Domov arrow Romarske cerkve
 
obcine
Občine
Kategorije prispevkov
Izleti po Sloveniji
Romarske poti
Slovenske pešpoti
Slovenska mesta in kraji
Slovenske domačije
Krajinski parki
Veliki Slovenci
Zanimivosti
Jezera
Novice
Vodniki in zemljevidi
Satelitska slika
Dogodki po Sloveniji
Trenutno ni napovedi.
Poglej cel koledar
Prijava





Pozabljeno geslo?
Slovenija
Slovenija
Osnovni podatki
Slovenske občine
Škofije
Statistika uporabnikov
48790 registriranih
0 danes
0 ta teden
0 ta mesec
Romarske cerkve

Stara gora

Natisni E-pošta

Samostanska cerkev Matere božje na Stari gori

Stara gora
V deželi kaplana Martina Čedermaca, pod Matajurjem, ki ponosno kraljuje nadiškim dolinam, v katerih že trinajst stoletij žilavo ohranjajo "slovenjo" besedo, kulturo in vero Beneški Slovenci, stoji starodavna in priljubljena božjepotna cerkev Matere božje na 618 metrov visoki Stari gori in le osem kilometrov oddaljena od Čedada. Tu na meji slovanskega in latinskega sveta že od pradavnine kraljuje "stara slovenska Marija" (Madonna antica slava), kakor so ji pravili Furlani, ali kakor so jo že v 8. stoletju, dvesto let po naselitvi, imenovali Slovenci "Stara Marija". Italijani, ki prav tako radi kakor Slovenci in Furlani prihajajo sem, ji pravijo Madonna di Castelmonte.

Ze imeni Stara gora in Stara Marija povesta, da zgodovina starogorskega svetišča sega daleč v preteklost. Zgodovinarji pravijo, da je na mestu današnje cerkve stala rimska postojanka. To so potrdili tudi arheologi, ki so odkrili pri širitvi kripte ostanke stare gline. V ljudskem pripovedovanju je ohranjeno izročilo, da je na istem mestu stalo pogansko svetišče. Ko so bili ti kraji pokristjanjeni, so svetišče posvetili nadangelu Mihaelu, ki s sulico prebada hudega duha pod seboj. To je simbolično pomenilo zmago krščanstva nad poganstvom. Tako je ostal sv. Mihael zavetnik kripte pod cerkvijo, ki naj bi bila prvotno starogorsko svetišče.

Kdaj sta bila kraj in cerkev na Stari gori posvečena Mariji, ni znano. Dokument iz 8. stoletja govori o benediktinkah, ki so romale vsako leto k Mariji na goro. Za to, da so lahko šle iz samostana, so morale dobiti posebno dovoljenje iz Rima. Takrat, posebno pa v visokem srednjem veku, je Stara gora postala najbolj cvetoča božja pot v oglejskem patriarhatu. Dve listini iz let 1244 in 1247 jo predstavljata v izrednem blišču. Sem so romali verni iz bližnje okolice, pa tudi iz Goriške, Kranjske, Koroške in celo Štajerske. Oglejski patriarh je leta 1015 cerkev izročil v upravo proštu pri Sv. Štefanu v Čedadu. Ko je bila ta proštija uničena, je prešla Stara gora v roke znamenitega čedadskega kapitlja. Kanoniki tega kapitlja so ohranili v arhivu zapis, o romanju na Staro goro: "Ko pridejo romarji na pot do Gore, se zresnijo, začnejo moliti in peti svete pesmi. Navadno se pri vsakem stebru ustavijo ter opravijo desetko rožnega uenca. Zelo stara je navada, da si romarji pripravijo lesene križce, ki jih puščajo pri stebrih ali postajah. Pravijo pa, da kdor prvič roma na Staro goro, mora imeti tak križec in ga prinesti s seboj ter ga nekje sredi gore položiti k Marijinipodobl" Tudi dandanes so ob poti postavljena zelo lepa znamenja, kjer so v mozaiku upodobljene skrivnosti rožnega venca. Napravili so jih v začetku tega stoletja iz zapuščine nekega duhovnika. Ob poti so med znamenji tudi posebne lope, za katere bi kdo dejal, da so bile kapelice. V resnici dajejo zavetje romarjem, ki na Goro pešačijo.

