Domov arrow Romarske cerkve
 
obcine
Občine
Kategorije prispevkov
Izleti po Sloveniji
Romarske poti
Slovenske pešpoti
Slovenska mesta in kraji
Slovenske domačije
Krajinski parki
Veliki Slovenci
Zanimivosti
Jezera
Novice
Vodniki in zemljevidi
Satelitska slika
Dogodki po Sloveniji
Trenutno ni napovedi.
Poglej cel koledar
Prijava





Pozabljeno geslo?
Slovenija
Slovenija
Osnovni podatki
Slovenske občine
Škofije
Statistika uporabnikov
48790 registriranih
0 danes
0 ta teden
0 ta mesec
Romarske cerkve

Lurd pri Šentjerneju

Natisni E-pošta

Kapela Lurške Matere božje

Lurd pri Šentjerneju
Lurška prikazovanja so že od svojega začetka budila veliko zanimanje v vsem katoliškem svetu. Prav med Slovenci, kjer je Marijino češčenje izredno živo, pa so imeli čudežni dogodki v Lurdu velik odmev. Naši ljudje so že kmalu romali tja, o rekah romarjev od vsepovsod, ki so se zgrinjali okrog Massabiellske votline, so zgodaj pisali v Zgodnji Danici in drugih časopisih tistega časa, podoba Brezmadežne iz Lurda je postala najpogostejša upodobitev v slovenskih domovih. Za vse, ki niso mogli na romanje v pravi Lurd, pa so bila mala romanja obiski svetišč in kapel, ki so jih častilci lurške Matere božje postavili širom po slovenski zemlji. Eno takih je nastalo tudi v zavetju zelenih Gorjancev in se tako priljubilo Dolenjcem, da je dobilo naziv Dolenjski Lurd, ali še bolj kratko Novi Lurd.

Župnija Šentjernej je ena največjih dolenjskih župnij. Kar trinajst podružničnih cerkva skupaj z župnijsko govori o veri prebivalcev tega dela Dolenjske. Ti kraji so blagoslovljeni z molitvijo kartuzijanov, kontemplativnega reda menihov, ki žive že 90 let v kartuziji Pleterje, kamor so se ponovno (prvič 1403) naselili za predniki iz časov celjskih grofov, ko so bili pregnani iz Francije, domovine lurških prikazovanj. V verno okolje šentjernejske župnije je bilo kakor klica zasejano leta 1908 povabilo ljubljanskega škofa Antona Bonaventura Jegliča, naj verni v škofiji kar se da slovesno praznujejo petdesetletnico - zlati jubilej Marijinih prikazovanj v Lurdu.

V Šentjerneju je bil v tistem času kaplan Leopold Kolbezen, doma iz Črnomlja. Sam je takole opisal svojo odločitev, ki pomeni začetek božjepotništva v Novem Lurdu: Prav na praznik Marijinih prikazovanj v Lurdu, 11. februarja 1908, sem bil poklican k bolniku v vas Rakovnik pod Gorjanci. Vas leži ob stezi, ki vodi iz Kostanjevice v samostan Pleterje. Pot me je peljala pred vasjo mimo skalne votline, izpod katere je žuborel bister studenček med gosto zaraščenim skalovjem. Prostor se mi je zdel popolnoma podoben onemu pri lurški votlini na masabielskem skalovju v Pirenejih na Francoskem. Takoj mi šine v glavo: Kaj, ko bi na teh skalah dali postaviti za lurški jubilej kip Brezmadežne? Primernejšega mesta bi človek res ne mogel najti za to. Nekaj dni pozneje sem svojo misel razložil kartuzijanskemu patru Brunu iz pleterskega samostana. P. Bruno je mojo namero zelo pohvalil in me vprašal, ako imam že tudi kip lurške Matere božje. Povem mu, da ga nameravam kupiti oziroma naročiti. Takrat me redovnik povabi v kartuzijo... Našla sva podobo, ki še danes stoji na skali v Novem Lurdu. Ko so bili leta 1902 kartuzijani pregnani iz Francije, so se naselili v starodavni kartuziji v Pleterjih. S seboj so prinesli tudi kip Lurške Marije, ki je bil nameščen v njihovem generalatu v mestu Grenoble.

