmaren, rožnovenska nedelja.

Slovenske božje poti

Vrhunska monografija
v kateri je predstavljeno
205 slovenskih
romarskih poti.

Cena 65 €



 

Sv. Križ nad Belimi Vodami

Natisni E-pošta

Podružnična cerkev sv. Križa

Sv. Križ nad Belimi Vodami
Sredi septembra obhajamo dva praznika, ki sta močno zasidrana v slovenskem verovanju. Prvi je praznik povišanja svetega križa 14. septembra, drugi pa god Žalostne Matere božje dan kasneje. Tisoče križev po naših poljih, gozdovih in naseljih mimoidočega spominjajo Jezusovih besed: "Če hoče kdo priti za menoj, naj se odpove sam sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj" (Mt 16,24).

Na Oslovski gori, kot so prej pravili temu kraju med Štajersko in Koroško, na nadmorski višini 1054 metrov, stojita kar dve cerkvi, posvečeni sv. Križu. Kot pripoveduje zgodba o nastanku te božje poti, je konec 18. stoletja bližnji kmet Sovinek izgubil vola iz svoje črede, ko se je pasla. Pastirji so ga iskali več dni. Nazadnje so pogledali na Oslovsko goro. Našli so ga pod veliko smreko. Klečal je pred križem, ki je bil na njej obešen. Ta križ je Sovinekov gospodar vzel in obesil na svojo hišo. Toda v sanjah opomnjen je zgradil na gori leseno kapelico in vanjo vrnil najdeni križ. Od takrat je prihajalo na goro vse več Ijudi molit. Sezidati so morali novo kapelico. Po vsej okolici seje začelo govoriti o čudežnem križu. Sem so prihajale matere z bolnimi otroki, Ijudje z različnimi boleznimi. Širil se je glas o čudežih. Kdor bo danes šel okrog velikega oltarja v večji cerkvi, bo za njim opazil kite las, ki so jih dekleta sem prinesla v zaobljubi, pa bergle, palice, kipe telesnih udov in živine ter vse polno votivnih podob. Nekatere so zelo stare. Nastala je božja pot.

Zaradi množic, ki so se zgrinjale k čudežnemu križu, so se odločili postaviti cerkev. Leta 1840 je bila zgrajena cerkvica z lepim baročnim zvonikom. Ko je osem let kasneje, oktobra 1848, prvič prišel sem škof Slomšek, se je lahko prepričal, da je tudi nova cerkvica premajhna. Zato je škofija dala dovoljenje za gradnjo večje. Težka dela, pri katerih je bilo treba večino materiala pripeljati ali prinesti vrh gore, so trajala sedem let. Leta 1857 so bila končana. Osmega avgusta 1862, šest tednov pred svojo smrtjo, je škof Slomšek novo veliko cerkev sv. Križa posvetil. Takrat je bil že tako oslabel, da ni mogel več pridigati, pri obredu pa je potreboval pomoč. V spominsko knjigo je ob tej priložnosti zapisal svojo pesem Pohvala sv. Križu. Zaradi tega spomina na svetniškega škofa je ta romarski kraj za nas še bolj dragocen.

V skrbi, da bi bilo še več priložnosti za pobožnost romarjev, so leta 1873 zgradili pred cerkvijo svete stopnice. Lepo poslikane so privlačen grostor za premišljevanje Jezusovega trpljenja tudi danes. Čeprav je ta gora romarski kraj, ki je nastal šele v prejšnjem stoletju, ga krase lepe umetnine. Posebno zanimiva je s freskami poslikana in zlatimi oltarji opremljena velika cerkev. V njej je toliko dragocenega, da jo je vredno obiskati tudi iz radovednosti. Najdragocenejši pa je seveda križ pod baldahinom nad tabernakljem. To je tisti, pred katerim so našli Sovinekovi pastirji izgubljenega vola. Je preprosto rezbarsko delo, ki pa je vredno zato, ker je predmet češčenja vsakega romarja. Tisti, ki bodo šli okrog oltarja, bodo za njim z zanimanjem opazovali obrezano deblo. Vsak romar, ki je nekdaj prišel sem in šel okrog oltarja, si je namreč odrezal košček lesa, na katerem je stal oltarni križ. Blagoslovljeni les naj bi ga spremljal povsod in prinašal blagoslov.

Romarji so prihajali k Sv. Križu vse od pomladi do pozne jeseni. Dve veliki romarski hiši, ki danes večidel leta samevata, sta bili včasih premajhni za vse.
Avtor: Franci Petrič
Foto: Marjan Smerke
Informacije:

Župnijski urad, Bele Vode 20, 3325 Šoštanj;
upravlja se iz Šoštanja:
Župnijski urad Šoštanj, Skorno 1b, 3325 Šoštanj.
Satelitska slika Sv. Križa nad Belimi codami in okolice.

Dostop:


z avtom do vrha, avtobus do Belih Vod.