Starogorska cerkev v današnji podobi je bila pozidana in posvečena leta 1744. Posvetil jo je oglejski patriarh Daniele Delfino. V njej so pustili čudovite marmorne oltarje, ki so bili narejeni že v 17. stoletju. Marijin kip pa je veliko starejši, iz začetka 15. stoletja. Po sodbi strokovnjakov sodi med najlepše Marijine upodobitve. Prav nič nenavadno ni, da mu pravijo slovenski romarji Lepa Marija ali pa Živa Marija.

Čudovita Marijina podoba, razgled, ki se odpira izpred starogorske cerkve, obnovljeno naselje ob cerkvi s taborskim obzidjem - so dovolj veliki razlogi, da se romarji tako radi vračajo na to božjo pot Beneških Slovencev. Posebno še, ker oskrbniki svetišča, očetje kapucini, posvečajo slovenskim romarjem zares vso pozornost. Tudi napisi in informacije v cerkvi razodevajo, da je to tudi slovenska božja pot. In kar je najlepše: romar lahko opravi spoved in romarsko pobožnost v slovenskem jeziku!
Avtor: Franci Petrič
Foto: Marjan Smerke
Informacije:

Kapucinski samostan Santuario Castelmonte, 33040 Castelmonte (Udine), Italija, tel. 0039/432/73-10-94
ali 73-01-50.
Satelitska slika Stare gore in okolice.

Dostop:


z vozili iz Čedada.

Glavni romarski shodi:


Marijini prazniki.

Slovenske božje poti

Vrhunska monografija
v kateri je predstavljeno
205 slovenskih
romarskih poti.

Cena 65 €



 

Sv. Anton v Idriji

Natisni E-pošta

Podružnična cerkev sv. Antona

Sv. Anton v Idriji
Idrijo in njene prebivalce je 500 let zaznamovalo živo srebro, ki ga izkopavajo globoko v nedrih zemlje pod mestom. Z zapiranjem rudnika se zdaj končuje bogato obdobje, o katerem pričajo številni spomeniki pa tudi izročilo na bridke trenutke v rudniku. Zgovorne priče dogajanja so tudi cerkve, ki so jih rudarji postavili. Vera jim je namreč dajala tolažbo v takih dneh, kot je bila tista prva nesreča leta 1570. Ponesrečene rudarje so pokopali v grobnico danes porušene cerkve sv. Barbare. Verovali so tudi ob takih dneh, kakor je bil tisti god sv. Ahacija leta 1508. Takrat so odkrili bogato žilo živega srebra.

Rudarji so bili nenehno v smrtni nevarnosti. Ko so tako blizu doživljali mejo med časnim in večnim, življenjem in smrtjo, so še bolj čutitli božjo bližino. Zato so si v začetku 18. stoletja kar v jami izkopali in opremili kapelo Svete Trojice. Tu so se ustavljali pred delom in po njem. Molili so takole: "Obvaruj nas na priprošnjo prečiste device Marije, sv. Jožefa, sv. Barbare, sv. Ahacija... sv. Antona in vseh svetnikov nagle in neprevidene smrti in vse nesreče na duši in na telesu in daj, da po srečno dokončanem delu iz globine zemlje in nevarnosti vode in ognja, veseli in zdravi na svetlobo dneva in k svojim, ki jih tvoji očetovski skrbi izročimo, domov pridemo." Kapelo so - le zakaj?! - leta 1957 zasuli.

Najbolj zgovoren spomenik vere rudarjev pa je še danes cerkev sv. Antona Padovanskega. S svojo lego vrh hriba, ki je tako lepo oblikovan, kakor da bi ga kdo umetno naredil, obvladuje mesto in okolico. Sredi 17. stoletja so si na mestu današnje cerkve rudarji postavili kapelo, kamor so prihajali po delu molit. Ko je to videl rudniški predstojnik baron Lichtenheimb, je sklenil na svoje stroške pozidati cerkev in poskrbeti za duhovnika, ki bo tu stalno služboval. Baron je prispeval denar, rudarji pa so s svojim delom pomagali, da je stavba hitro zrasla. Leta 1678 naj bi že stala. Zvonik so ji prizidali 27 let pozneje. Bogata oprema je dovolj zgovorna priča, kako je cerkev postala priljubljeno mesto romarjev. Se danes so glavni romarski shodi na godove obeh Antonov: puščavnika in Padovanskega, ter v nedeljo po malem šmarnu. Svoja romanja pa imajo tudi posamezne župnije, iz Nove Oselice, na primer, priromajo sem prvo nedeljo v juniju.

