Domov arrow Romarske cerkve
 
obcine
Občine
Kategorije prispevkov
Izleti po Sloveniji
Romarske poti
Slovenske pešpoti
Slovenska mesta in kraji
Slovenske domačije
Krajinski parki
Veliki Slovenci
Zanimivosti
Jezera
Novice
Vodniki in zemljevidi
Satelitska slika
Dogodki po Sloveniji
Trenutno ni napovedi.
Poglej cel koledar
Prijava





Pozabljeno geslo?
Slovenija
Slovenija
Osnovni podatki
Slovenske občine
Škofije
Statistika uporabnikov
48790 registriranih
0 danes
0 ta teden
0 ta mesec
Romarske cerkve

Ljubno

Natisni E-pošta

Župnijska cerkev Matere božje

Ljubno
Kdor je imel srečo v lepem jutru, ko sonce obsije gorenjske vrhove in ravnine, potovati po magistralni cesti od Podbrezij proti Brezjam, se mu je tam, kjer se začenja viadukt Lešnica in za njim Ljubensko polje, odprl eden najlepših pogledov, kar jih ima Gorenjska: naselje s cerkvijo na pobočju in v ozadju Triglav. To je Ljubno, značilna gorenjska vas, z enkratno lego in toliko pristnimi slovenskimi posebnostmi, kot jih najdemo stežka še kje. Čeprav je tudi sem že pridrl duh časa, se bo obiskovalec tu še vedno srečal s tistimi ponosnimi gorenjskimi hišami, kakor so jih opisovali Tavčar, Jalen, Finžgar in drugi, z ljudmi, ki spominjajo na dogajanja iz njih romanov in pripovedi. Po ozkih ulicah, mimo trdnih kmečkih hiš, kjer so vrata in okna obdana s kamnom zelencem, zavarovana z igrivo razgibanimi mrežami ("gautri") ter okrašena z lepimi freskami različnih zavetnikov in priprošnjikov v sili. Pod "ganki" z nageljni in drugimi rožami se današnji romar povzpne k nekdaj slavni in obiskani romarski cerkvi Udarjene Marije v Ljubnem.

Malo romarjev, ki danes po cesti potujejo tod mimo, še ve, da je v Ljubnem Marijina božja pot. Zasenčila jo je slava brezjanskega svetišča v soseščini. Nekateri pa vseeno še vedno zaidejo sem, morda po davni zaobljubi.

Pred 300 leti se je z nenavadnim in čudežnim dogodkom, večkrat izpričanim tudi pisno, začela božja pot. Ljubno je takrat imelo majhno cerkvico sv. Lovrenca, ki so ji rekli sv. Lovrenc v leščevju. Ta mala cerkvica je imela lopo in v njej Marijin kip. Spadala je pod župnijo Podbrezje. Tistega leta so prenavljali cerkev. Pomagal je tudi zidar Gregor Eržen, ki je imel dekle z imenom Marija. Ko je hodil mimo Marijinega kipa, je gledal Marijo in si govoril, da ima nebeška mati sicer lepe oči, a da ima njegova Marija lepše. Zazdelo se mu je, da mu je Marijin kip odkimal, da to ni res. To ga je razjezilo in je z zidarskim kladivom udaril na Marijino sence. Zgodilo se je nekaj nerazložljivega. Iz rane lesenega kipa je začela teči kri. Takoj so pritekle žene in začele kri brisati, vendar se ni hotela ustaviti. Ljudi je tako prevzelo, da so poklicali župnika Engelmana v Podbrezjah, naj pride pogledat. Župnik je dal kip popraviti, a zaman. Vsakokrat, ko so rano zakrili, se je na novo pokazala. Ta rana se vidi še danes. Čudežni dogodek se je razvedel po vsej deželi. Marijin kip so postavili v tron velikega oltarja. Začela se je božja pot k Mariji Udarjeni v Ljubno. Zidarju ni upal nihče dati odveze za storjeno dejanje, zato je odšel na spokorno romanje v Rim. Po dveh letih se je spokorjen vrnil domov in pokleknil pred Marijo. Ta se mu je v znamenje odpuščanja nasmehnila. Zgodba je danes naslikana na oboku prezbiterija. Pravijo, da si je zidar Gregor zadal posebno nalogo: vsakega bo spodbujal k Marijinemu češčenju. Rad je tudi pripovedoval, kaj se mu je zgodilo. Zgodbo in pričevanja ljudi, ki so to doživeli, je zapisal kaplan Sebastijan Pogačar, ki je pastiroval v Ljubnem v letih 1755 do 1762. Ljudje pa še vedo, da je sredi cerkve pod današnjim tlakom grobnica, kjer so pokopane žene, ki so Mariji brisale kri.