Duhovniki leskovške dekanije so sklenili, da bodo imeli jubilejno lurško proslavo 29. junija 1908 pred votlino pri vasi Rakovnik pod Gorjanci. Tam bodo slovesno "ustoličili" Marijin kip. Pri kraju, kamor so hoteli postaviti kip, je kartuzijanski kamnosek zapisal: Brezmadežnemu spočetju, čudodelnici premogočni, Materi najmilejši - se klanjajo Šentjernejci v jubilejnem 50. letu, kar se je prikazala v Lurdu. O Marija, varuj in razširjaj sv. Cerkev, čuvaj nedolžne, prosi za grešnike, varuj tebi posvečene, stori nas vse kakor Bernardko srečne, ako ne na tem, pa gotovo na onem svetu. Zraven je pripisan datum: 29. junij 1908.

Kronist pravi, da se je pri slovesnosti zbralo 7000 vernikov z vseh strani. Ta veličastna slovesnost je spodbudila ljudi, da so odslej zelo radi romali sem. Vedno bolj se je oglašala potreba po ureditvi kraja. Zato so leta 1912 preuredili prostor in postavili streho. Sem je pred koncem vojne, 25. avgusta 1918, poromal tudi škof Jeglič in prvič maševal na tem kraju. Od takrat se je zvrstilo veliko romanj, saj so ljudje iz vseh krajev Dolenjske radi poromali k Mariji. Marsikdo se odžeja ob studencu, ki izvira pri votlini in spominja na čudežni studenček iz Lurda. Vsak obisk v Novem Lurdu pa je svojevrstno "odžejanje" v harmoniji narave in tišine.
Avtor: Franci Petrič
Foto: Marjan Smerke
Informacije:

Župnijski urad Šentjernej, Trubarjeva 1, 8310 Šentjernej.
Satelitska slika Lurda pri Šentjerneju in okolice.

Dostop:


z avtom ali peš.

Glavni shodi:


Marijini prazniki, nedelje v maju (popoldne).

Slovenske božje poti

Vrhunska monografija
v kateri je predstavljeno
205 slovenskih
romarskih poti.

Cena 65 €



 

Gospa Sveta

Natisni E-pošta

Župnijska cerkev Matere božje

Gospa Sveta
Sezuj si čevlje, zakaj zemlja, na kateri stojiš, je sveta! To božje svarilo Mojzesu, ki je videl prikazen Boga v gorečem grmu, velja romarju k najstarejši božji poti med Slovenci, Gospe Sveti. To je trikrat sveta zemlja za vsakega slovenskega romarja. Na ravnini med Krnskim gradom in gosposvetsko cerkvijo je zibelka slovenstva in naše prve državnosti. Pod gosposvetskim nebom so odmevale slovenske obredne besede ustoličevanja knezov, ki predstavljajo edinstven primer, kako ljudstvo podeljuje oblast izbranemu. Na teh valovitih gričih je spregovoril prvo oznanilo odrešenjav Kristusu slovenskim častilcem Svetovida, Svaruna in Žive prvi misijonar in škof med Slovenci sv. Modest s svojimi sodelavci. V zibelki slovenskega krščanstva in božjepotništva je postavil prvo cerkev Mariji v čast in novi evropski krščanski narod za vedno posvetil božji Materi.

O začetkih krščanstva med Slovenci je zapisano takole: Ko je preteklo nekoliko časa, odkar je nastopil med Slovenci vlado vojvoda Hotimir, je ta prosil solnograškega škofa Virgila, da bi prišel obiskat njegovo Ijudstvo ter ga potrdil v svet veri. Tej želji Virgil ni mogel ustreči in je zato poslal med Slovence škofa Modesta za svojega namestnika ter z njim duhovnike Wattona, Reginberta, Cozharja in Latina, potem diakona Ekeharda in več drugih klerikov. Modestu je dal oblast, da je smel po cerkvenih postavah posvečevati cerkve in duhovnike; a prepovedal muje storiti kaj takega, kar bi nasprotovalo odlokom svetih očetov (Franc Kos, Gradivo I, št. 227). O prvi cerkvi, ki jo je zgradil pri Gospe Sveti sv. Modest, nimamo poročil. Sklepamo lahko, da je bila iz kamna, saj so bile nedaleč proč razvaline rimskega Virunuma - vir najboljšega gradbenega materiala. Marijina cerkev pri Gospe Sveti je postala stolna cerkev za sv. Modesta in njegove naslednike.

