Domov arrow Romarske cerkve
 
obcine
Občine
Kategorije prispevkov
Izleti po Sloveniji
Romarske poti
Slovenske pešpoti
Slovenska mesta in kraji
Slovenske domačije
Krajinski parki
Veliki Slovenci
Zanimivosti
Jezera
Novice
Vodniki in zemljevidi
Satelitska slika
Dogodki po Sloveniji
Trenutno ni napovedi.
Poglej cel koledar
Prijava





Pozabljeno geslo?
Slovenija
Slovenija
Osnovni podatki
Slovenske občine
Škofije
Statistika uporabnikov
48790 registriranih
0 danes
0 ta teden
0 ta mesec
Romarske cerkve

Turnišče

Natisni E-pošta

Župnijska cerkev Marijinega vnebovzetja

Turnišče je glavno romarsko središče škofije Murska Sobota.

Turnišče
Takrat, ko pridni žanjci spravljajo zlatorumeno klasje, ki so ga rodila žitna polja našega Prekmurja, je vsaka pot po cestah, kolovozih in stezah teh rodovitnih krajev, kjer raste tudi 'naš vsakdanji kruh', romanje. Veliko ozemlje panonske nižine, ki se onstran Mure odpira proti Blatnemu jezeru in prek ogrskih krajev sega med slovanske brate na češkem in Slovaškem, nas spomni na dni Cirila in Metoda, njunega podpornika kneza Koclja in cvetoče dneve slovenskih Panoncev.
 
Turnišče sodi med najstarejše župnije in božje poti pri nas. Po sodbi zgodovinarjev je bilo tu župnijsko središče za Slovence že kmalu po naselitvi Madžarov, prav gotovo pa okoli leta 1090. Pri 'Mariji na püstini', kakor pravijo Prekmurci, so se radi zbirali romarji že od nekdaj. Prihajali so od blizu in daleč. Pravijo, da se je Turnišče v srednjem veku kosalo celo s tako slavno božjo potjo, kot je Maria Zell na avstrijskem Štajerskem.

Prvotno se je kraj, kjer stoji turniška cerkev, imenoval črnec, po možu, pravijo, ki je bil lastnik tega zemljišča. V
bližini tega kraja je morala stati stara slovenska utrdba ali turen, zato so naselje imenovali kar Turnišče. V zgodovinskih listinah se kraj prvič omenja leta 1267, ko je bila pred Marijinim oltarjem v Turnišču sklenjena sprava med rodbino slovenskih svobodnjakov Jure ter madžarskimi Haholdi iz Lendave. Takrat je bila cerkev veliko manjša. Obsegala je pravokotno ladjo z ravnim lesenim stropom in polkrožno apsido, kjer je stal oltar. Sezidana je bila iz opeke. Konec 14. stoletja so jo pod vplivom novih časov in gotskega sloga popolnoma predelali. Vso staro romansko cerkev so gotsko obokali in priredili za prezbiterij ter prizidali novo ladjo. To delo je najbrž vodil arhitekt in slikar, ki se je podpisal na freskah Janez Aquila (Orel) iz Radgone. Ob prezidavah so cerkev dali tudi preslikati. Danes so odkrili v njej kar trojno poslikavo (prvotno in dve iz konca 14. stoletja). Čeprav so barve zbledele in je čas tudi na njih pustil sledove, so po obnovi v zadnjih letih zopet zaživeli prizori, ki so stoletja poučevali in navdihovali romarje pri turniški Mariji. Med prizori je naslikana na slavoločni steni tudi legendarna zgodba o kralju Ladislavu. Sredi 11. stoletja so vdrli na Madžarsko Kumani. Pod vodstuom mladega kralja Ladislava so jih Madžari premagali. V zahvalo za zmago je dal kralj pozidati veliko cerkev. Napis v bližini pove, da so bile freske narejene leta 1389. Dolga zgodovina se je odvijala pod temi freskami. Hudi in veseli časi so se zvrstili. Tako kot je doživela Ogrska v času mladega Ladislava vdor Kumanov, je Turnišče dočakalo rušilni pohod Turkov. Leta 1664 so požgali božjepotno cerkev. Takrat je doživel ta kraj najhujše razdejanje.

