Domov arrow Romarske cerkve
 
obcine
Občine
Kategorije prispevkov
Izleti po Sloveniji
Romarske poti
Slovenske pešpoti
Slovenska mesta in kraji
Slovenske domačije
Krajinski parki
Veliki Slovenci
Zanimivosti
Jezera
Novice
Vodniki in zemljevidi
Satelitska slika
Dogodki po Sloveniji
Trenutno ni napovedi.
Poglej cel koledar
Prijava





Pozabljeno geslo?
Slovenija
Slovenija
Osnovni podatki
Slovenske občine
Škofije
Statistika uporabnikov
48790 registriranih
0 danes
0 ta teden
0 ta mesec
Romarske cerkve

Drežnica

Natisni E-pošta

Župnijska cerkev Srca Jezusovega

Drežnica
V senci mogočnega Krna, visoko nad slikovito sotesko "bistre hčere planin", med kraji, oblitimi s krvjo žrtev prve svetovne morije, v opevanem "planinskem raju" goriškega slavčka Gregorčiča leži "slovenski Heiligenblut" - Drežnica. Ko se po serpentinasti cesti, ki se zajeda v strmino nad Sočo, dvignemo na drežniško ravan, nas prizor s cerkvijo in njenim ostro zašiljenim zvonikom ter Krnom v ozadju spomni na svetovnoznano romarsko cerkev svete Krvi pod Velikim Klekom. Tudi tukajšanje svetišče je romarsko.

Komur sta kdaj prišla v roke Bogoljub in Glasnik Srca Jezusovega iz začetka 20. stoletja, je v njiju pogosto zasledil navdušujoče pisanje duhovnika Jožefa Kalina. Vabil je h gradnji osrednjega svetišča Srca Jezusovega v Sloveniji. Ta pobožni duhovnik, doma iz Ajdovščine, je bil vnet častilec Srca Jezusovega. češčenje božjega Srca je bilo v tistih letih na vrhuncu, saj je sam papež Leon XIII. leta 1900 ves svet posvetil Jezusovemu Srcu.

Ko je Kalin leta 1892 prišel za dušnega pastirja v Drežnico, je na mestu sedanje cerkve stala majhna cerkvica svetega Jurija. Bila je v tako žalostnem stanju, da jo je tolminsko glavarstvo zaprlo. Zgolj na Kalinovo osebno prošnjo in odgovornost so se lahko ljudje v njej zbirali pri maši. Začel je misliti na novo cerkev. Pri tem se mu je porodila velikopotezna misel: posvetili naj bi jo Srcu Jezusovemu, saj mu do takrat na Slovenskem še ni bila posvečena nobena večja cerkev. Začetek del je povezan z ustanovitvijo posebne bratovščine: Društva za zidanje nove farne cerkve Srca Jezusovega v Drežnici. Člani te bratovščine so navduševali ljudi in zbirali dobrotnike ne le doma, temveč po vsej Goriški in še dlje. Požrtvovalni častilci Srca Jezusovega iz Goriške, Kranjske in celo Koroške so prispevali pomemben delež za gradnjo, ki se je začela leta 1911.

Načrte za novo cerkev je izdelal graški arhitekt Janez Pascher. Ta je načrtoval tudi cerkev sv. Antona na Viču v Ljubljani in lurško baziliko v Brestanici. Romarsko svetišče v Drežnici je bilo njegovo jubilejno, petdeseto delo. Zato je vanj vložil vse najboljše izkušnje in Ijubezen. Sad je gradbena umetnina, vredna vsega občudovanja. Na božič leta 1912 so bila dela v glavnem končana. Nedokončan je ostal zvonik, ki so ga dozidali le do venca vrh zvonov. Tak je ostal 74 let. Prva svetovna vojna je vsa dela ustavila. Okrog Drežnice je divjala soška fronta, ena najhujših takrat. čeprav sredi bojnega meteža, je nova cerkev ostala nepoškodovana. Kalinova želja, da bi cerkev postala slovensko narodno svetišče Srca Jezusovega, romarski kraj vseh Slovencev, pa je zaradi italijanske zasedbe morala v pozabo. A ne za vedno. Romarji so radi prihajali sem. Tudi zdaj se jih veliko zbere posebno ob glavnem romarskem shodu na nedeljo po prazniku Srca Jezusovega.