Današnja cerkev je veličastna stolnica, na katero bi bilo ponosno vsako mesto. Sezidana je bila sredi 15. stoletja (ok. 1460). Obdana z mogočnimi zidovi protiturškega tabora, stolpi, ki so jih kasneje spremenili v bivalne prostore in shrambe, zgovorno pripoveduje o vzponu, ki ga je doživela božja pot. Nekoč jo je obdajalo pokopališče, zato še danes stoji sredi dvorišča velik gotski svetilnik (iz leta 1497), na stenah cerkve in drugih stavb pa vidimo izredno lepe nagrobnike. Med njimi je več starih rimskih kamnov iz razvalin Virunuma, ki so jih porabili za gradbeni okras.

Gosposvetska cerkev je triladijska, polna čudovitih gotskih gradbenih okraskov, slikarij in baročne oltarne opreme, da obiskovalcu jemlje dih ob vsej lepoti. Poleg groba sv. Modesta z oltarjem, ki je najbrž še iz Modestove stolnice, se bo vsak romar prav gotovo ustavil pri mogočnem glavnem oltarju. Na sredi kraljuje kip Matere božje. Z njenega obraza odseva izjemna lepota. Legenda pravi, da sta ga pripeljala tuja trgovca z vozom iz Beljaka. Konja namreč nista hotela kipa peljati v Italijo, od koder je bilo naročilo, ampak sta se obrnila in se ustavila šele pred cerkvijo v Gospe Sveti... Tretje, kar mora obiskati vsak romar pri Gospe Sveti, pa je gotski krilni oltar iz približno 1520, iz delavnice beljaških rezbarjev v apsidi severne ladje. Sem so ga prinesli iz nekdanje podružnice v Arji vesi.

Gospa Sveta ni več božja pot na Slovenskem, ostaja pa slovenska božja pot. Po domovih in poljih okrog nje se ne sliši slovenska beseda tako, kot se je še pred stotimi leti. Potomci slovenskih kosezov - svobodnjakov tukaj okrog govore nemško... zgodovina in njeni dogodki gredo pač svojo pot in tega ni mogoče spremeniti. Ne more pa se tudi izbrisati dejstvo, da je to svetišče več kot tisoč let slovenska božja pot; tu je bila zasajena mladika marijanskega češčenja, zato se sem radi in s ponosom vračamo. Če imamo srečo, da zaslišimo še plemeniti gosposvetski 13 ton težki zvon, ki nas s svojim globokim glasom F pozdravlja prek ravni, tega doživetja zlepa ne bomo pozabili.
Avtor: Franci Petrič
Foto: Marjan Smerke
Informacije:

Pfarramt Maria Saal/Gospa Sveta, Domplatz 1, 9063 Maria Saal/Gospa Sveta, Avstrija, tel. 0043/4223-2254.

Dostop:


z vozili do cerkve.

Glavni shodi:


velika gospojnica, Marijini prazniki.

Slovenske božje poti

Vrhunska monografija
v kateri je predstavljeno
205 slovenskih
romarskih poti.

Cena 65 €



 

Božji grob na Humcu

Natisni E-pošta

Podružnična cerkev Božjega groba

Božji grob na Humcu
Pri marsikateri božji poti so posebno v 17. in 18. stoletju postavljali križeve pote ali druga znamenja z namenom, da so spodbujala romarje k premišljevanju Kristusovega trpljenja in smrti ter vabila k pokori in zadoščevanju za grehe. Ponekod so postavili tudi zidan božji grob v spomin na tistega, iz katerega je po treh dneh vstal Jezus. Najbrž pa je malo cerkva, ki bi bile posvečene božjemu grobu - spominu Jezusovega "počitka" v grobu Jožefa iz Arimateje. Na slovenskem narodnem ozemlju je med romarskimi le ena - na Humcu pri Pliberku.