V postnem času pa našo pozornost pritegne križev pot v bližini sv. Antona. Rudarjem trpljenja ni manjkalo. Slabe delovne razmere, stalna nevarnost nesreč, bolezni, revščina... Nič čudnega, če so v Kristusovem trpljenju iskali tolažbo. V poletnih mesecih 1776 so postavili nasproti cerkve sv. Antona križev pot. Bog ve, koliko molitev je bilo dolga leta tu izrečenih... Idrijska Kalvarija pa je morala doživeti tudi svojo "kalvarijo". V najhujših letih za verne po vojni je "neznanec" popolnoma razrezal slike in razbil, kar se je dalo. Razdejanje je bilo popolno. Ko je tedanji dekan Žagar to uničenje prijavil milici je dobil odgovor: "Kaj pa če niste kar vi nekoga podkupili, da je to storil?" Ponovno lepoto je dobila Kalvarija s slikami Tomaža Perka. Blagoslov pa 1. maja 1979, ko je sem poromal škof Jenko. Tragična smrt "neznanca" je sklenila kalvarijsko zgodbo. Danes se v postnem času ob kapelah zbirajo domačini in se tako včlenjujejo v dolgo verigo molilcev.
Avtor: Franci Petrič
Foto: Marjan Smerke
Informacije:

Župnijski urad, Arkova 1, 5280 Idrija.
Satelitska slika Idrije in okolice.

Dostop
:

z osebnim avtom do cerkve sv. Antona (iz središča mesta v smeri proti psihiatrični bolnišnici).

Glavni romarski shodi:


17. januar (sv. Anton, puščavnik), 13. junij (sv. Anton Padovanski), križev pot ob postnih nedeljah popoldne.

Slovenske božje poti

Vrhunska monografija
v kateri je predstavljeno
205 slovenskih
romarskih poti.

Cena 65 €



 

Strunjan

Natisni E-pošta

Župnijska cerkev Marijinega prikazanja

Strunjan
Slovenci se ne moremo pohvaliti z obsežno obalo in veliko morja, zato je tisto, kar imamo, zaradi svoje lepote in zgodovine za nas dragocenejše. V teh krajih so se od zdavnaj križali kulturni, etnični in politični vplivi. Tukaj že dolga stoletja domujejo drug ob drugem Italijani in Slovenci. S pridnim delom so skupaj ustvarili zakladnico naravne in kulturne dediščine. Pri tem jih ni povezovala zgolj skrb za vsakdanje preživetje, ampak tudi vera v Stvarnika, ki je bil tako radodaren po teh obalnih gričih in dolinah, in seveda sadeži morja.

Nekje sredi med slikovitima Izolo in Piranom se nad znanimi solinami v razkošno zelenje odetem griču dviga cerkev Marijinega prikazanja v Strunjanu. Pot k njej nas popelje med rodovitnimi vrtovi in vinogradi, kjer so si ljudje postavili svoja bivališča in zadnje čase tudi počitniške domove. Izpred cerkve se pogled sprehodi po širnem morju in še posebej ustavi na slikovitih solinah s Piranom v ozadju. Ta pogled je zadosti, če hočemo razumeti, zakaj so si ta kraj že pred več kot osemsto leti izbrale benediktinke in postavile vrh griča cerkvico. Ko so okrog leta 1212 odšle od tod, so skrb za cerkvico prevzeli benediktinci, ki so živeli onkraj strunjanskih solin. V njej so se radi zbirali k molitvi, ko so obdelovali okoliške vrtove in vinograde. Za benediktinskimi menihi so prihajali v svetišče duhovniki iz Pirana. V 16. stoletju pa se je ob cerkvici že naselil stalni duhovnik.

Za božjepotno zgodovino tega kraja je pomembna letnica 1512. V noči pred velikim šmarnom tega leta se je pri vratih cerkvice prikazala Marija dvema čuvajema vinogradov, Janezu Grandiju in Petru iz Zagreba. Prav zaradi tega dogodka, ki je tudi upodobljen na današnji milostni podobi, je cerkev dobila ime Sveta Marija od prikazanja ali italijansko Santa Maria della Visione. Hitro je postala najpomembnejša istrska božja pot, ki se je priljubila tudi oddaljenim romarjem in obiskovalcem. Sem so prihajali iz vse Goriške in Furlanije. Prav zato so v naslednjih letih svetišče povečali in ga bogato opremili. Tomaž Gregolin, župnik v Piranu in odličen slikar, pa je napravil za to cerkev več slik, ki še danes zbujajo pozornost. Najlepše med njimi so tiste o Marijinem življenju od rojstva do poveličanja.