Glavni romarski shodi:


1. maj, binkošti, lepa nedelja, nedelja po godu sv. Ane (26. julij), rožnovenska nedelja.

Slovenske božje poti

Vrhunska monografija
v kateri je predstavljeno
205 slovenskih
romarskih poti.

Cena 65 €



 

Svetina nad Celjem

Natisni E-pošta

Cerkev Marije Snežne

Svetina nad Celjem
Številna bolj in manj znana romarska svetišča po naših krajih imajo zelo dolgo in pestro zgodovino. Včasih sega celo v dobo pred pokristjanjenjem. Te preteklosti ne moremo ugotavljati po pisanih virih, dokumentih in listinah, ker so redki, ali pa so jih uničili burni časi zgodovine. Bolj zgovorne so običajno stavbe, svetišča in umetnost v njih. Žal moremo tudi ob tem kdaj pa kdaj samo ugibati. Ena takih romarskih cerkva, kjer nam spregovorijo dokumenti in arhitektura, je Svetina nad Celjem. Še zgovornejše pa je ime samo. Po mnenju nekaterih razlagalcev sega v poganske čase naših prednikov. Ime Suvetina se prvič omenja 14. februarja 1480 v dokumentih oglejskega patriarhata. Izhaja od staroslovanskega boga Svetovida, ki so ga naši predniki častili v "šentoščevih" gajih. Zato verni še danes imenujejo glavni praznik na Svetini "šentoščeva" nedelja.

Svetina, ali kakor pravijo starejši Svetje, je povezana z zgodovino celjskih grofov. V tej vasi so imeli svojo pristavo in v njej urad za upravo posestev. Zato so verjetno tu postavili cerkev za svoje uslužbence. Pravijo, da je to tista, ki stoji poleg velike Marijine cerkve in je bila nekdaj posvečena sv. Ani, zdaj pa je sv. Križu. Zgodovinski viri nam ne povedo, zakaj stojita v tako majhnem naselju kar dve cerkvi. Nekateri so trdili, da je Marijino cerkev zgradil Friderik Celjski potem, ko se je spokoril. Bolj zanimiva in verjetna pa je razlaga, povezana z enim od sklepnikov na oboku te cerkve. Na njem je upodobljena dvojna sekira, grb ugledne rodovine cesarskega oskrbnika celjskega gradu po izumrtju celjskih grofov, Andreja Hohenwarta.

Andrej je bil znan dobrotnik cerkvenih ustanov. K temu ga je še bolj nagnila bridka življenjska izkušnja, v kateri je začutil božjo pomoč in bil vse življenje zanjo hvaležen. V času hudih turških vpadov se je udeležil bitke s Turki pri Kunšperku ob Sotli na god sv. Jerneja 1475. Takrat so Turki popolnoma premagali vojsko, zbrano iz dežel notranje Avstrije, in zajeli med drugimi tudi Andreja Hohenwarta. Domači in prijatelji so morali za njegovo odkupnino zbrati kar 6000 forintov. Najbržje iz hvaležnosti za rešitev iz tega hudega ujetništva dal pozidati svetinsko cerkev. Gotovo pa je, da je bil njen veliki dobrotnik. Turki pa so prišli tudi na Svetino. Leta 1487 so cerkev požgali in onečastili, a so jo Marijini častilci še isto leto obnovili. Da se kaj podobnega ne bi ponovilo, so stavbo obdali s taborskim obzidjem in prizidali še zvonik, ki je bil s strelnimi linami tudi obrambni stolp. Se danes dobi obiskovalec vtis, da svetinska cerkev ni le svetišče, temveč tudi utrjeno zatočišče.

Dolgo že prihajajo romarji k Mariji Snežni na Svetino. Njen prvotni kip, ki so ga v baročni dobi dodatno okrasili, je tudi zdaj središče češčenja. Tu lahko rečemo, da smo Slovenci pred njim v turški nevarnosti, negotovih časih Primoža Trubarja, ki je pastiroval v bližnjem Laškem, v kužnih boleznih in lakoti ter vseh nevarnostih vojn tega stoletja do današnjih dni v nepretrgani molitveni zvezi z Marijo. Največji shod na Svetini je vsako leto na praznik Marije Snežne, 5. avgusta, oziroma na nedeljo po tem prazniku, ki ji pravijo "šentoščeva". Če se boste pridružili romarjem, si po romarski pobožnosti vzemite še čas in občudujte lepoto obeh svetinskih cerkva. Morda se boste ustavili tudi na bližnjem pokopališču ob grobu svetovne popotnice Alme Karlinove in ob njeni življenjski zgodbi dejali skupaj s sv. Avguštinom: Nemirno je naše srce, o Bog, dokler se ne spočije v tebi!
Avtor: Franci Petrič
Foto: Marjan Smerke
Informacije:

Ekspozitura, Svetina 13, 3220 Štore;
upravlja se iz Celja: Župnijski urad sv. Cecilije, Breg 18, 3000 Celje
Satelitska slika Svetine nad Celjem

Dostop:


z vozili do cerkve.