V srcu slovenskega Korotana, v Podjuni, le za streljaj oddaljena od Pliberka, nad imenitno gotsko krasotico, cerkvijo v Nonči vasi, se dviga nad zelenorumeno ravnico podjunskih polj romarska cerkev Božjega groba. Postavljena na griču z dvema zvonikoma in kupolo je vidna daleč naokrog in kar vabi radovedneža, da se po lepi gozdni poti odpravi k njej. Ob poti nas pozdravljajo s skodlami pokrite kapelice. Petnajst jih je, posvečene pa so skrivnostim rožnega venca. Zaradi svoje preprostosti se zdijo kakor vtkane v naravo okrog sebe. Na domačiji pod hribom hranijo ključ od cerkve, in če vam ga zaupajo, boste nagrajeni z obiskom bisera med koroškimi cerkvami.

Današnja baročna stavba naj bi bila pozidana po zaobljubi, ko je leta 1737 požar uničil mesto Pliberk. Graditi so jo začeli leta 1761, posvetil pa jo je 2. septembra leta 1772 ljubljanski knezoškof Karel Herberstein. Pliberška župnija je bila namreč ena od treh na Koroškem, ki so vse od ustanovitve leta 1461 do reform pod Jožefom II. spadale v ljubljansko škofijo.

Ohranila se je pripoved, da je cerkev nastala po prikazovanju. V Čirkovčah pri Braku je živel pobožen kmet, ki je vsak večer pod milim nebom opravljal večerno molitev. Ob sobotah pa se mu je ravno nad Humcem prikazovala svetloba v obliki križa, kar naj bi pomenilo in označevalo svet kraj. Sklenil je tamkaj pozidati kapelo v spomin Kristusovega groba. Pobožni sosedje so mu pomagali in tako so postavili že v 17. stoletju tam, kjer je zdaj Kalvarija, kapelico. Ko je postala premajhna, so vrh Humca pozidali večjo cerkev z enim zvonikom, kakor jo omenja Valvasor. Ob njej se je naselil puščavnik in kmalu se je tu razvila prava božja pot. Stavba je z leti postala premajhna, zato je bila še kako razumljiva zaobljuba Pliberčanov, da bodo poskrbeli za novo svetišče. S pomočjo okoliških kmetov, meščanov in tamkajšnjega grofa se je pliberškemu kaplanu Tarmanu posrečilo pozidati sedanjo cerkev, ki je prava zakladnica umetnosti.

Notranjščina cerkve Božjega groba je v celoti poslikana. Najdragocenjše so freske celovškega slikarja Franza Kleinegerja, ki je leta 1765 poslikal kupolo. Leta 1914 je v ladji njegove slikarije posrečeno dopolnil Ožbalt Bierti. Tudi ostala oprema je bogata. Ves lahak v svojih vitkih stebrih z oknom v ozadju ter izredno razgibano skupino križanja in razkošnim tabernakljem je glavni oltar. Stranska dva sta si na las podobna. Levi je posvečen sv. Notburgi, desni pa sv. Izidorju. Tudi prižnica z vstalim Zveličarjem in ovcami ob njegovem vznožju, ki so prišle, da bi "se napile pri Njem, ki je izvir žive vode", je čudovito dopolnilo umetniške opreme cerkve. Kar škoda je, ker jih je v naših cerkvah že popolnoma zamenjal ambon!

Romarska cerkev na Humcu je cilj številnih romanj vse leto. Največje in tudi najbolj obiskano je bogoslužje na petek treh žebljev, ko pridejo romarji od vsepovsod. Sicer pa je maša tudi vsak petek v postu, za veliko noč, binkošti ter humško žegnanje na praznik Janeza Krstnika.
Avtor: Franci Petrič
Foto: Marjan Smerke
Informacije:

Župnijski urad Pliberk/Bleiburg, Kumeschgasse 16, 9150 Pliberk/Bleiburg tel. 0043/4235-2032.
Satelitska slika Božjega groba (Heiligengrab) na Humcu pri Pliberku in okolice

Dostop:


z avtom do vrha, z avtobusom do vznožja, nato četrt ure peš.

