Domov arrow Romarske cerkve
 
obcine
Občine
Kategorije prispevkov
Izleti po Sloveniji
Romarske poti
Slovenske pešpoti
Slovenska mesta in kraji
Slovenske domačije
Krajinski parki
Veliki Slovenci
Zanimivosti
Jezera
Novice
Vodniki in zemljevidi
Satelitska slika
Dogodki po Sloveniji
Trenutno ni napovedi.
Poglej cel koledar
Prijava





Pozabljeno geslo?
Slovenija
Slovenija
Osnovni podatki
Slovenske občine
Škofije
Statistika uporabnikov
48790 registriranih
0 danes
0 ta teden
0 ta mesec
Romarske cerkve

Dedni Dol

Natisni E-pošta

Podružnična cerkev Žalostne Matere božje

Dedni Dol
Zloglasna magistralna cesta Zagreb - Ljubljana zbudi strah ali vsaj nelagodje vsakemu, ki se odpravi nanjo z mislijo na številne prometne nesreče in smrtne žrtve. Novi odsek od Višnje Gore do Šmarja je zato pravo olajšanje za voznika in sopotnike. Čeprav je bila pri gradnji narejena velika rana v naravo, je po drugi strani prinesla tudi nekaj novega. To je pogled na idilično dolino s cerkvijo Žalostne Matere božje in kapelicami križevega pota v Dednem Dolu. Škoda le, ker ta pogled pokvarijo nove stavbe v bližini. Vsekakor nam kraj sam spregovori o svojem romarskem značaju.

Že znameniti Valvasor, brez katerega bi malo vedeli o svoji zgodovini, nam pove, da je ta cerkev čudežna. Sem naj bijo po legendi prinesli angeli s Turškega. Še danes so veje bukev za cerkvijo sklonjene do tal, razlagajo domačini, ker so šli čeznje angeli. Valvasorje vedelpovedati, da tukaj zvonijo zvonovi kar sami od sebe. Res bi zaradi harmoničnega zlitja arhitekture in narave z veseljem lahko ne le zvonili, ampak praznično pritrkavali.

Pisni viri niso prav zgovorni o preteklosti tega kraja. Prva Marijina cerkev naj bi stala tu leta 1450. Da je bila romarska, je lahko pripomogla bližnja Višnja Gora, ki ima bogato tržno in mestno preteklost. Današnja cerkev je privlačna zaradi lope, v kateri so našli zavetje romarji od blizu in daleč. K njihovi duhovni ubranosti so pripomogle že kapelice od višnjegorske farne cerkve do kapele Lurške Marije, ki so posvečene sedmerim žalostim božje Matere. O starosti svetišča ni moč povedati veliko. V letu 1713 so mu dali baročno podobo, konec prejšnjega stoletja pa so ga z novo opremo še bolj spremenili. Za radovedneže je najbolj zanimiv Marijin tron v glavnem oltarju, ker se lahko vrti. Tako je pred romarji v postnem času kip Žalostne Marije, ob drugih priložnostih pa Marije Pomočnice z detetom v naročju.

Kapelice se vijejo v venec, ki se spleta od cerkve do roba gozda. Sredi teh trinajstih jagod je božji grob. Iz manjšega prostora vstopimo na levi v izbo, ki živo posnema božji grob. Velik kamen pred njenim vhodom nas spominja na onega, ki so ga pogrebci zvalili k Jezusovemu grobu. Na desno pa se po stopnicah spustimo v razgiban gotski prezbiterij, ostanek cerkve, ki so ji ladjo podrli že leta 1827. 0 starosti pričajo gotska rebra z bogatimi sklepniki in freske, ki tu in tam sramežljivo gledajo izpod ometa.

Tistih velikih romanj, ki so bila nekdaj na tem kraju in so še iz vojnih časov v spominu ljudi, danes ni. Se vedno pa se vse postne nedelje in še večkrat v letu, posebno na glavni shod 15. avgusta, zbere veliko ljudi. Marija tudi še uslišuje. To bi vedela povedati tudi zakonca, ki sta se sem zatekla z zaobljubo potem, ko je medicinska znanost odpovedala. Danes gledata že otrok otroke...
Avtor: Franci Petrič
Foto: Marjan Smerke
Informacije:

Župnijski urad Višnja Gora 1294 Višnja Gora, Žabjek 10.
Satelitska slika Dednega Dola in okolice.