V začetku tega stoletja, leta 1907, so cerkev začeli oskrbovati frančiškani. Ob štiristoletnici prikazovanj, leta 1912, je tedanji tržaško-koprski škof Andrej Karlin ob navzočnosti škofa Jegliča slovesno kronal strunjansko Marijino sliko. Na tem milostnem kraju ob naši obali se hočemo spomniti vseh naših mornarjev, ki plovejo po morjih in oceanih sveta. Naj jih varuje strunjanska Marija, da se bodo srečno vračali domov! Votivne podobe ob oltarju pričajo, da je njihova velikodušna priprošnjica in pomočnica.
Avtor: Franci Petrič
Foto: Marjan Smerke
Informacije:

Župnijski urad Strunjan, 6323 Strunjan 141.
Satelitska slika Strunjana in okolice.

Dostop:


z avtom do cerkve.

Glavni romarski shodi:


veliki šmaren, Marijini prazniki.

Slovenske božje poti

Vrhunska monografija
v kateri je predstavljeno
205 slovenskih
romarskih poti.

Cena 65 €



 

Vzroček

Natisni E-pošta

Podružnična cerkev Marijinega vnebovzetja

Vzroček
Tam, kjer se srečujeta istrski in kraški svet, nedaleč od malega koščka slovenske obale, ob izviru Rižane, ki prinaša življenje in rast vsej okolici in še dlje, so si naši predniki postavili cerkvico, posvečeno Materi božji. Na samem, sredi doline, obdana s topoli, cipresami in drugim drevjem, vabi, naj si obiskovalec odpočije svojega duha v zbranosti. Kar škoda je, ker brez pomoči cerkovnika ne moreš do nje. Zaradi vodnega izvira, od koder je speljan rižanski vodovod v vse kraje ob naši obali, je tudi cerkev ograjena z visoko žično ograjo.
O preteklosti kraja ni zapisano veliko. Že ime samo pa povzroča nekaterim težave. V kakšni strokovni knjigi boste lahko prebrali, da se imenuje kraj ob izviru Rižane Zvroček, cerkveni letopisi, in tudi domačini pa govore samo o Vzročku. Naj bo kakorkoli že, najbrž ima ime svoje korenine in zvezo z izvirom. Tu priteka na površje voda iz širokega kraškega zaledja, ki seže na drugo stran Slavnika v Matarsko podolje. Voda, ki je v teh krajih življenjsko pomembna, je vedno privabljala ljudi, da so se naseljevali ob njej. V okolici boste našli stara naselja s čudovitimi cerkvicami. Prav blizu so svetovno znane Hrastovlje ali pa Zanigrad. Zadnji je postal znan po motivu iz tamkajšnje cerkve, ki ga je uporabil za božična voščila leta 1990 papež Janez Pavel II.

O nastanku božjepotne cerkve sta ohranjeni dve sorodni pripovedi. Prva pravi, da so nekoč ob izviru našli čudovito Marijino podobo. Njeno skrivnostno poreklo jih je spodbudilo, da so ji postavili prvo cerkvico. Druga zgodba, ki vamjo bodo povedali domačini iz najbližjega naselja Bezovica, pa pravi, da se je na izviru Rižane prikazovala Marija in hotela, da ji tukaj sezidajo cerkev ter prihajajo prosit milosti.