Današnjega romarja že od daleč pozdravlja zvonik, ki se ves bel sveti med smrekami in lipami, ki ga obdajajo. Postavili so ga leta 1829 sredi zahodnega pročelja. Prvotni zvonik je stal pri zakristiji. Skozi vas z značilno panonsko razporeditvijo pridemo do južnega konca, kjer nas z drevesi obdani pozdravita zdaj dve cerkvi. Starodavni turniški lepotici so v začetku prve svetovne vojne prizidali večjo in prostornejšo. Vanjo so prenesli tudi razkošne baročne oltarje iz stare. Zdaj na tem mestu kraljuje turniška Marija in sem prihajajo romarji iz vsega Prekmurja, da izprosijo blagoslov svojim poljem, božje varstvo pri delu in srečo v družinah.
Avtor: Franci Petrič
Foto: Marjan Smerke
Informacije:

Župnijski umd Turnišče, Štefana Kovača 14, 9224 Turnišče
Satelitska slika Turnišča in okolice

Dostop:


z vozili.

Glavni shodi:


velika maša, Marijini prazniki.

Slovenske božje poti

Vrhunska monografija
v kateri je predstavljeno
205 slovenskih
romarskih poti.

Cena 65 €



 

Ptujska Gora

Natisni E-pošta

Župnijska cerkev sv. Marije

Ptujska Gora je glavno romarsko središče nadškofije Maribor.

Ptujska Gora
Božjepotna cerkev Matere božje na Ptujski Gori je zgovorna že s svojo edinstveno lego. Tam, kjer se vinorodni haloški hribi in griči spuščajo v ravnino Dravskega polja, so si na 352 metrov visokem griču častilci izbrali prostor za Marijino svetišče. Od tod se v jasnem vremenu kakor na dlani vidi pol Štajerske od Pohorja, Slovenskih goric, Haloz do Boča. Vmes pa starodavni Ptuj, rastoče stolpnice Maribora, sanjava Slovenska Bistrica, delavsko in industrijsko Kidričevo in številna druga mesta in vasi - panorama, kateri se je le stežka odpovedati!

Zgodovina Ptujske Gore sega daleč nazaj v srednji vek. O preteklosti tega milostnega romarskega kraja so manj zgovorne pisane listine, zato pa veliko bolj arhitektura in cerkvena oprema. Ljudska govoricaje ohranila legendo, ki pravi, daje na Vurberku živel bogat grof, ki je imel le enega otroka, slepo hčerko. Žalostni starši so prosili Marijo za pomoč. Tudi deklica sama seje rada obračala v molitvi k Mariji, naj ji izprosi vid. Ko so nekoč vsi v družini goreče skupaj molili k Mariji, je slepa deklica zagledala pred seboj luč. Odprlaje oči in spregledala. Prosila je starše, naj jo zapeljejo na kraj, kjer je zagledala svetlobo. Prišli so na goro, kjer je takrat stal križ. Deklica pokaže kraj in pravi, daje na tem mestu videla luč. Hvaležni oče se je odločil, da na tem kraju postavi veliko cerkev. Tako je nastala ptujskogorska cerkev in romarski kraj.

Legendam sicer ne gre verjeti, vedno pa skrivajo v sebi tudi kanček resnice. Bogata arhitektura, ki ima številne grbe, kaže, da je Ptujska Gora zares plemiška ustanova. Največkrat se ponovita dva grba: ptujski in celjski. Po sodbi zgodovinarjev je cerkev delo ptujskih grofov, ki so jim po poroki Valburge Celjske s Bernhardom III. Ptujskim priskočili na pomoč Celjani. Prav ta zakonski par je tudi upodobljen z grboma svojih rodovin pod Marijinim plaščem v oltarni podobi. Cerkev je bila zgrajena ob koncu 14. stoletja in v začetku 15. stoletja. Izjemno bogati in vplivni ustanovitelji so poskrbeli, da je bila zidana in opremljena kar se da razkošno. Ugledni slovenski poznavalec in umetnostni zgodovinar dr. Marijan Zadnikar, ki je napisal tudi posebno knjigo o tej cerkvi, pravi, da je Ptujska Gora 'pesem slovenske gotike'.
 