Dostop:


z avtom do cerkve, z avtobusom do križišča k cerkvi (100 m).

Glavni romarski shodi:

postne nedelje, veliki šmaren.

Slovenske božje poti

Vrhunska monografija
v kateri je predstavljeno
205 slovenskih
romarskih poti.

Cena 65 €



 

Krka na Dolenjskem

Natisni E-pošta

Župnijska cerkev svetih Kozme in Damijana

Krka na Dolenjskem
V srcu starega Rima, nasproti palatinskega griča, blizu rimskega Foruma stoji z mozaiki okrašena stara cerkev svetih Kozme in Damijana. Postavil jo je papež Feliks III. na ostankih dveh rimskih templjev v začetku 6. stoletja. Romar, ki hoče spoznati stare rimske cerkve, je ne sme zgrešiti. Življenje teh dveh mož je zavito v nešteto legend, saj sta živela v času cesarja Dioklecijana in v maloazijski Egeji pretrpela hudo mučeništvo. Nadeli so jima verige, ju zaprli v ječo, potem pa vrgli v morje; ju postavili na grmado, pribili na križ, kamnali in ju streljali s puščicami. Na koncu pa so ju obglavili skupaj z njunimi tremi brati. Ker naj bi bila po izročilu zdravnika, ki sta pri delu zaupala predvsem tudi v božjo pomoč, veljata za zavetnika zdravnikov in lekarnarjev.

V krajih belih menihov, prav blizu Jurčičeve Muljave in njegovih junakov Jurija Kozjaka, desetega brata in drugih, tam, kjer na svetlo priteče tista reka, ki je Sloveniji podarila eno najlepših dolin, Krka, leži kraj z istim imenom. Bližina vodnega izvira, izredno lep naravni svet, ki govori brez besed o Stvarniku, je verjetno spodbudil prve častilce svetih Kozme in Damijana, da so jima posvetili svetišče tod. Malo je krajev in pokrajin, ki so še ohranili enkratno podobo sožitja naselja in narave, kot je prav Krka. Kraj obvladujeta mogočen zvonik z baročno kapo in prostorna cerkev, obdana s pokopališčem, okrog pa so zbrane hiše, ki kakor da iščejo zavetja pri cerkvi.

Dolina Krke je bila naseljena že v prazgodovini. Ko so te kraje osvojili Rimljani, so ob Krki speljali cesto, ki je vezala Oglej s Siskom. Zelo verjetna je trditev, da je na mestu današnje krške cerkve stalo pogansko svetišče, ki je bilo pozneje spremenjeno v krščansko cerkev in posvečeno svetima Kozmi in Damijanu. Ob ustanovitvi stiškega samostana leta 1135 se na Krki že omenja duhovnik. Krški graščaki so darovali tej cerkvi obsežno zemljišče na vzpetini okrog cerkve. Leta 1395 je Krka pripadla stiškim menihom, ki so skoraj 400 let tu opravljali dušno pastirstvo. Najbrž je prav njihova zasluga za velik sloves, ki ga je doživela Krka. Kdaj se je začela božja pot, ni znano. V 18. stoletju je bila že najbolj sloveča božja pot na Kranjskem. Prihajali so romarji z vse Kranjske, Istre, Goriške, Štajerske in Koroške. Za tolike množice je postala prvotna cerkev premajhna. Leta 1707 so jo temeljito predelali. Tam, kjer je do tedaj stal veliki oltar, so naredili vhod z lepo fasado, na zahodni strani pa prizidali prostoren prezbiterij. Dvignili so cerkveno ladjo in preuredili šest stranskih kapel. Kot priča napis nad vrati, je sedanjo cerkev posvetil goriški nadškof Karel Mihael Attems leta 1757. To, kar občudujemo danes kot eno najlepših baročnih stavb iz sredine 18. stoletja na Dolenjskem, je sad velikih romanj, ki so se v 18. stoletju zgrinjala sem. Tudi čudovit baročni oltar je iz teh časov.