Božja pot je že od začetka tako zacvetela, da so se kmalu, verjetno okrog leta 1747, odločili za gradnjo nove cerkve. Leta 1820 je pogorela. Nedotaknjen je ostal le veliki oltar. Kasneje so prizidali še stransko kapelo sv. Treh kraljev. Kot pravi izročilo, je bila zidana po zaobljubi neke družine, ki je stanovala pri Hlevarju in jim je umrl otrok, a po Marijini priprošnji zopet oživel. Številne druge votivne slike, ki vise okrog oltarja, še dandanes pričajo o zaupanju romarjev do Marije. Sloves božje poti je segel na Hrvaško, saj med lepimi votivnimi podobami najdemo zaobljubljeno nekega grofa iz Petrinje na Hrvaškem. Ena najbolj zanimivih pa je tista, ki prikazuje dobro in slabo opravljeno spoved. K slovesu božje poti je pripomogla tudi bratovščina Matere božje za srečno smrt, ustanovljena leta 1704.

Ljubenska božja pot je po letu 1863, ko je zacvetela brezjanska, začela toniti v pozabo. Še vedno pa je vabljiva, v njej kraljuje isti Marijin kip. Prostorna cerkev, z vso bogato opremo iz časov cvetoče božje poti, nas vabi na obisk.
Avtor: Franci Petrič
Foto: Marjan Smerke
Informacije:

Župnijski urad Ljubno 81, 4244 Podnart.
Satelitska slika Ljubnega in okolice.

Dostop:


z avtom do cerkve.

Glavni shodi:


veliki šmaren, Marijini prazniki.

Slovenske božje poti

Vrhunska monografija
v kateri je predstavljeno
205 slovenskih
romarskih poti.

Cena 65 €



 

Log v Železnikih

Natisni E-pošta

Podružnična cerkev sv. Frančiška Ksaverija

Log v Železnikih
Stisnjene v tesno dolino selške Sore in strme bregove Kovaškega vrha, Globočnika in druge, stoje starodavne hiše s skrilastimi strehami, pomoli, polkrožnimi kamnitimi vhodi in okenskimi okviri z izbrano kovanimi mrežami in polknicami, s cesto, ki se s težavo preriva med hišami - to so Železniki, kraj, pri katerem že ime pove, da ga je zaznamovala dolga tradicija kovaštva in železarstva. Samotarski "upokojeni" plavž, ki je zadnjič talil rudo davnega leta 1902, še po toliko desetletjih pripoveduje zgodbo o rudarjih, kovačih, žebljarjih, oglarjih in drugih možeh, ženah in otrocih, ki so pol tisočletja živeli, delali in umirali zaradi železa.

Železniki so polni spominov na takšno preteklost. Pa tudi vere. O tem govorita kar dve cerkvi: sv. Antona in sv. Frančiška Ksaverija. K njima so se zatekali prebivalci pred in po svojem težkem delu po duhovno tolažbo in pomoč.

Prav v razgibana leta 18. stoletja, ko je na Slovenskem zacvetelo češčenje sv. Frančiška, priprošnjika v vsaki stiski, sodi tudi zidava cerkve njemu v čast na Logu v Železnikih. Tukajšnji kovači, utrujeni od težkega dela, so potrebovali posebnega tolažnika in so si ga našli prav pri tem "decembrskem" svetniku. Leta 1706 so pozidali cerkvico, napravljeno po meri in okusu preprostega, a vendar izbrane lepote željnega človeka. Na zunaj prav nič drugačna od naših baročnih lepotic, skriva v sebi razgibano baročno rezbarijo: glavni oltar sv. Frančiška ter dva stranska, ki se pohvalita s slikami Valentina Metzingerja. Kovači so hoteli bogato opremiti svoje svetišče. V prejšnjem stoletju (leta 1857) je obok prezbiterija in steno slavoloka poživil mojster Štefan Šubic. Tu je upodobil vso znamenito Frančiškovo življenjsko zgodbo z znanimi čudeži in drugimi izrednimi dogodki. Olepšala ga je tudi roka mojstra Layerja, ki je za glavni oltar naslikal podobo cerkvenega zavetnika, pa tudi dela številnih drugih mojstrov.