Skladnost med arhitekturo in opremo svetišča je prvo, kar naredi vtis na obiskovalca. Iznad oltarja zre na nas freska Srca Jezusovega, obdanega z angeli, ob vznožju pa se na krnski panorami zatekajo v varstvo božjega Srca romarji različnih stanov in poklicev. Glavni oltar je sestavljen iz različnih dragocenih kosov marmorja in mozaikov. Zanj je prispevalo dekle, ki je dolgo služilo v Egiptu. O tem govori tudi napis: S prihranki težkega dela in skromnega življenja presvetemu Srcu Jezusouemu postavila Kati čušin. Najlepši okras pa so barvna okna, delo znane innsbruške delavnice. Na spodnjih oknih v stranskih ladjah je upodobljen križev pot.

Verjetno je malo tako lepih pri nas. Zadnje dopolnilo ie cerkev dobila leta 1986, ko so domačini uresničili prvotni arhitektov načrt in dokončali zvonik. Zdaj sega 52 metrov v visino.
Avtor: Franci Petrič
Foto: Marjan Smerke
Informacije:

Župnijski urad, Drežnica 35, 5222 Kobarid.
Satelitska slika Drežnice in okolice.

Dostop:


z vozili do Drežnice.

Glavni romarski shod:


nedelja po prazniku Srca Jezusovega (18.junij).

Slovenske božje poti

Vrhunska monografija
v kateri je predstavljeno
205 slovenskih
romarskih poti.

Cena 65 €



 

Bovec

Natisni E-pošta

Podružnična cerkev Device Marije v polju

Bovec
V kraljestvu visokih gora, divjih hudournikov in gorskega zelenja, pod skalovjem Rombona, Polovnika, Javorščka in slovenskega Matterhorna Svinjaka, leži bovško polje. Popotnikom, ki bodisi iz trentarske ali kobariške smeri pridejo sem, je ta ravnina kakor oaza. Tesnoba, ki se nabere v ljudeh v ozkih grapah in dolinah, na tem polju izgine. Rombon in Čukla dajeta zavetje Bovcu, ki leži na robu polja. Čeprav je naziv mesta dobil šele leta 1952, velja za starodavno naselje. Hallstatske izkopanine in rimski sledovi pričajo, da tod bivajo ljudje že od davnine. Skozi Bovec so vodile rimske ceste. Čez Predel in Vršič je še danes najkrajša pot s severa na jug.

Ni čudno, da imajo ti kraji zelo pestro zgodovino. Tod so se valile turške tolpe in Napoleonove vojske. Na te čase spominjajo zidovi trdnjave Kluže ob 75 metrov globoki strugi Koritnice. Prvotno zgrajena za obrambo pred Turki, je bila konec 18. stoletja temeljito obnovljena in je v Napoleonovih osvajanjih odigrala važno vlogo. Vojskovanja pa takrat še ni bilo konec. Najhujša preizkušnja za pokrajino in ljudi je prišla maja leta 1915. Vsi Bovčani so morali v 24 urah zapustiti svoje domove. Ob napadu Italije na Avstrijo je tukaj divjala doslej največja fronta na Slovenskem in uničila vse, kar je bovški človek zgradil v stoletjih.

Žrtev te hude vojneje bila tudi starodavna romarska cerkev Device Marije v polju. Bila je le sto metrov oddaljena od bojne črte in je služila Italijanom za zadnjo postojanko v bojni liniji. Mimo nje in ob njej so bili strelski jarki. Priča je bila ubijanja in uničevanja, ki je bilo tako surovo kot še nikoli do tedaj. Končno je postala tudi sama žrtev. Konec bojev je dočakala v ruševinah. Tako pa tudi njeno umetniško bogastvo. Le nekaj let pred začetkom vojne, leta 1911, je avstrijska vlada obnovila tri dragocene baročne oltarje. Ogenj in strelivo sta jih uničila. Njeno plemenito gotsko arhitekturo so Italijani v letih po prvi vojni obnovili. Danes občudujemo lepo gotsko dvorano, prezbiterij, krogovičje v oknih in znamenit šilast vhod v svetišče.

Umetnostna zgodovina pozna to cerkev po poznogotskih freskah slikarja Jerneja iz Loke. To cerkev je poslikal v letih 1520 do 1540. Slikarija je bila v vojnem metežu v večjem delu uničena, dobro pa se je ohranila freska na desni strani slavoloka, ki predstavlja prestol milosti.