Zgodovinarji pravijo, da je bil verjetno na Vzročku leta 804 tisti shod, kjer se je obravnaval rižanski placit. Z njim naj bi uredili sporne odnose med staroselci, ki so se ob selitvah narodov obdržali v obalnih mestih, in priseljenim slovenskim prebivalstvom. Zopet, tokrat izrecno, se Vzroček omenja v dokumentih leta 1580. V 16. stoletju sta namrečk slavi in pomembnosti božjepotne cerkve pripomogli Marijini bratovščini iz Predloke in Kubeda, ki sta imeli v njej svoj sedež. Ti dve je 21. februarja 1580 vizitator Avguštin Valiero iz Verone združil v eno. Pri tem je zapisal tudi pravice in dolžnosti njenih članov. Župnikoma iz Predloke in Kubeda, ki sta maševala po njihovem namenu, je morala bratovščina za to vsako leto darovati dve meri vina. V ljudskem izročilu je ohranjen spomin na romanja ob Marijinih praznikih. Posebno obiskani so bili romarski shodi na veliki in mali šmaren ter v začetku adventa in posta. Z največjimi shodi pa so bili povezani tudi semnji, saj je bila velika množica, ki se je sem zgrnila iz Istre, s Krasa in z obale, najboljša priložnost za izmenjavo dobrin.

Današnjo podobo je dobila cerkev pred drugo svetovno vojno. Takrat je bila zadnjič temeljito obnovljena. Sredi tridesetih let, ko so Italijani od tod napeljali prvi veliki vodovod, so tudi prenehali pokopavati mrtve. O nekdanjem pokopališču zdaj priča le ohranjen zid, ki obdaja cerkev. Današnja cerkvena oprema je skromna. Najdragocenejša sta seveda Marijina slika in kip. Tega zadnjega so obnovili pred vojno v Trstu, nato pa ob velikih slovesnostih iz župnijske cerkve v Predloki prenesli na Vzroček. To ni bila takrat le velika verska manifestacija, ampak tudi narodna, saj so Italijani preganjali vsak shod, kjer se je govorilo slovensko.

Novi časi so tudi v teh krajih osiromašili versko življenje. Ni več velikih romarskih shodov niti semnjev. Marijina cerkev na Vzročku zdaj najbolj zaživi o velikem šmarnu, ko se tu zberejo verni Istrani, prebivalci bližnjih vasi in od drugod. če se boste kdaj v tem času pridružili reki turistov, ki na naši obali išče osvežitve, na veliki šmaren obiščite Vzroček. Doživeli boste vernost tukajšnjega prebivalstva, ki se včasih zdi skrita ali pozabljena. Ob takih dneh pa privre na dan kakor sveža voda iz bližnjega izvira.
Avtor: Franci Petrič
Foto: Marjan Smerke
Informacije:

Župnijski urad Predloka, Predloka 14, 6275 Črni Kal.
Satelitska slika Vzorčka in okolice.

Dostop:


z avtom.

Glavni romarski shod:


veliki šmaren.

Slovenske božje poti

Vrhunska monografija
v kateri je predstavljeno
205 slovenskih
romarskih poti.

Cena 65 €



 

Vréme

Natisni E-pošta

Župnijska cerkev Marijinega vnebovzetja

Vréme
V tistem delu slovenskega sveta, kjer se v skrivnostnih globinah zemlje že tisočletja snujejo najlepše umetnine narave, leži Vremska dolina. Notranjska Reka si je med Vremščico in brkinskim gričevjem utrla pot in v njej naplavila rodovitno zemljo, preden je poniknila v skrivnostne globine Škocjanskih jam. Tistih, ki so prištete med svetovno dediščino, za katero pa zaradi naše malomarnosti premalo skrbimo. Tu na tej zemlji, kjer se križata sredozemsko in celinsko podnebje, srečujeta kraška burja in primorsko sonce, je slovenski človek napravil rodovitne njive, si pozidal slikovita gručasta kamnita naselja in postavil značilne božje hrame. Najpomembnejši med temi stoji na polotoku, katerega obliva Reka. To je starodavno svetišče Marije vnebovzete v Vremah.

Vremski Britof, Dolnje in Gornje Vreme, le od kod ta imena, ki jih srečujemo ob poti iz Divače proti notranjski Ribnici? Po stari razlagi ima beseda vreme koren v staroslovanski besedi reme, kar naj bi pomenilo naplavljen kraj. Reka Reka, ki že tisočletja naplavlja ta kraj, je najboljše potrdilo za to razlago. Vremska dolina je bila že v davnini prehodna. Tod je vodila ena od treh največjih poti od morja v notranjost celine. Ostanki stare vojaške ceste mimo kraja, kjer zdaj stoji božjepotna cerkev proti Podgradu, še dandanes pričajo za to. Tudi izkopanine potrjujejo staro poselitev.