Burna dogajanja, ki so sledila, so segla tudi na ta milostni kraj. Turki so večkrat pridrli sem in močno poškodovali cerkev, a so jo vselej znova verni popravili. Iz teh časovje ohranjena zgodba, da je Marija sama zavarovala Goro, ko jo je zagrnila v črn oblak inje turški roparji niso našli (od tod ime Črna gora). V tistih časih so cerkev obdali z močnim obzidjem in stolpi. Še danes je vidnih nekaj sledov. Za Turki so dolga leta v njej gospodarili protestanti. V času protireformacije pa so cerkev začeli upravljati jezuiti iz Leobna in takrat je božja pot zopet zacvetela kot v prvih časih. V duhu časa so jezuiti dodali lepo baročno opremo. Takrat so verjetno prenesli gotski relief, ki je prvotno stal nad glavnim vhodom v cerkev, v novi glavni oltar, kjer stoji še danes.

Od leta 1937, ko so prevzeli upravo očetje minoriti, ki v bližnjem Ptuju delujejo že prek 750 let, cerkev načrtno obnavljajo. Vsako leto dobiva nekaj tiste stare lepote, kot so jo zamislili prvotni graditelji in zaradi katerih sodi Ptujska Gora med naše najdragocenejše spomenike. To osrednje svetišče Marijinega češčenja v mariborski škofiji je moralo po vojni skozi svojsko preizkušnjo, saj je povojna komunistična oblast cerkev zaprla in sem prepovedala romanja. Toda teh tudi administrativne grožnje in prepovedi niso zatrle.
Avtor: Franci Petrič
Foto: Marjan Smerke
Informacije:

Župnijski urad Ptujska Gora, 2323 Ptujska Gora 40.
Satelitska slika Ptujske Gore in okolice.

Dostop:


z vozili.

Glavni shodi:


Marijini prazniki.

Slovenske božje poti

Vrhunska monografija
v kateri je predstavljeno
205 slovenskih
romarskih poti.

Cena 65 €



 

Olimje

Natisni E-pošta

Župnijska cerkev Marijinega vnebovzetja

Olimje
Kakor ima Dolenjska dolino gradov ob reki Krki, tako ima tudi Štajerska svojo dolino gradov, ki je tako slikovita in lepa, da se obiskovalcu za vedno vtisne v spomin. To je pokrajina ob Sotli. In če je dolina na Dolenjskem predvsem dolina požganih gradov in cerkva, je ta štajerska dolina neokrnjena. Gradovi v Podsredi, na Bizeljskem ali pa v Podčetrtku so neme priče tistih časov, ki vendarle niso bili samo kruti in temačni, kot to včasih beremo v knjigah.

Le nekaj kilometrov od Podčetrtka, v skritem zavetju pod goro Rudnico, leži starodavna božjepotna cerkev Marijinega vnebovzetja z enim najlepših gradov, kasnejšim samostanom, ki so mu obnove zadnjih let vrnile ves lesk prejšnjih stoletij. Olimje se prvič omenja že leta 1015, ko je tu slovenska kneginja Ema postavila svoj grad in v njem kapelo Matere božje. Leta 1654 je posest kupil hrvaški plemič Ivan Zakmard Dyankocs in sklenil v tej graščini ustanoviti samostan pavlincev. Ko je dobil vsa svetna in cerkvena dovoljenja, je leta 1663 prišla v Olimje prva skupina redovnikov iz Lepoglave v Hrvaškem Zagorju. Pavlinci so zelo stara redovna skupnost, kije na Hrvaško prišla iz Madžarske. Posvečali so se molitvi, izobraževanju in vzgoji Ijudi. Tudi v Olimju so takojna široko zastavili svoje delo: odprli so šolo, imeli svojo lekarno in poučevali Ijudi. Kmalu so se lotili zidave cerkve, saj je bila stara grajska kapela premajhna za njihovo poslanstvo. Leta 1675 so pozidali cerkev, ki je ena najlepših baročnih cerkva pri nas. Ob njej se je takoj razvila božja pot, ki je posebej cvetela v 18. stoletju, dokler je ni Jožef II. ukinil, samostan pa razpustil in tako napravil tem krajem nepopravljivo škodo. Avgusta 1785 so v Olimju ustanovili župnijo, a velikih poslopij gradu oz. samostana niso mogli vzdrževati. Tako so podrli severni del. Danes lahko obiskovalec občuduje le južna dva stolpa in dvoriščni del, ki kljub okrnjenosti pričata o veličastnosti nekdanje zgradbe. Čeprav so morali redovniki oditi, je božja pot ostala v spominu ljudi. Še vedno so radi prihajali romarji k Materi božji in sv. Frančišku Ksaveriju, ki je imel ob cerkvi prizidano posebno kapelo. Tako je tudi danes.