Današnja podoba cerkve Device Marije v polju je asketsko stroga, ker ji manjka vsa oprema, a iz nje diha vernost naših prednikov, ki so iz vseh okoliških krajev od Srpenice in Kobarida stoletja prihajali sem. Nekdanje tri oltarje je zamenjal le eden. Na njem je Marijin kip, ki ima svojo vrednost zato, ker so ga kupila bovška dekleta s prihranki od službovanja v Trstu. Lep okras so tudi barvna okna po zamisli Veselke Šorli Puc. Prav na mali šmaren 1991 pa so v odprti zvonik obesili najstarejši zvon na Tolminskem z letnico 1615. Prejšnja dva je pobrala druga svetovna vojna.

Trda narava, ki je skopa z darovi, je močno oblikovala značaj bovškega človeka. Mnogim živinoreja in skromno polje nista dajala dovolj, odšli so po svetu. Zgodovina se je kruto igrala s tukajšnjimi prebivalci: prizadele so jih vojne in nazadnje še potres leta 1976. Vseeno vztrajajo tukaj zaradi varstva Marije. Njena cerkvica sredi polja je kakor božje oko, ki bdi nad Bovcem. Zato ni zaman zapisal do nedavnega zamolčani Joža Lovrenčič v epu Sholar iz Trente: "Na sredi poIja bovškega se sveti bela cerkvica, v oltarju njenem je doma Marija mati kronana.
Avtor: Franci Petrič
Foto: Marjan Smerke
Informacije:

Župnijski urad Bovec Trg golobarskih žrtev 10, 5230 Bovec.
Satelitska slika Bovca in okolice.

Dostop:


z vsemi vozili (smer Čezsoča).

Glavni romarski shodi:


veliki in mali šmaren, velikonočni ponedeljek, jožefovo (19. marec).

Slovenske božje poti

Vrhunska monografija
v kateri je predstavljeno
205 slovenskih
romarskih poti.

Cena 65 €



 

Grad v Prekmurju

Natisni E-pošta

Župnijska cerkev Marijinega vnebovzetja

Grad v Prekmurju
V dneh okrog svetega Martina se marsikdo odpravi v Kanaan slovenskega vinogradništva, tja med vinske gorice, "poizkušat sad trte in dela človeških rok". Tam s pobočij slovenskega Jeruzalema "splava pogled prek Murinih rokavov do lendavske Svete Trojice in do cerkve sv. Jožefa ob Kučnici in dalje prek beltinskih in črenšovskih žitnih polj... ob pesmi bogojanskih, kobiljanskih in dobrovniških klopotcev, po borovih gozdovih Goričke prek Srebrnega Brega, Kamlovja, Krčevja in Podrastka do Rabe". (J. Smej) To je naša Panonija, zadnji kos velike kneževine Pribine in Koclja. Tukaj živi trdoživ in veren rod, ki ga niso strli ne madžarski pritiski niti verska razklanost ter turški vpadi, čeprav so segli v pozno 17. stoletje. Vernost teh "ogrskih" Slovencev je vredna posebnega občudovanja! To so si krepili ob Mariji v Turnišču in mnogih drugih svetiščih, ki segajo daleč v preteklost. Eno takih stoji v Gradu.

Grad, vse do leta 1952 se je imenoval Gornja Lendava, je najsevernejša točka našega romanja po slovenskih božjih poteh. Tam na skrajnem robu slovenskega ozemlja je že leta 1208 domnevno bila župnija pod zavetjem Matere božje. Po sodbi zgodovinarjev je to lahko celo tisti Lindolverschiricun, kjer je bila v času frainkovskega prodiranja na Slovensko, leta 853, posvečena prva cerkev. Naselje še danes kaže svojo starožitnost. Ta se posebej vidi v povezanosti z gradom. Mogočna stavba, ki stoji na pomolu strmega griča, sodi med največje tovrstne v Sloveniji. Postavili so ga že davnega leta 1208, ko se omenja njegov lastnik fevdni grof Nikolaj. Prav grad in njegovi graščaki so močno vplivali na versko življenje v časih reformacije in protireformacije, ki so bili posebno burni tostran Mure. Župnija je bila v rokah grofov. Če je bil zemljiški gospod katoličan, je podpiral katoličane, njihovo bogoslužje in njihovo cerkev, če pa je bil evangeličan, je tudi od podložnikov zahteval, naj prestopijo v njegovo vero. Tako se je zgodilo, da je vsa župnija osemdeset let (1592 -1672) bila evangeličanska. Taki časi so minili in danes ljudje tega in onega verskega prepričanja žive v slogi.