Glavni shodi:


vsi petki v postu.

Slovenske božje poti

Vrhunska monografija
v kateri je predstavljeno
205 slovenskih
romarskih poti.

Cena 65 €



 

Podgorje v Rožu

Natisni E-pošta

Župnijska cerkev Matere božje

Podgorje v Rožu
Koroške cerkve so vsaka zase prava umetnostna galerija, obisk v njih pa šola o tem, kako se varujejo in obnavljajo spomeniki. V vsaki cerkvi pa se skriva tudi pričevanje vernega slovenskega človeka, ki jih je gradil, krasil in vzdrževal. Med biseri Roža, domovine Miklove Zale, je Marijina božjepotna cerkev v Podgorjah. K njej pridemo, če v Kožentavri s ceste, ki nas pripelje z Ljubelja do Drave, zavijemo proti Šentjakobu v Rožu. Med vasmi z zvenečimi slovenskimi imeni Šentjanž, Bistrica, Sveče se pripeljemo do kraja, ki ima na tablah napis Maria Elend - to so Podgorje, kjer med visokimi lipami stoji mogočno Marijino svetišče.

Podgorje leže ob vznožju Karavank, pod Golico - "goro narcis". Poleg nemškega Maria Elend, ki označuje kamnit, nerodoviten svet, se v starih listinah najde tudi ime Pogöriach, v starejši slovenski obliki pa tudi Podgorjani, kar naj bi jasno označevalo naselje pod goro. Že od davnine od tod čez gore na kranjsko stran vodijo številne poti in stezice. Zgodovina Podgorij je povezana z benediktinskim samostanom v Osojah, kamor so spadale z materno župnijo Št. Jakob vse do leta 1783, ko je bil ta samostan ukinjen. Začetek božje poti je seveda legendaren.

Pripoved pravi, da so pogani prve kristjane pošiljali v Podgorje v pregnanstvo. Med tem divjim skalovjem so si izgnanci sezidali kapelico in izrezljali Marijin kip. Tako je nastala tu božja pot, kamor so se Ijudje zatekali v stiskah. Latinsko ime Maria in exilio (Marija v izgnanstvu) naj bi to zgodbo potrjevalo, kot so trdili osojski menihi. Nekoč je do vznožja hriba, kjer je stala kapelica, priromala tudi neka noseča plemenita gospa, da bi prosila za srečen porod. Ko je zagledala kapelico visoko nad seboj, je utrujena obupala. Pokleknila je na tla in opravila romarsko pobožnost kar na tem mestu. Vsa utrujena je tu tudi zaspala. Ko se je zbudila, je zagledala vsa začudena kapelico pred seboj. Angeli so jo prinesli z gore v dolino. Pozneje je osojski opat ukazal nad malo kapelico pozidati sedanjo podgorsko cerkev. Verjetno ima svoj začetek prav pri njej. Res pa je, da je bila v cerkvi vse do predelav leta 1683 kapelica z Marijino podobo.
 
V zgodovinskih pričevanjih nastopijo Podgorje v spisih Jakoba Unresta, koroškega župnika in zgodovinarja, ki opisuje plenjenjeTurkov v Rožu leta 1478 in 1483 - torej prav v časih Miklove Zale... Ko opisuje, kako so Turki z zvijačo zavzeli tabor v Št. Jakobu v Rožu, zapiše:
 
"Blizu Št. Jakoba leži cerkev Naše Ljube Gospe. Tam so se Turki večkrat utaborili in so cerkev ponovno zažgali, ker ni hotela goreti. Tudi vse podobe in kipe so uničili in raztrgali... Pomorili so veliko Ijudi in požgali vasi in hiše."

Kljub tako hudemu turškemu razgrajanju in uničevanju, sodij v svojem jedru svetišče daleč v srednji vek. Najstarejši je del v podnožju zvonika (tip romanske cerkve s kornim zvonikom), tam, kjer je danes zakristija in nad njim oratorij. Tudi vhodna vrata v oratorij, ki so danes zazidana za oltarjem sv. Jožefa, so romanska. Mogočna podoba svetišča, kakor ga občudujemo danes, ima tri ladje in dolg ter nižji prezbiterij. Vse so obokane in kažejo na nastanek v gotiki ter predelavo v baroku. Po turškem vpadu leta 1478 je bil zgrajen prezbiterij, za njim južna ladja in nazadnje severna. Današnjo podobo pa je cerkev dobila v letih 1682 do 1690 pod osojskim opatom Ibelbacherjem. Leta 1735 so gotski prezbiterij okrasili z baročno štukaturo.