Romar se bo čudil, le zakaj je cerkev Marije vnebovzete tako daleč zunaj Vremskega Britofa in drugih naselij. Takrat, ko so jo zidali, je bil njen položaj važen. Postavili so jo na križišče cest, ena je vodila ob reki v notranjost, druga pa v Brkine. Zanimivo je, da je sredi polja le malo stran od te cerkve stala prva prafarna cerkev sv. Jurija. V njej naj bi po pripovedovanju starih Vremcev duhovnik ob nedeljah maševal šele takrat, ko so na belih konjih prijezdili k službi božji vsi kmetje iz okolice. To so bili časi, ko tod še ni bilo veliko prebivalcev. Ob jožefinskih reformah konec 18. stoletja je cerkev sv. Jurija propadla. O njenem patronatu pa govorijo freske v božjepotni Marijini cerkvi - kar na več mestih je umetnik upodobil starega farnega patrona na konju z zmajem. Kdaj je bilo župnijsko središče prenešeno k Marijini cerkvi, ni ohranjenih pričevanj. Uničil jih je ogenj leta 1700, ko je pogorelo staro župnišče.

Med ljudmi je o nastanku Marijine cerkve ohranjena legenda. Pravijo, da je bila v tistih časih dolina še poraščena z grmovjem in je služila pastirjem, ki so pasli črede ovac po njej. Enemu od njih je ovca rada uhajala iz tropa in hodila po svoje. Da bi jo lažje sledil, ji je navezal na nogo prejo. Tako ga je pripeljala na mesto, kjer je stal Marijin kip. Ovca gaje oblizovala. Pastir je vzel kip, ovco pa pognal v čredo ter se zvečer vrnil v vas. Drugo jutro je po stari navadi gnal ovce na pašo. Ponovno mu je ista ovca izginila. Spet je našel na istem mestu ovco in tudi kip! Dogodek je opisal vaščanom. Razumeli so ga kot znamenje, s katerim jim Marija dopoveduje, naj na kraju, kjer se je to dogajalo, postavijo cerkev in jo v njej častijo.

Današnja vremska cerkev najbrž ni tista, o kateri govori legenda, a treba je reči, da je prav privlačna s svojo obnovljeno zunanjščino. Zvonika z baročnima kapama in obokano preddverje kar vabijo v njeno notranjščino. Ta nas preseneti najprej zaradi svetle baročno okrašene ladje, predvsem pa zaradi poslikanega gotskega prezbiterija. Tudi vsa oprema, pet oltarjev in prižnica, je kamnita in okrašena z raznobarvnim marmorjem. Za ljubitelje umetnosti je zanimanja vreden prezbiterij. Zaradi celovite poslikave, ki naj bi nastala sredi
15. stoletja, sodi med najboljše ohranjene pri nas. Da so sem romali že takrat, so zgovorne priče glagolski napisi na steni za oltarjem, o današnjih romarjih pa pričajo votivna srebrna srca. Med zanimivostmi velja omeniti grobnice pod tlakom cerkve z lepimi nagrobnimi ploščami. Tu so pokopavali plemenitnike, ki so bili dobrotniki tega svetišča. Našo pozornost pa posebej pritegne majhen kip Marije z Jezusom v naročju v niši pred slavoločno steno na desni strani. Narejen je iz kamna in sodi v začetek 15. stoletja. Morda je prav ta tisti, ki so ga naši predniki častili v glavnem oltarju, dokler ga ni zamenjala sedanja skupina Marijinega kronanja. Kako lepo bi bilo, ko bi na glavni shod ob velikem šmarnu zopet zaživel samotni prostor pred cerkvijo v senci lip, s prazničnim pritrkavanjem, semanjim vrvežem in z glasno molitvijo romarjev...
Avtor: Franci Petrič
Foto: Marjan Smerke
Informacije:

Župnijski urad Vreme, 6217 Vremski Britof 18.
Satelitska slika Vremena in oklice.

Dostop:

z vozili (odcep pri Vremskem Britofu).

Glavni romarski shod:


veliki šmaren.

Slovenske božje poti

Vrhunska monografija
v kateri je predstavljeno
205 slovenskih
romarskih poti.

Cena 65 €



 
<< Začni < Nazaj 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 Naprej > Konec >>

Rezultati 172 - 180 od 211
Zemljevid

Zadnji zapisi v bloge
Pisci blogov
Arhiv blogov
Zadnji prispevki





16:27 4.10.2008