Naš romarski cilj je Marijino svetišče. O njem govorijo dokumenti šele od 21. marca 1698. leta naprej. Arhitektura pa je veliko bolj zgovorna. Cerkev sodi med najlepše arhitektonske spomenike Pomurja iz dobe gotike. Zvonika, ki je bil prezidan leta 1729, se držita ladja in prezbiterij, ki ju obdajajo na zunanjščini značilni gotski oporniki, krasita pa tudi dva lepa izklesana gotska portala. V notranjosti pa se srečamo z več slogi. Baročni glavni oltar je nastal v delavnici radgonskega mojstra Kleina. V njem kraljuje starejši Marijin kip, ki naj bi nastal okrog leta 1510. Nekoč je stal v krilnem gotskem oltarju, katerega krili zdaj hranijo v Budimpešti. Naše oko pa ugotavlja, da je tudi sem seglo delo mojstra Plečnika. Leta 1955 so naredili po njegovi zamisli strop v ladji. Pozornost zbudijo tudi njegove svetilke, ki jih je namestil v steno cerkve in lepo osvetljujejo cerkveni prostor. Zanimiv je tudi stranski oltar svete družine, ki ga je po Plečnikovi zamisli izdelal arhitekt Tone Bitenc. Sliko zanj pa je napravil duhovnik slikar Stane Kregar.

V grački cerkvi se združujejo v celoto različni arhitekturni slogi. Tu se srečamo z mojstri gotike in baroka, pa s Plečnikom, z Bitencem in s Kregarjem. Tudi tako je nazorno prikazana zgodovina teh krajev, kjer so se križali različni interesi. Sredi teh se je oblikoval značaj prekmurskega človeka. Kjerkoli se srečamo z njim, po Sloveniji ali Evropi in daljni Ameriki, povsod se kažejo v njem širina panonskega polja, vedrina tamkajšnjega neba, predvsem pa ljubezen do materinega jezika in otroško zaupanje v Marijo.

Avtor: Franci Petrič
Foto: Marjan Smerke
Informacije:
Župnijski urad 9264 Grad 186.
Satelitska slika Grada v Prekmurju in okolice.

Dostop:

z vozili.

Glavni romarski shod:

velika maša (v. šmaren).

Slovenske božje poti

Vrhunska monografija
v kateri je predstavljeno
205 slovenskih
romarskih poti.

Cena 65 €



 

Gorca pri Mariboru

Natisni E-pošta

Podružnična cerkev sv. Marije na Gorci

Gorca pri Mariboru
Pot nas vodi iz Maribora ob Dravi mimo plazovitega meljskega hriba in starodavne župnijske cerkve sv. Petra ob kapelicah križevega pota in vinogradih, zasajenih s plemenito vinsko trto. Tu na robu Slovenskih goric, na imenitni razgledni točki, visoki 346 metrov, kraljuje že skoraj pol tisočletja Gorska Mati božja. Kakor na straži stoji njeno svetišče in se ogleduje po Dravi navzdol proti Ptuju in navzgor čez Maribor v zelene gozdove Pohorja ali razkošne vinograde Slovenskih goric.

o prvi cerkvi na tem mestu in začetkih božje poti zgodovina ne pripoveduje. Domnevajo, da so na nastanek tega svetišča vplivali malteški vitezi, vneti Marijini častilci. V Melju so imeli svoj grad, okrog Gorce pa posestva. Današnja cerkev na Gorci je zgrajena v gotskem slogu. Na zunanjem južnem oporniku cerkvene ladje je vklesana letnica 1517. Sodi torej v čas, ko so po slovenskih tleh ropali Turki. Zato, kot povedo, so okrog cerkve postavili visoko taborsko obzidje s stolpi. Iz teh časov je ohranjena tudi zgodba o gorskem zvonu in turškem poveljniku, ki ga je slišal, ter številne druge legende. To obzidje so, žal, podrli že v začetku 19. stoletja.

Čeprav še danes lahko občudujemo gotsko podobo cerkve, so jo v stoletjih predelovali tudi v drugačnih umetnostnih slogih. V 18. stoletju so prizidali najprej na južni, nato še na severni strani baročne kapele. Nazadnje so sredi preteklega stoletja prizidali še zakristijo. Tudi notranjščina je bila deležna podobnih predelav. Najbolj so posegli vanjo leta 1864, ko sta jo v novogotskem slogu v celoti poslikala mojstra Fantoni in Brollo. Podobno je bilo z opremo. Naša pozornost je namenjena Marijinemu kipu v glavnem oltarju. Marija drži v rokah žezlo, na levici pa nosi Jezusa. Motiv zelo spominja na Marijo Pomočnico, ki jo je častil sv. Janez Bosko. Gorska podoba je veliko starejša, saj je nastala že sredi 16. stoletja.