Sveti Frančišek Ksaverij je v Železnikih tudi po letu 1909, ko je ugasnil zadnji ogenj v vigenjcu in tako zaznamoval konec petstoletnega železarstva, ostal posebno češčen. Kakor pravi v svojih spominih (Moj obračun) France Koblar, je bila v adventu od sv. Katarine do sv. Frančiška posebna devetdnevnica v Frančiškovi cerkvi: "ganljiva pobožnost z mašo in popoldne z litanijami. To pobožnost so Ijudje zelo Ijubili, posebno začetek in sklep." Organist in učitelj Jožef Levičnik v Železnikih, znan po tem, da je nabiral ljudsko blago, je v preteklem stoletju napisal pesmi v čast Frančišku Ksaveriju, ki se tudi po več kot sto letih po posebnih napevih še vedno pojejo. Ena od pesmi pripoveduje takole:

V cerkev smo tvojo se danes mi zbrali,
sveti Frančišek, oj slavni svetnik.
Da bi ti srčno hvaležnost skazali,
ker si v nebesih naš zvest pomočnik.

Zdavnaj že predniki naši častili
tebe v tej cerkvi so vneto, zvesto.
V mnogih težavah tolažbo dobili
mars 'kteri čudež potrdi nam to.

Po njih zgledu tudi mi se zberemo
večkrat v letu pred tvoj svet' oltar.
Sprejmi češčenje, ki ti ga dajemo,
prošenj tud'naših ne zavrzi nikdar.

Cerkev sv. Frančiška na Logu je bila včasih znana po vsej Selški in Poljanski dolini. Danes se v njej zbirajo predvsem domačini.
Avtor: Franci Petrič
Foto: Marjan Smerke
Informacije:

Župnijski urad Železniki, Trnje 23, 4228 Železniki.
Satelitska slika Loga v Železnikih in okolice

Dostop:


z avtom do cerkve.

Glavni shod:


sv. Frančišek Ksaverij (3. december) in devetdnevnica pred tem.

Slovenske božje poti

Vrhunska monografija
v kateri je predstavljeno
205 slovenskih
romarskih poti.

Cena 65 €



 

Dobrova

Natisni E-pošta

Župnijska cerkev Marijinega vnebovzetja

Dobrova
Le nekaj manj kot sedem kilometrov iz Ljubljane v smeri proti Polhovemu Gradcu in Horjulu, potem, ko se skoraj že izvijemo iz goste ljubljanske megle, ki tako rada, posebno jeseni in pozimi leže po ljubljanski kotlini, leži Dobrova. Ta kraj zvenečega slovenskega imena naj bi bil po sodbi nekaterih zgodovinarjev zelo star. Njegova preteklost pa naj bi bila tesno povezana s cerkvijo Matere božje, saj znameniti opisovalec naših krajev Valvasor pravi o tem takole: "Ta cerkev je ena najstarejših cerkva v deželi Kranjski in zaradi obilnih čudežev tako zelo slovi, da Ijudje poleti dan za dnem tja romajo." Operoz Janez Gregor Dolničar omenja v svojih spisih iz začetka 18. stoletja letnico 970 za začetek božje poti, a ne pove, kje jo je dobil. Legende in ljudsko izročilo jo prav tako postavljajo daleč nazaj.

Začetek božje poti Marije v leščevju (ob cerkvi še vedno raste leskov grm), kakor so prvotno pravili kraju, je opisan v ljudski pripovedki. Rupnikov pastir (hišno imeje še danes ohranjeno na Dobrovi) je pasel v bližini današnje Dobrove ovce in govedo. Radje igral na piščal, živina paje hodila okrog po mili volji. Ko je prišel večer, da bi jo gnal domov, živine ni bilo nikjer. Ves v skrbeh, začne tekati za njo. Že skoraj obupan, jo najde na gričku pri nekem leskovem grmu, kako kleči pred Marijino sliko. Ves prevzet nese to sliko domov in pove o dogodku svoji materi. Mati je zaklenila sliko v skrinjo. Toda prihodnji večer je bila skrivnostna slika spet v istem leskovem grmu in živina zopet pred njo! Tudi tretji večer je bilo tako. Mati seznani z dogodkom duhovnika in ta pride skupaj z drugimi duhovnimi gospodi pogledat k leskovemu grmu: podoba je v njem in pred njo kleči živina. Sklenili so pozidati kapelico, kjer bo visela ta podoba. Ko se je dogodek razvedel, so Ijudje začeli prihajati sem v množicah.