Od nekdaj sta bila na Krki dva romarska shoda: na veliko noč in binkošti. Zapis stiškega kronista iz leta 1717 pravi, da romarji prinašajo zaobljubljene slike in podobe ter jih obešajo po cerkvi. Stroški za vzdrževanje cerkve pa se lahko krijejo iz darov romarjev. Razsvetljenstvo in jožefinske reforme so zmanjšale romanja na Krko. Po prizadevanju dveh župnikov, Franca Pevca in Andreja Pečarja, pa so se sredi 19. stoletja spet močno poživila. Na Kozmijanovo nedeljo, kakor pravijo nedelji po godu svetih zavetnikov, se je spet zbiralo veliko romarjev.

O Krki je že nekoč veljalo, da romar, ki se zateče k svetima Kozmi in Damijanu, od tod ne bo odšel razočaran. Obstaja posebna knjiga čudežev in uslišanj, ki so se tu zgodili. V letih 1710 do 1784 je bilo zapisanih kar 745 takih primerov. Tudi danes nekateri zelo zaupajo v priprošnjo svetih zdravnikov Kozme in Damijana.

Avtor: Franci Petrič
Foto: Marjan Smerke
Informacije:

Župnijski urad Krka 1301, Krka 45.
Satelitska slika Krke na Dolenjskem

Dostop:


z vozili.

Glavni romarski shod:

nedelja po godu svetih Kozme in Damijana (26. september).

Slovenske božje poti

Vrhunska monografija
v kateri je predstavljeno
205 slovenskih
romarskih poti.

Cena 65 €



 

Vesela Gora

Natisni E-pošta

Podružnična cerkev sv. Frančiška Ksaverija

Vesela Gora
Dolini gradov, kakor so vse do požigov med vojno upravičeno pravili Mirenski dolini, dajejo poseben čar in lepoto številne cerkve in kapelice, ki jih srečujemo na vsakem koraku po njej. Kroni doline sta Žalostna in Vesela Gora. Vsaka s svojega griča se dvigata in obvladujeta vso pokrajino pod seboj. Zdi se, kakor da so hoteli njuni graditelji tekmovati med seboj, saj se obe odlikujeta po arhitekturi in opremi. Vesela Gora je privlačna povrh vsega zaradi posrečenega imena, ki ji ga je izbral novomeški prošt in pičenski škof Jurij Frančišek Ksaver de Marotti, ko je mesto stare cerkvice sv. Marjete izbral za kraj, kjer bo pozidal novo cerkev v čast svojemu drugotnemu krstnemu patronu. 1. septembra 1723 je položil temeljni kamen zanjo in kraj preimenoval v Mons Gaudiosus - Veselo Goro. Sredstva za gradnjo so prispevale plemiške rodbine z bližnjih gradov. Vseeno se je gradnja zavlekla tako daleč, da jo je prošt Marotti posvetil šele leta 1735. Že pred tem pa so začeli sem prihajati romarji, saj je že dve leti pred posvetitvijo cerkev dobila od papeža Kletnena XII. pravico podeljevanja odpustkov. Tega leta je prošt (šentruperška župnija je spadala pod novomeški kapitelj) postavil prvega dušnega pastirja na Veseli Gori. Zapisano je, da se je to leto bralo v cerkvi že 1623 maš.

Dvostolpna cerkev s štirimi kupolami najbolj slikovito ponazarja ime, ki ga je kraju dal njen graditelj. Tloris cerkve je zasnovan centralno z velikim kvadratom v sredini, temu sta dodani dve stranski kapeli in prezbiterij. Pri obnovi kapele sv. Marjete so odkrili zidove stare cerkvice. Gradbeniki so njen prezbiterij predelali in porabili za sedanjo kapelo. Cerkvica sv. Marjete je bila po sodbi zgodovinarjev ena najstarejših v šentruperški župniji.