Glavna romarska shoda:


5. avgust (Marija Snežna), nedelja po Mariji Snežni.

Slovenske božje poti

Vrhunska monografija
v kateri je predstavljeno
205 slovenskih
romarskih poti.

Cena 65 €



 

Sveti Jožef v Celju

Natisni E-pošta

Župnijska cerkev sv. Jožefa

Sveti Jožef v Celju
Jeseni leta 1679 je v Celju in okolici izbruhnila kuga. Prinesli naj bijo bili študentje, ki so se tu ustavili na poti iz Gradca v Gorico. V dobrih dveh mesecihje v mestu umrlo 74 Ijudi. Povrh vsega je bil v Celju takrat stanovski zdravnik, ki se ni kaj dosti zanimal za bolnike. Zato je dunajski dvor poslal v mesto posebnega kužnega komisarja, da bi poskrbel za obrambo pred kugo. Toda celjska gospoda mu ni bila pripravljena kaj dosti pomagati. Bolezen seje širila naprej.

Takrat so se Celjani obrnili na pomoč k Bogu. Na martinovo, 11. novembra 1679, so se s svojim opatom, bosi v procesiji odpravili na bližnji hrib. Pri tej nameri jih ni ustavila niti slana. Vrh hriba so postavili križ in se zaobljubili, da bodo postavili cerkev na čast sv. Jožefu, če jih bo Bog rešil strašne nesreče. Bili so uslišani. Takoj po veliki noči 1680 so položili temeljni kamen novega svetišča. Pri gradnji je pomagalo s sredstvi in delom devet sosednjih župnij. Gradnja je napredovala tako hitro, da je naslednje leto že stala cerkev z dvema stolpoma. Kuge pa v teh krajih ni bilo več. Zato so se ljudje začeli zatekati k svetemu Jožefu tudi v drugih prošnjah. Nastala je božja pot.

Pomemben mejnik v zgodovini cerkve je leto 1852. Septembra tega leta je škof Slomšek svetišče zaupal v varstvo družbe sv. Vincencija Pavelskega - lazaristom. Škof jih je povabil sem, da bi se posvetili misijonom med našim ljudstvom. Takrat je bila to prva postojanka lazaristov v vsej Avstroogrski. Ob cerkvi so si zgradili samostan, od koder so odhajali misijonarit po župnijah od Prekmurja do Benečije. Mnogi pa so sem prihajali na duhovne vaje. 28. marca 1854 je k svetemu Jožefu poromal ob svojem obisku v domovini tudi škof Friderik Baraga.

Težke čase za cerkev in samostan je pomenila nemška okupacija. Na belo nedeljo, 20. aprila 1941, je bila zadnjič maša, zatem pa so lazaristi morali v izgnanstvo. Samostan so zasedli nemški vojaki. Povojni časi niso prinesli spremembe na boljše. V samostan je nova oblast naselila toliko stanovalcev, da lazaristi niso imeli na voljo drugega kot zakristijo. Krivična nacionalizacija je bila odpravljena šele leta 1990.

Čeprav je svetišče baročno, je vsa oprema v njem poznejša. Leta 1860 so v njem postavili nov oltar, v katerem je upodobljena zaroka sv. Jožefa in Marije. Med njima stoji veliki duhovnik. Posebej zanimiv je še stranski oltar sv. Cirila in Metoda, ker je bila pri njem ustanovljena bratovščina svetih bratov na pobudo škofa Slomška.

Ko boste poromali iz mesta k sv. Jožefu, se lahko ustavite ob poti tudi na Kalvariji. Graditi so jo začeli leta 1737. V kapelicah so bile upodobljene žalostne skrivnosti rožnega venca.

Glavna romarska shoda pri sv. Jožefu v Celju sta 19. marca in 1. maja. K temu varuhu svete družine se verni radi zatekamo zlasti v težavnih družinskih zadevah, pa tudi gospodarskih in drugih stiskah. Če danes ne poznamo več take kuge, kot je bila v davnem 1679. letu, pa je marsikaj drugega, za kar potrebujemo božjo pomoč.
Avtor: Franci Petrič
Foto: Marjan Smerke
Informacije:

Župnijski urad Plečnikova 29 a, 3000 Celje.
Satelitska slika Celja in okolice.

Dostop:


z vozili do cerkve.

Glavna rotnarska shoda:


19. marec, 1. maj.

Slovenske božje poti

Vrhunska monografija
v kateri je predstavljeno
205 slovenskih
romarskih poti.

Cena 65 €



 
<< Začni < Nazaj 21 22 23 24 Naprej > Konec >>

Rezultati 190 - 198 od 211
Zemljevid

Zadnji zapisi v bloge
Pisci blogov
Arhiv blogov
Zadnji prispevki





16:27 4.10.2008