Druga legenda pravi, da je na gričku nasproti današnje cerkve, ki mu še zdaj pravijo Gradišče, živela premožna graščakinja. Nekega lepega dne je na soncu zračila svoje zlato in srebro. Vsa prevzeta od bleska, je ošabno in zaničljivo zaklicala proti cerkvici, posvečeni Materi božji, na drugi strani: "Glej, Mati božja dobrovska, jaz sem bogatejša in mogočnejša kakor ti!" Ob teh predrznih in ošabnih besedah se je grad stresel, sesul in pogreznil z graščakinjo in njenim zakladom vred.

Današnja Dobrova je v preteklosti sodila v župnijo Šentvid nad Ljubljano. Že okrog leta 1231 je bila tam, kjer je bila prej kapelica, sezidana večja cerkev, ki je imela, po Dolničarjevih zapisih, kar pet oltarjev. Ker je bila, kot je omenjal že Valvasor, za množice stara gotska cerkev premajhna, so Dobrovčani sklenili pozidati novo. Delo so zaupali znanemu gradbenemu mojstru Gregorju Mačku. Leta 1713 so začeli zidavo in tri leta pozneje so jo dokončali. Po svoji obliki močno spominja na šmarnogorsko cerkev, le da ima dobrovska kupola še svetlobnico na vrhu in velik zvonik. Ta nova cerkev je leta 1723 postala sedež župnije. Njen zaščitnik je bil ljubljanski stolni kapitelj, kar je še bolj pripomoglo k njenemu ugledu. Ker je bila na Dobrovi župnija, božje poti ni prizadela prepoved Jožefa II. kakor številne druge. Seveda pa so tudi tu takrat pobrali veliko darovanega bogastva.

Sedanjo cerkev je posvetil 25. junija leta 1747 ljubljanski škof Attems. Cerkvena oprema je po tistem bila že večkrat zamenjana. Leta 1799 so postavili v oltar današnji Marijin kip z Jezusom v naročju. Prejšnji je bil narejen po vzoru višarskega in so ga po tedanjih navadah oblačili. Mogočni kipi  štirih  cerkvenih  učiteljev so  iz  prvotnega oltarja. Današnji oltar je nastal v prejšnjem stoletju, marmornati podstavek, na katerem stoji, pa naj bi bil po mnenju nekaterih, Robbovo delo. Ostala oprema prav tako sega v prejšnje in naše stoletje. Med slikarskimi dragocenostmi velja posebej omeniti Layerjev križev pot. Slikarije na stropu prezbiterija je napravil slikar Matija Bradaška, v kupoli pa Šubic. Dovolj, da poromamo sem.
Avtor: Franci Petrič
Foto: Marjan Smerke
Informacije:

Župnijski urad Dobrova, Ul. Emila Adamiča 52, 1356 Dobrova.
Satelitska slika Dobrove in okolice.

Dostop:


z vozili do cerkve.

Glavni shodi:


Marijini prazniki.

Slovenske božje poti

Vrhunska monografija
v kateri je predstavljeno
205 slovenskih
romarskih poti.

Cena 65 €



 

Dravlje

Natisni E-pošta

Podružnična cerkev sv. Roka

Dravlje
Ko bi se samo za kratek čas vrnili v Ljubljano njeni prebivalci izpred sto in več let, je marsikje ne bi mogli prepoznati. Naše prestolno mesto je v zadnjih desetletjih močno naraslo in se razširilo na vse strani. Tam, kjer so bile še pred pol stoletja kmetije in polja, se zdaj dvigajo stolpnice, širijo parkirišča in križajo ulice in ceste. Eden krajev, ki imajo v zavesti starih prebivalcev Ljubljane še vedno poseben prizvok, so Dravlje. Včasih so bile vas, ki je štela okrog petdeset hiš, okoli pa so se raztezale njive, polja in gozdovi. Dandanes so to le še bežni spomini, ki se zbudijo ob pogledu na kakšno staro pritlično hišo, kjer so se tu in tam še ohranile starožitne značilnosti. Vse drugo je izginilo zaradi cest, stanovanjskih blokov, stolpnic in novih priseljencev.