Cerkev Marijinega vnebovzetja so pavlinci prizidali k zahodni strani gradu tako, da se drži z eno stranjo grajskih zidov. Zaradi izrednih mer (ladja je visoka kar 18 metrov) je še posebno vabljiva za ogled. Še bolj pa nas privabi k ogledu baročna oltarna oprema. Najlepši je prav gotovo glavni oltar, ki se dviga v več nadstropij. Poseben dodatni čar mu dajejo freske, ki jih je naredil Ivan Ranger. Z iluzionistično poslikavo je prostor povečal in ustvaril razgiban prezbiterij. Med umetninami, ki jih prav tako ne bomo pozabili pogledati, je tudi stranska kapela sv. Frančiška Ksaverija, ki je bil v 18. stoletju, ko je bila olimska božja pot na višku, zelo češčen. Freske Antona Lerchingerja in baročne oltarne kulise nas popeljejo v čas, ko so se tu zgrinjale procesije naših prednikov in molile. Tudi mi smo prišli sem molit. Ko pa boste opravili svojo pobožnost, naj vas radovednost popelje še v samostansko lekarno v okroglem stolpu, ki vam jo bodo z veseljem pokazali oskrbniki cerkve očetje minoriti, ki danes nadomeščajo pavlinske menihe.
Avtor: Franci Petrič
Foto: Marjan Smerke
Informacije:

Župnijski urad Olimje, Sopote 11, 3254 Podčetrtek.
Satelitska slika Olimelj in okolice.

Dostop:

z vozili iz Podčetrtka.

Glavni romarski shod:

veliki šmaren.

Slovenske božje poti

Vrhunska monografija
v kateri je predstavljeno
205 slovenskih
romarskih poti.

Cena 65 €



 

Devica Marija na Pesku

Natisni E-pošta

Podružnična cerkev Device Marije

Devica Marija na Pesku
V tesni dolini med Rudnico in Desničko goro se skriva središče osrednjega in zgornjega dela Sotelske doline - trg Podčetrtek. To staro središče Obsotelja ima dolgo in bogato zgodovino, še več pa skritih zakladov slovenske vernosti, kulture in umetnosti. Za življenje ljudi tu na meji s Hrvaško pa so najpomembnejše Atomske Toplice, tiste, ki jih je odkril nedavno preminuli župnik Friderik Strnad. S tem zdraviliščem so postali okoliški kraji še bolj obiskani, predvsem pa priljubljeni. Med najbolj priljubljenimi točkami, ki jih vsakdo rad obišče, je prav ljubka cerkev Device Marije na Pesku.

Ob asfaltni cesti, ki vodi k drugemu biseru naše domovine, samostanu in cerkvi v Olimju, se nad dolino, kjer se vije Olimščica, nad vasjo Slake dviga gradbena mojstrovina Marijine cerkve. Ko so v 17. stoletju prenehali pokopavati okrog župnijske cerkve v Podčetrtku, so sem prenesli pokopališče. Pogled na cerkev očara tudi manj radovedne obiskovalce. S šilastim zvonikom, ki se pne kakor puščica proti nebu in nima para med našimi zvoniki, ter z razgibano zgradbo, je cerkev že na zunaj zanimiva in vredna ogleda. Še bolj pa nas preseneti njena notranjščina s freskami in baročno opremo, ki je nenavadno bogata za podružnično cerkev.