Razgibana zunanjščina cerkve obeta, da bo taka tudi njena notranjščina. Veliki oltar je podoben monštranci, ki je spletena iz akantovih listov, trakov in angelcev. V njegovem tronu je podoba Frančiška Ksaverija, nad njim pa pod baldahinom kraljuje Brezmadežna. Sliko, s katero so nekoč zakrili svetnikov kip, je naslikal Valentin Metzinger. Ta je naslikal tudi Smrt sv. Jožefa in sv. Marjeto v stranskem oltarju. Drugi baročni slikar, ki je tu zapustil svoje sledove, je Fortunat Bergant, ki je upodobil zamaknjenje sv. Janeza Nepomuka v njegovi kapeli. Tretji baročni slikar Janez Anton Tušek iz Škofje Loke je leta 1760 poslikal vso cerkev. Njegove freske sicer niso več tako razgibane, kakor smo jih navajeni pri največjih baročnih mojstrih, vseeno pa so zanimive, saj prikazujejo ljudi in nošo časa, v katerem so nastajale. Med upodobitvami Frančiškovih čudežev na Veseli Gorije posebno znana tista, ki kaže spečo ženo, kiji iz ust leze kača. Ob njejstoji mož. Razlaga pravi, da je ženi med počitkom zlezla skozi usta v trebuh kača. Zbudila se je s strašnimi bolečinami. Zaobljubila seje k svetemu Frančišku na Veselo Goro. Na poti na Goro seje onesvestila, iz njenih ust pa je prilezla kača. Druga, bolj hudomušna razlaga pa pravi, da je bila žena tako jezikava in strupena v govorjenju, da so se je vsi, tudi mož, bali. Ko seje mož zaobljubil sv. Frančišku, jo je hudi duh v podobi kače zapustil...
  Na Veselo Goro so prihajali romarj| z vseh dolenjskih župnij. Tod mimo jih je vodila pot na Žalostno goro in na Kum. Pri križevem potu pod Goro so opravili pobožnost in nato priromali k sv. Frančišku. V najbolj cvetočih časih so bili na Gori redno trije duhovniki. Z odlokom cesarja Jožefa II. so bila romanja prepovedana. Zadnji duhovnik, ki je še živel na Gori, je umrl 16. oktobra 1801.

Tu v krajih sv. Heme, njen grad Škrljevo je le kakšen kilometer oddaljen od Vesele Gore, nas vse vabi k molitvi. K svetemu Frančišku na Veselo Goro poromajmo, ker so v kapeli sv Janeza Nepomuka pokopani trije slovenski mučenci iz druge svetovne vojne: župnik Nahtigal, kaplan Cvar in bogoslovec Hočevar.
Avtor: Franci Petrič
Foto: Marjan Smerke
Informacije:

Župnijski urad Šentrupert, 8232 Šentrupert 20.
Satelitska slika Vesele Gore.

Dostop:


z vozili.

Glavni shodi:


velikonočni ponedeljek, nedelja po sv. Ani (26. julij), angelska nedelja (prva v septembru), nedelja po sv. Frančišku (3. december).

Slovenske božje poti

Vrhunska monografija
v kateri je predstavljeno
205 slovenskih
romarskih poti.

Cena 65 €



 

Žalostna gora pri Mokronogu

Natisni E-pošta

Podružnična cerkev Žalostne Matere božje

Žalostna gora pri Mokronogu
Tisti, ki pozna Mokronog z zgovornim grbom (bosa noga), ve tudi za Žalostno goro. Domačini s ponosom povedo, da sodi med najlepše kraje na Dolenjskem. Pa ne zaman. Z vrha Žalostne gore se odpre pogled po vsej dolini.

Zaradi rodovitnosti polja in ceste, ki danes povezuje Trebnje in Sevnico, so se tod naseljevali ljudje že v davni preteklosti. Svoje sledove so tu zapustili Rimljani. Do druge svetovne vojne je v Mokronogu stal mogočen grad, katerega prva znana lastnica je bila sv. Hema. Mokronog pa je že leta 1279 omenjen kot trg s sodnimi pravicami. Iz tega časa naj bi bil tudi stolp sredi trga. O pomembnosti kraja pa pričuje tudi božjepotna cerkev Žalostne Matere božje nad njim.

0 njeni preteklosti sicer vemo le malo. Požar leta 1681 je uničil zgodovinske listine. Valvasor je v svoji Slavi zapisal, da je bila cerkev sezidana leta 1670. Da je to res, nam pove tudi letnica nastanka glavnega oltarja. Iz črnega marmorja ga je leta 1675 dal napraviti tedanji mokronoški graščak Kajzer. Razkošna poslikava prezbiterija, delo našega baročnega slikarja Frančiška Jelovška, nas opozarja na povezavo svetišča
na Žalostni gori s posebno skupino redovnikov, ki na Slovenskem danes niso več znani. Na stropu prezbiterija so upodobljeni sedmeri ustanovitelji servitov. Ti redovniki so pospeševali Marijino češčenje. Njeni člani so nosili sivočrno obleko in črn škapulir. Z njihovim dovoljenjem je bila 7. junija 1730 na Žalostni gori ustanovljena bratovščina Žalostne Matere božje.