Drugi umetnostni biser, ki ga hrani gorska cerkev, pa je oltar sv. Urbana, papeža. V njem so tri dragocene slike, na oltarju pa še votivna podoba iz leta 1680, ki jo je dal napraviti Jurij Juršič v zahvalo, ker sta bila z ženo Marjeto ozdravljena vročice. Prva dragocena slika kaže sv. Urbana. Njegov god se je obhajal 25. maja. Do tega dne mora grozdje odcveteti, da lahko dobro obrodi. Tako je sv. Urban postal patron vinogradov. Druga slika na oltarju prikazuje Kristusa v tlačilnici. Zaradi izredne simbolike je najdragocenejši umetnostni zaklad, ki ga hrani gorska cerkev. Nad njo pa je slika s prizorom, ko Sem in Jafet pokrivata pijanega očeta Noeta, ki še ni poznal moči vina. Ves oltar nas spominja, da smo v cerkvi, ki stoji sredi vinogradov!

Božja pot na Gorci je bila nekoč zelo obiskana. Po ukazu Jožefa II. leta 1785 so jo zaprli in zaplenili vse premoženje. Taka usoda je ob jožefinskih reformah doletela tudi druge. Mnoge so izginile. Gorsko cerkev so prodali nekemu kmetu v soseščini. Nameraval jo je podreti in sezidati hleve. Zaradi nesreč, ki so se držale dela, je cerkev zopet prodal. Tokrat jo je odkupil župnik Nikolaj Škof in jo rešil propada. Božja pot je zopet zažiuela. O tem pričajo votivne podobe v zahvalo za uslišanje. Veliko je takih, ki prihajajo sem. Nekateri le zato, da občudujejo razgled, drugi pa tudi zato, da se zatečejo k Mariji. Med temi so tudi romarji od Sv. Antona v Slovenskih goricah, ki se še zdaj drže stare navade, da pridejo že na večer pred glavnim shodom na mali šmaren in noč prečujejo v cerkvi ter se po pobožnostih naslednjega dne vrnejo zopet domov. Naj te njihove stare navade ne odplavi moderni čas!
Avtor: Franci Petrič
Foto: Marjan Smerke
Informacije:

Župnijski urad Sv. Peter pri Mariboru, Malečnik 6, 2000 Maribor.
Satelitska slika Gorce pri Mariboru in okolice.

Dostop:


z avtom iz Malečnika.

Glavni romarski shodi:


Marijini prazniki, mali šmaren.

Slovenske božje poti

Vrhunska monografija
v kateri je predstavljeno
205 slovenskih
romarskih poti.

Cena 65 €



 

Ruše

Natisni E-pošta

Župnijska cerkev Marijinega imena

Ruše
V krajih, kjer se Drava prebija čez številne jezove, ki ji jih je na pot postavila človeška roka, da bi pridobila energijo; tam, kjer se začenjajo bujni pohorski gozdovi in se odpira rodovitna dravska ravnica, samo nekaj kilometrov od štajerske metropole leži starodavno božjepotno svetišče Matere božje v Rušah. Obronki mariborskega Pohorja, kamor sodi, so bili naseljeni že v pradavnini, saj so čeznje vodile stare prometne poti.

Slovenci poznamo Ruše predvsem po tovarni dušika in drugih industrijskih obratih, manj pa kot važno kulturno in versko središče iz preteklosti. Ni malo takih, ki ob prvem obisku presenečeni ostrmijo pred veliko in arhitekturno raz-gibano Marijino cerkvijo, ob njeni razkošni notranjščini pa se tako navdušijo, da se večkrat radi vračajo sem. Dolgo in izredno zanimivo zgodovino te božjepotne in župnijske cerkve je v ruški kroniki zapisal domačin Jožef Avguštin Marian, ko je poučeval na ruški gimnaziji v letih 1730 - 1742. Zapisal je tudi zgodbo o nastanku cerkve.