Lepoto podgorske cerkve dopolnjuje njena čudovita oprema. Med oltarji je treba omeniti predvsem dva: gotskega v zaključku severne ladje, ki je posvečen 14 pomočnikom v sili. Drugi oltar je glavni. Ta je zaobljubljeni dar Dunajčanov za srečno rešitev ob zmagi nad Turki leta 1683. Menda je v tistem času živelo na Dunaju več bogatih ljudi, ki so bili doma na Mačah pri Svečah, in ti naj bi imeli zasluge za to, da so na Dunaju zvedeli za Podgorje. Legenda, na katero spominja tudi freska v prezbiteriju, pripoveduje, da so v podgorski cerkvi 12. septembra 1683 zvonovi začeli zvoniti sami od sebe. Ko je šel mežnar gledat v cerkev, je videl, da Marije ni na oltarju. Šla je Dunajčanom na pomoč, da so zmagali nad Turki. Napis nad sliko pravi: Luna pod njenimi nogami - kar naj bi pomenilo Marijino zmago nad polmesecem (mohamedanstvom).
Avtor: Franci Petrič
Foto: Marjan Smerke
Informacije:

Župnijski urad Podgorje/Maria Elend, 9182 Podgorje/Maria Elend, Avstrija, tel. 0043/4253-304
upravlja se iz Sveč:
Župnijski urad Sveče/Suetschach, 9181 Bistrica v Rožu/Feistritz i.R., tel. 0043/4228-2056.
Satelitska slika Podgorju v Rožu in okolice

Dostop:


z vozili do cerkve.

Glavni shodi:


Marijini prazniki.

Slovenske božje poti

Vrhunska monografija
v kateri je predstavljeno
205 slovenskih
romarskih poti.

Cena 65 €



 

Devica Marija v Trnju

Natisni E-pošta

Podružnična cerkev Matere božje

Devica Marija v Trnju
Ko se čez Jezersko spustimo v kraje našega Korotana, ki se jih neizbežno loteva ponemčevanje, se nam ob vsej upravičeni žalosti nad tem zbuja tudi ponos, saj slovenskega pečata, ki ga dajejo imena, podobe, predvsem pa zgovorna zgodovina, nikoli ne bodo popolnoma izgubili, pa naj bo nemški pritisk še tako hud. Med take kraje lahko štejemo tudi Železno Kaplo. Dolgo so ji pravili Slovenska Kapla, šele leta 1890 je dobila ime Železna Kapla, ker so tu skladiščili železo, ki so ga nato prevažali čez Jezersko v kranjske železarne.

Nedaleč od današnje župnijske cerkve sv. Mihaela, nad cesto, ki vodi proti Velikovcu in Celovcu, je obdana s terasastim pokopališčem nekdaj zelo znana in priljubljena božjepotna cerkev Device Marije v Trnju. Legenda pravi, da je tam, kjer zdaj stoji cerkev, nekoč raslo grmovje in trnje. Tu so pastirji pasli ovce in nekega dne opazili, da jim ovce izginjajo. Ko so jih šli iskat, so jih našli klečeče na mestu, kjer zdaj stoji cerkev. To se je ponavljalo redno vsako soboto po novi luni. Takrat se prikazovala na tem kraju Marija v beli obleki in se sprehajala po trnju sem in tja. Ljudje so spoznali, da Marija na tem mestu želi imeti cerkvico. Kar hitro so jo postavili, zaustavilo pa se je, ko bi morali postaviti vanjo Marijino podobo. Te niso imeli. Pa jim je spet prišlo naproti nenavadno naključje. Vozniki gostilničarja iz Kaple so bili prav takrat v Italiji po vino. Ko so se odpravljali domov, je k njim pristopil mož in jim na voz naložil Marijin kip ter naročil, naj ga puste tam, kamor ga bodo konji sami peljali in z vozom obstali. Druga legenda pravi, da je neki Korošec srečal te voznike iz Kaple v Italiji. Po naročilu v sanjah je naredil lep Marijin kip in ga izročil voznikom iz Kaple, ki jih je prepoznal iz sanj. Ko so vozniki prispeli domov, se konji niso ustavili pred domačo hišo, ampak so peljali naravnost na grič in obstali pri trnju.