Žalostna gora je veljala v preteklosti za eno največjih romarskih cerkva na Dolenjskem. Sem so hodili romarji celo s Hrvaškega in Štajerskega. Še danes boste na glavni romarski shod na Jernejevo nedeljo srečali kakšnega romarja iz Karlovca in okolice. Nekateri celo noč pred praznikom prečujejo v cerkvi. 0 številnih uslišanjih pričajo tudi votivne podobe okrog oltarja v cerkvi. Ustavimo se pri dveh.

Prva je iz leta 1683. Pove nam, da je Andrej Koren iz Mokronoga čevljaril v Petrinji, na tedanji vojaški meji proti Turkom. Pri nekem napadu so Turki zajeli enega izmed vojakov. Uklenili so ga in vrgli v ječo. Upanja na rešitev ni bilo. Toda ta ujetnik se je spomnil na Andrejevo pripovedovanje o uslišanjih na Žalostni gori in obljubil, da bo poromal na ta sveti kraj, če ga Marija reši. Verige so odpadle in vojak se je mimo speče straže uspešno prebil v Petrinjo. Tukaj je to povedal čevljarju Korenu. Ta je prav takrat prestal hudo vnetje pljuč in čudežno ozdravel. Oba sta dobila potrdilo tamkajšnjih oblasti in poromala na Žalostno goro.

Druga votivna podoba pa prikazuje ladjo sredi viharja na morju. Nad sliko visi debela pletena vrv. V kroniki je zapisano, da so jo sem prinesli mornarji, ki so bili 28. oktobra 1755 rešeni na morju blizu Almeire v Andaluziji. Domačin Jernej Grošelj, ki je bil takrat na ladji, pa je izpolnil svojo obljubo tako, da je dal leta 1767postaviti ob poti k svetišču svete stopnice. Lepa baročna poslikava nas vabi k poglobljenemu premišljevanju Jezusovega trpljenja. Te svete stopnice so ene najlepših na Slovenskem. K pristnemu romarskemu ozračju in pobožnosti pripomorejo tudi kapelice, ki so jih zgradili leta 1865. V njih je akademski slikar Mole leta 1972 na novo upodobil Marijine sedmere žalosti. Pri njih se vsako leto na predvečer glavnega shoda začne romarska pobožnost.

Malo je romarskih krajev pri nas, ki bi ostali tako nedotaknjeni, kot je Žalostna gora. Tukaj vas pri pobožnosti ne bo motil hrup avtov, gostilniški trušč in sorodno razgrajanje.
Avtor: Franci Petrič
Foto: Marjan Smerke
Informacije:

Župnijski urad Mokronog, Žalostna gora 2, 8230 Mokronog.
Satelitska slika Žalostne gore pri Mokronogu in okolice.

Dostop:

z avtom, peš od župnišča, z avtobusom do odcepa poti k cerkvi.

Glavni romarski shodi:

nedelja po godu sv. Jerneja (24. avgust), Marijini prazniki.

Slovenske božje poti

Vrhunska monografija
v kateri je predstavljeno
205 slovenskih
romarskih poti.

Cena 65 €



 

Trška gora pri Novem mestu

Natisni E-pošta

Podružnična cerkev Marijinega rojstva

Trška gora pri Novem mestu
Kar je mogočna kapiteljska cerkev za Novo mesto, to je Trška Gora nad njim za vso pokrajino pod seboj: krona narave in človekovega dela. Obdana na treh straneh s skrbno obdelani vinogradi, ki rodijo vino, znano med ljubitelji vinske kapljice, stoji mogočna cerkev Marijinega rojstva, vrh Gore kakor biser, obdan z zelenim zlatom. Ni ga Dolenjca, ki ne bi vedel za Trško Goro nad Novim mestom, pa čeprav je še ena z istim imenom nad Krškim, ki je prav tako znana po božji poti in tudi porasla z vinogradi.