Dravlje so bile naseljene, kakor sodijo po najdbah, že v rimski dobi, še bolj pa v času preseljevanja narodov. Tu so se za pol stoletja ali nekaj več ustavili Goti na poti proti zahodu. V zgodovinopisje stopijo Dravlje šest stoletij pozneje, le nekaj let za prvo omembo Ljubljane. V ljubljanskem škofijskem arhivu je listina, ki jo umeščajo v leto 1169, kjer je zapisana nemška oblika krajevnega imena: Draulach. Nekateri razlagalci pravijo, da naj bi ime prišlo od drevja ali gozda, ki je nekoč segal vse do današnje Vodnikove ceste. Dravlje so bile podružnica šentviške prafare vse do ustanovitve župnije leta 1961. Valvasor takole piše o njih v svoji Slavi: "četrta podružna cerkev v župniji Šentvid je cerkev sv. Roka v DravIjah z dvema oltarjema: sv. Roka in Matere božje v nebesa vzete. Ko je leta 1644 bila v tej vasi - v Dravljah - kuga, je v štirinajstih dneh nad sto Ijudi padlo v grob." Kot kaže, pred zidavo cerkve sv. Roka v Dravljah ni bilo cerkve. Ta smrtonosna bolezen je bila velik strah prebivalcev srednjega veka, ki niso poznali urejene kanalizacije, higiene in zdravstvene službe. Na Kranjskem je razsajala velikokrat. Najhuje je v Dravljah morila leta 1644. Okuženim prebivalcem Dravelj je trda predla. Prvi, ki se je odločil, da jim pomaga je bil kanonik Marko Dolinar iz Ljubljane. Pridružil se mu je še šentviški kaplan Andrej Žlebnik. Šla sta stanovat v Dravlje in stregla Ijudem. V strašni sili je nagovoril Dolinar Draveljce in Ljubljančane, naj se zaobljubijo, da postavijo cerkev v čast sv. Roku, če kuga preneha. Valvasor pravi, da po tej zaobljubi ni umrl nihče več. Ljudje so vzeli zaobljubo zares in začeli zidati. Leta 1645 so skopali temelje, naslednje leto pa je cerkev že stala. Žal o tej cerkvi ni nič ohranjeno. Prej kot po sto letih so začeli zidati novo, tako, kakor jo vidimo danes.

Umetnostni zgodovinarji uvrščajo cerkev sv. Roka v Dravljah med značilna baročna dela. Postavljajo jo za izrazit primerek prvega baročnega obdobja. Notranja oprema je nastala veliko pozneje. Glavni oltar in oba stranska je izdelal podobar Matej Tomc iz Šentvida v prejšnjem stoletju. Od nekdanje baročne opreme je ostal le kip sv. Roka, ki stoji v krstilnici ob vstopu v cerkev. Na kraju stranskih oltarjev so zdaj le podobe, ki so nekdaj stale v njih. Levi oltar je posvečen Marijinemu vnebovzetju, desni pa svetima Kozmu in Damijanu. Križev pot je delo slovenskega slikarja Janeza Potočnika. Med novejšimi umetnostnimi pridobitvami draveljske cerkve sta majniška upodobitev Marije in mozaik v krstilnici.

Romanja k sv. Roku v Dravlje so še vedno živa, čeprav ne tako slovesna kot nekoč. Ljubljanski škof Herberstein je v Rim pisal o njih takole: "Sv. Roka časte Ljubljančani kot svojega zaščitnika od leta 1644, ko so mu napravili zaobljubo zaradi kuge in so mu sezidali posebno cerkev, kamor hodi vsako leto veličastna procesija iz rnesta." Ta procesija je med prvo svetovno vojno ponehala. Še vedno pa se Ljubljančani na njegov god zberejo v Dravljah, kjer ima ob vsaki uri določena župnija mašo in se svetniku priporoči za zdravje in blagoslov.
Avtor: Franci Petrič
Foto: Marjan Smerke
Informacije:

Župnijski urad Ljubljana-Dravlje, Vodnikova 279, 1117 Ljubljana.
Satelitska slika Dravelj in okolice

Dostop:


z vozili do cerkve.