Okoli leta 900 sta živela na Štajerskem Edmund in Irmengarda Weissegg. Njun sicer srečni zakon je kalila le žalostna bolečina, da sta bila brez otrok in ni nič kazalo, da bi jih lahko imela. Edmundov brat, ki je bil duhovnik, jima je svetoval, naj se zaobljubita Mariji, da hočeta njej v čast pozidati na mestu stare in na pol podrte kapele v Rušah veličastno cerkev. Hitro sta bila uslišana. Irmengarda je v sedmih letih rodila tri sinove in dve hčeri. Po taki očitni božji pomoči sta se hvaležna zakonca lotila gradnje. Prvega junija leta 900 je bil položen temeljni kamen, pet let kasneje paje bila nova cerkev dogmjena.

Zgodba o prvem čudežu, začetku božje poti in gradnji prve cerkve ima kljub natančnim podatkom po sodbi zgodovinarjev značaj legende. Da je že v 10. stoletju stala cerkev, pa je čisto mogoče, saj je bilo v okolici že več cerkva. Druga letnica, ki govori o gradnji ali posvetitvi ruške cerkve, je 1004 in je zapisana na gotskem vhodu. Tudi ta nima zgodovinske podlage v dokumentih. Verjetno je bila napisana šele ob proslavljanju osemstoletnice. Okolica Ruš je sodila v posestvo spanheimskih grofov. Pred devetsto leti, leta 1091, so jo podarili šentpavelskemu samostanu na Koroškem. Tam se je tudi ohranil prvi pisani vir, ki govori o gradnji cerkve "Naše ljube Gospe v Rušah" za časa opata Konrada Neuhauserja leta 1387. Ta je bila deležna številni predelav.

Današnji romar bo pred cerkvijo občudoval gotske opornike prezbiterija in gotski zvonik z baročno kapo. Skozi gotski portal pa bo stopil v pravcata "baročna nebesa". V letih 1710 do 1721 so namreč temeljito predelali cerkveno notranjščino, jo baročno obokali in v celoti razkošno okrasili s štukaturami in freskami. Freske poveličujejo Marijino življenje in njene kreposti. Tako kot bogato členjena arhitektura nas prevzame tudi baročna oprema oltarjev: kar sedem jih je in eden je lepši od drugega! Posebno lepa sta prižnica in pevski kor, na katerem stoje Janečkove orgle. Prava baročna zakladnica!

Na korni ograji najdemo sedem najbolj znanih ruških čudežev. Prizori, upodobljeni na njih in drugih votivnih slikah, povedo, kako obiskana je bila nekdaj ruška Marija. Posebno je zaslovela v času turških vpadov. Ko so Turki oblegali Dunaj, so romarji tukaj klečali noč in dan. V devetih tednih je prišlo sem čez 50 velikih procesij. Posebno so zaupali v ruško Marijo tisti, ki so padli v turško ujetništvo. Kronika pripoveduje o devetih, ki so se rešili in s seboj v zahvalo prinesli verige, v katere so bili vklenjeni. Taka je zgodba Bolfenka Serepca, ki je bil v turški sužnosti celih sedem let. Bil je že bogoslovec, ko je moral v boj, kjer so ga ujeli Turki in odpeIjali s seboj. Ko se mu je 1703 posrečilo pobegniti, je prinesel k Mariji v Ruše tudi svoje jetniške okove. Potem je bil posvečen in je služboval kot kaplan v Rušah do smrti leta 1711.

V varstvu ruške Marije so se šolali tudi slovenski dijaki. Zraven cerkve je delovala gimnazija, ki jo je leta 1645 ustano-vil ruški župnik Jurij Kozina. V 113 letih njenega delovanja se je šolalo 6820 dijakov. Velika večina (6185) je bila kmečkega in meščanskega rodu. Slava te gimnazije je segala do Dunaja, Prage in Trsta. Prenehala je delovati leta 1758, ko so odprli podobno gimnazijo jezuiti v Mariboru.
Avtor: Franci Petrič
Foto: Marjan Smerke
Intormacije:

Župnijski urad Ruše, Gimnazijska 5, 2342 Ruše.
Satelitska slika Ruš in okolice.

Dostop:


z vozili.

Glavni romarski shod:


nedelja po malem šmarnu ("ruška nedelja").

Slovenske božje poti

Vrhunska monografija
v kateri je predstavljeno
205 slovenskih
romarskih poti.

Cena 65 €



 
<< Začni < Nazaj 21 22 23 24 Naprej > Konec >>

Rezultati 181 - 189 od 211
Zemljevid

Zadnji zapisi v bloge
Pisci blogov
Arhiv blogov
Zadnji prispevki





16:27 4.10.2008