Razgled s Trške Gore je nekaj posebnega: pod teboj leži Novo mesto, v ozadju se dvigajo zeleni Gorjanci, ob vijoči se Krki pa se odpira pogled naprej v ravninska prostranstva proti Brežicam in na Hrvaško ali pa navzgor po gričih in hribih, ki segajo v srce Slovenije. Stara je ta postojanka in daleč nazaj sega tudi njena zgodovina. Pravijo, da je v davni preteklosti na mestu, kjer danes stoji trškogorska cerkev, stalo znamenje Mariji v čast. Postavili so ga, kot pravi Ijudsko izročilo, ko je bila vsa Gora še poraščena z gozdovi in so se v njih skrivali fantje, ki niso hoteli na vojsko. Kasneje so na istem mestu postavili manjšo cerkev. Toje zamenjala sedanja iz leta 1620. Njen graditelj je bil znameniti stiški opat Jakob Reinprecht, izreden mož, ki je pustil veliko umetnostnih sledov po naših cerkvah. Na Trški Gori so namreč že od ustanovitve samostana stiški menihi imeli svoje vinograde, pristave in vinske kleti. Ozemlje jim je podaril oglejski patriarh leta 1135. Razumljivo je, da so beli menihi dobro skrbeli za te kraje, še posebno, ker so sem romali meščani, ki so si naredili svoje vinograde ob samostanskih.

Kako sloveča je bila božja pot pri Mariji na Trški Gori, pripoveduje že Valvasor. Zapisalje, kakoje leta 1634 poromala sem gor hroma žena iz Karlovca. Hodilaje le z berglami, saj so ji noge odpovedale. Ko pa je tukaj opravila zaobljubljeno pobožnost, je pri priči ozdravela. Vznamenje hvaležnosti je v cerkvi pustila bergle, s katerimi je prišla. Že v Valvasorjevih časih, pa tudi kasneje, se je nabralo veliko podobnih zaobljubljenih predmetov in votivnih podob.

Čeprav je Trška Gora že po imenu povezana z Novim mestom, so njene vezi trdnejše s staro prafaro Šentpeter pri Novem mestu, katere najimenitnejša podružnična cerkev je. Ob romarskih shodih se v cerkvi in okrog nje pod starodavnimi lipami in kostanji zbere ljudstvo iz vseh sosednjih župnij. Cerkev je takrat veliko premajhna, da bi sprejela vse romarje. Zato so že v času gradnje postavili v lopi ob zvoniku oltarja, da so lahko duhovniki maševali in nagovorili vse romarje.

Današnja podoba trškogorske cerkve se ni veliko spremenila od takrat, ko jo je zgradil stiški opat Jakob. Notranjščina je v celoti obokana. V prezbiteriju stoji oltar, narejen v tradiciji oltarjev iz 17. stoletja. Mariji v tronu delajo na oltarju družbo sv. Jožef, sv. Anton, sv. Benedikt, sv. Rok in sv. Valentin ter množica angelov. Stranska oltarja sta posvečena sv. Marjeti in Sveti Trojici. Cerkvi je prizidana kapelica z oltarjem sv. Izidorja. Prizidali so jo leta 1756. Pravijo, da so jo postavili po zaobljubi. V treh okoliških župnijah: prečenski, šmarješki in šentpetrski je nekoč divjala huda živinska kuga. Skoraj vsa goveja živina je poginila. V vseh treh župnijah je ostalo le še par volov in par krav. Ljudje so se zaobljubili, da bodo pozidali kapelico sv. Izidorju u čast, če bodo rešeni te hude nadloge. Ko je kuga ponehala, so izpolnili zaobljubo.

Trška Gora je najbolj značilna dolenjska božja pot. Ko doživite tu pristno romarsko ozračje, se vam zapiše v srce. Od tod gre človek lahko samo dobre volje.
Avtor: Franci Petrič
Foto: Marjan Smerke
Informacije:

Župnijski urad Sv. Peter - Otočec, Šentpeter 4, 8222 Otočec ob Krki.
Satelitska slika Trške gore pri Novem mestu in okolice.

Dostop:

peš, z avtom iz Mačkovca.

Glavni shodi:


Marijini prazniki, posebej mali šmaren.

Slovenske božje poti

Vrhunska monografija
v kateri je predstavljeno
205 slovenskih
romarskih poti.

Cena 65 €



 
<< Začni < Nazaj 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 Naprej > Konec >>

Rezultati 163 - 171 od 211
Zemljevid

Zadnji zapisi v bloge
Pisci blogov
Arhiv blogov
Zadnji prispevki





16:27 4.10.2008