Marijina cerkev na Pesku se prvič omenja leta 1545. Takrat je bila to poznogotska stavba z obokanim prezbiterijem in ravnostropno ladjo. V prvi polovici 17. stoletja so prizidali zvonik, konec stoletja pa še dve stranski kapeli, posvečeni sv. Marku in sv. Florijanu. Okrog leta 1710 so cerkev dvignili, obokali ladjo, prezbiterij pa delno spremenili. Dve leti pozneje je slikar Johann Caspar Waginger vso cerkev poslikal. Vse umetnostno bogastvo, ki se skriva v tej cerkvi, kaže, kako velikodušni so bili njeni meceni grofje Attemsi, ki so pripomogli, da danes marsikje po Štajerskem občudujemo baročno umetnost.

Po sodbi umetnostnih zgodovinarjev so freske pri Mariji na Pesku ena najimenitnejših iluzionističnih poslikav na Štajerskem. Slikarije krase prezbiterij, ladjo, obe kapeli in kor. Prezbiterij je poslikan v celoti. Središče poslikave prezbiterija je upodobitev Marijinega vnebovzetja. V ladji in drugod so poslikani oboki. Glavni motiv je prenos svete hiše iz Nazareta v Loreto. Poleg tega pa je še polno drugih motivov, ki kažejo prizore in osebe iz zgodovine odrešenja.

Tudi druga cerkvena oprema sodi v čas, ko so nastajale freske. Glavni oltar je v celoti iz marmorja, kar nas zopet preseneča, saj smo bolj navajeni lesenih baročnih oltarjev. Našo pozornost pritegne seveda osrednja niša z Marijinim kipom. Podnožje kipa je kakor gmota oblakov z glavicami in angelčki, na katerih klečita sv. Dominik in sv. Klara. Nad oblaki plava krogla, na katero je postavljen kip Marije z Jezusom, ki pa že njegova velikost pove, da žal ni originalen. Kaj se je zgodilo s pravim, ni znano. Druga dva oltarja sta lesena. Dragocenost so tudi orgle, ki jih je leta 1751 napravil celjski orglar Janaček.

Cerkev Device Marije na Pesku sodi med stara božjepotna svetišča. Ko je zaživela božja pot pri Mariji vnebovzeti v Olimju, je njena slava zasenčila tukajšnjo. K temu je pripomogel zelo praktičen razlog: v Olimju so bili vedno na razpolago redovniki pavlinci, k Mariji na Pesku, ki je bila le podružnica, pa so le občasno prihajali duhovniki iz Podčetrtka. Tudi danes je tako, saj morate po ključ k župniku v Podčetrtek, toda tega truda vam ne bo žal, ko boste nagrajeni z lepoto, ki nima para.
Avtor: Franci Petrič
Foto: Marjan Smerke
Informacije:

Župnijski urad 3254 Podčetrtek 60
Satelitska slika Device Marije na Pesku in okolice.

Dostop:


z vozili do vznožja, z avtom lahko tudi do cerkve.

Shodov ni,
so pa občasne maše.

Slovenske božje poti

Vrhunska monografija
v kateri je predstavljeno
205 slovenskih
romarskih poti.

Cena 65 €



 

Sladka Gora

Natisni E-pošta

Župnijska cerkev sv. Marije in sv. Marjete

Sladka Gora
Marsikje na Slovenskem ljudje pravijo, ko gredo v vinograd, da gredo 'v goro'. Tako je dobilo širom po naši domovini veliko gričev in hribov, ki imajo na svojih pobočjih vinograde, preprosto ime Gora ali Gorca. Ponekod pa so jim dodali še razna opisna imena; eno najbolj zgovornih je Sladka Gora, ki pove, da v tem kraju pridelajo sladko vino in prav nič se ni čuditi, če je nedaleč stran rojeni Slomšek zapisal: "Sladko vince piti to me veseli..." Sladka Gora pa ni znana v Sloveniji zaradi svojega sladkega vina, ki naj bi ga pridelovali v vinogradih okoli nje, ampak najbolj po slikoviti baročni božjepotni cerkvi Matere božje. Kdor obišče ta kraj, odhaja trikrat potešen v svojem srcu: kot romar, občudovalec umetnosti in ljubitelj narave.