Ta zgodba spominja na podobne, ki jih srečamo pri drugih božjih potih. Posebnost kapelske božje poti je njena starost, ki je izpričana s pergamentno listino z dne 19. oktobra 1336. V njej oglejski patriarh Frančišek potrjuje, da je tega dne posvetil to Marijino cerkev. Cerkev so prezidavali in lepšali še po tem. V začetku 16. stoletja so okrasili njeno zunanjščino z lepimi freskami Marije na trnovem grmu, Marijine smrti, Žalostne Matere božje in sv. Krištofa. Gotski stavbi so v prejšnjem stoletju prizidali kapelo sv. Ane, ki je nekoč stala samostojno ob cerkvi, in zakristijo. Kljub nekaterim spremembam pa še danes zbuja mogočen videz utrjenega kraja, ki je kljuboval Turkom tudi takrat, ko so pridrli do Kaple in jo požgali. Poseben okras cerkve je baročni glavni oltar z Marijinim kipom. Naredil ga je Mihael Striger leta 1794. Posebnost je Marijin kip, ki ga po baročnih običajih oblačijo. Stara slovenska pesnitev v zvezi s tem pripoveduje o grajskem oskrbniku, ki je Mariji z leve roke vzel dragocen prstan in ga podaril svoji ženi. Ta je še isto noč umrla. Jezni oskrbnik je zato poslal hlapca, naj Mariji odseka obe roki. Ko je to storil, sta se mu posušili obe roki. Pa oskrbniku še ni bilo dovolj. Sam je šel v cerkev in potegnil Marijin kip z oltarja, strgal obleko ter pometal zahvalne podobe s sten.

Z Marijino obleko je v zgodovini tega svetišča povezana dolga zgodba, ki kaže vztrajnost in pogum Marijinih častilcev ter navezanost ljudi na stare navade. Cesar Jožef II. je leta 1784 prav na veliko mašo dal zapoved, naj se poberejo Marijine obleke in vsa votivna znamenja iz cerkve Marije v Trnju. Ko so ljudje to opazili, so razjarjeni prišli nad župnika in ta je moral popustiti. Ljudje so vse namestili nazaj in začeli cerkev stražiti. Vrstili so se državni pritiski na župnika in krajevne veljake, a brez uspeha. Duhovnikom so celo prepovedali, da bi vodili pobožnosti. Ljudje so vztrajali in sami prepevali in molili. Posredovati je hotel komisar iz Celovca z 22 vojaki, a se je ustrašil množice pred cerkvijo. Podobno je bilo, ko je prišel izpeljat cesarski ukaz prošt iz Dobrle vasi. Od njega so si ljudje izprosili dovoljenje, naj vse ostane pri starem. Oblasti so omagale in pustile vse tako, kot je bilo. Ta dogodek je še bolj pripomogel k zbiranju romarjev pri Mariji v Trnju. In tako se množično zbirajo še danes.
Avtor: Franci Petrič
Foto: Marjan Smerke
Informacije:

Župnijski urad Železna Kapla/ Eisenkappel 71, 9135 Železna Kapla/Eisenkappel, tel. 0043/4238-319.
Satelitska slika Železne Kaple in okolice.

Dostop:

z vozili do vznožja, nato peš.

Glavni shodi:

Marijini prazniki.

Slovenske božje poti

Vrhunska monografija
v kateri je predstavljeno
205 slovenskih
romarskih poti.

Cena 65 €



 
<< Začni < Nazaj 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 Naprej > Konec >>

Rezultati 127 - 135 od 211
Zemljevid

Zadnji zapisi v bloge
Pisci blogov
Arhiv blogov
Zadnji prispevki





16:27 4.10.2008