Le nekaj kilometrov od ceste Celje - Rogaška Slatina leži Sladka Gora. Skrita v zavetje Dolge gore, pravzaprav ne stoji vrh gore, ampak na zložni ravnici ob vznožju. Prijetno vasico na sončni legi obvladuje razgibana arhitektura župnijske in romarske Marijine cerkve z dvema zvonikoma. Cerkev tako sijajno lega v celoten naravni prostor, da naredi na obiskovalca nepozaben vtis. Kaj vse so zmogli načrtovalci in gradbeniki baročne dobe! Vsa zaobljena, okrašena s štukaturami in polstebri, z dvema zvonikoma, s kupolasto zaključenim prezbiterijem, razodeva igrivost in živahno veselost dobe, v kateri je nastala.

Začetki cerkve in božje poti na Sladki Gori segajo v prvo polovico 18. stoletja. Pred tem se na istem mestu omenja cerkvica sv. Marjete, ki je spadala v starodavno trško župnijo Lemberg. Kdaj je zaživela božja pot in zakaj, ni znano. Leta 1738 naprej je kraj dobil ime Najdelišče ali Nedeliše. Kaj so našli, ni znano. Verjetno je šlo za kakšno najdbo v hribu nad staro cerkvijo. Zanimanje za Sladko Goro pa je od tega leta dalje vse bolj naraščalo. Od takrat naprej nihče ni več govoril o sv. Marjeti, ampak o Marijini božji poti na Sladki Gori. Pri stranskem oltarju Matere božje so ustanovili bratovščino Marijinega brezmadežnega spočetja. Že prvo leto je imela več kot 5000 članov. Množice romarjeu so vse bolj pritiskale v cerkev. Zato se je takratni župnik v Lembergu Janez Mikec odločil za zidavo novega svetišča. Leta 1744 so staro cerkev podrli. Deset let kasneje je novo, narejeno najverjetneje po načrtih Janeza Fuchsa, posvetil goriški nadškof Karel Mihael Attems. Vsa naslednja leta so v njej ustvarjali najboljši umetniki takratnega časa na Slovenskem in nam zapustili vrhunski spomenik umetnosti. V letih 1752 in 1753 je tu ustvaril najlepše freske Franc Jelovšek, v istem času so nastajali tudi oltarji: veliki, ki sodi med najlepše na Slovenskem, pa stranski in spovednice in Janečkove orgle. Tu so nam mojstri Ferdinand Gallo, Jožef Straub, Mersijeve delavnice iz Rogatca in slikar Anton Cebej pričarali umetnije človeškega duha in spretnih rok v duhu baroka in rokokoja kakor nikjer drugje na Slovenskem. Sladka Gora je najpopolnejša galerija umetnosti svoje dobe.

Cilj romarjev je sladkogorska Marija, ki kraljuje v tronu, narejenem v obliki srca na glavnem oltarju. Baročno odeta in z zlatom okrašena Marija drži v desni roki žezlo, v levi pa dete Jezusa. Oba imata na glavi zlati kroni. Tron obdajajo številni angeli in nasmejane angelske glavice. Načrtovalec te Marijine glorije pa ni pozabil na prvotno patrono tega kraja, sv. Marjeto. Postavil jo je na častno mesto med tabernakljem in Marijinim tronom.

Sladka Gora je vedno obiskana božja pot, saj leži nedaleč od turističnih in romarskih krajev. Pravzaprav bi jo lahko uvrstili v romarsko transverzalo, kjer so že bližnje božje poti: Marija v Ljubičnem, sv. Rok v Šmarju, Marija na Tinjski Gori, v Kalobju... Ko obiščete Sladko Goro, bo najbrž tudi vas obšel ponos, da imamo nekaj tako lepega v srcu naše domovine. Sladka Gora odseva veselo naravo slovenskega človeka. Od tod človek ne more oditi žalostnega srca.
Avtor: Franci Petrič
Foto: Marjan Smerke
Informacije:

Župnijski urad Sladka Gora 11, 3240 Šmarje pri Jelšah.
Satelitska slika Sladke Gore in okolice.

Dostop:


z vozili.

Glavni shodi:


Marijini prazniki, nedelja po sv. Marjeti (20. julij).

Slovenske božje poti

Vrhunska monografija
v kateri je predstavljeno
205 slovenskih
romarskih poti.

Cena 65 €



 
<< Začni < Nazaj 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 Naprej > Konec >>

Rezultati 145 - 153 od 211
Zemljevid

Zadnji zapisi v bloge
Pisci blogov
Arhiv blogov
Zadnji prispevki





16:27 4.10.2008