Glavni shod:


sv. Rok (16. avgusta).

Slovenske božje poti

Vrhunska monografija
v kateri je predstavljeno
205 slovenskih
romarskih poti.

Cena 65 €



 

Rakovnik

Natisni E-pošta

Župnijska cerkev Marije Pomočnice

Rakovnik
O Marija, pomočnica bila si in boš nam ti! so zapisali graditelji nad vrata mogočne rakovniške cerkve, da bi potrdili tisto, kar je duhovni oče salezijancev Janez Bosko večkrat ponavljal, ko jih je ob gradnji cerkve Marije Pomočnice v Torinu spodujal, naj se ne boje naporov, če je Marija z njimi. Sem, v rakovniško dolinico, ki seže globoko v južno pobočje Golovca - v "zelena pljuča" Ljubljane - so začeli prihajati romarji šele v tem stoletju, a s tako močjo in zagonom, da Rakovnik danes velja za eno pomembnejših Marijinih božjih poti na Slovenskem. Rakovniška Marija je priprošnjica prebivalcev Ljubljane in širše okolice. To potrjujejo množice, ki se ob Marijinih praznikih, posebno pa na največjega, na praznik Marije Pomočnice in nedeljo po njem, zberejo v svetišču ali v prijazni dolini pred lurško votlino ter s pesmijo in z molitvijo prosijo božjega blagoslova.

Božja pot na Rakovniku se ni začela s čudežem ali nenavadnim dogodkom, temveč zaradi poslanstva, ki ga tu opravljajo duhovni sinovi in hčere sv. Janeza Boska. Rakovnik je dobil ime po rakih v bližnjem potoku. V okolici je bilo nekoč več ribnikov. Tako se je imenoval tudi grad, ki ga omenja Valvasor. Za zabavo in lov ga je, kakor pravi letnica nad vhodom, leta 1641 popolnoma prezidal bogati Ljubljančan dr. Janez Putschar. Ta grad, ki je še ohranjen, je danes skrit med drugimi stavbami, ki so bile pozidane okoli njega po prihodu salezijancev. Po Putscharjevi smrti je grad menjal več lastnikov, nazadnje je leta 1700 prišel v last Ijubljanskih jezuitov, ki so v njem imeli dom za ostarele člane svojega reda. Po razpustu jezuitov je zopet zamenjal več lastnikov, dokler ga ni ugledalo oko Ijubljanskega kateheta Janeza Smrekarja, vnetega delavca med mladino. Ta mož se je navdušilza mlado italijansko redovno družbo salezijancev, ki je skrbela za vzgojo mladine. Želel je, da bi v našem narodu vzgajala mlade v zdravem verskem duhu. Tako je leta 1900 rakovniški gradič kupilo Društvo za zgradbo zavetišča in vzgojevališča, za katerim je stal Smrekar, in ga podarilo salezijancem. Že naslednje leto so sem prišli prvi don Boskovi sinovi in se lotili zidave. Staremu gradu so prizidali nova poslopja in seveda najvažnejše: cerkev.

Salezijanci so s seboj prinesli prvo podobo Marije Pomočnice in se zbirali okrog nje. Ko je kanonik Tomaž Kajdiž 26. aprila leta 1903 blagoslovil novi kip, je bila ob tej slovesnosti zbrana množica, ki je naznanjala, kakšna bo prihodnost Rakovnika. Ta kip še danes kraljuje v oltarju. Je delo tirolskih umetnikov, kopija kipa Marije Pomočnice v Torinu. Verniki so ga takoj vzljubili. Na praznik sv. Rešnjega telesa (2. junija 1904) naslednje leto je škof Jeglič blagoslovil temeljni kamen novega svetišča, katero so salezijanci sklenili posvetiti Mariji Pomočnici. Toda dela so počasi napredovala, saj so zidali zraven še dom oz. šolo za mladino. Zaradi zemljišča je bilo zelo težko graditi visoke oboke in zidovje. Kljub temu so čez štiri leta, 20. decembra 1908, že praznovali blagoslovitev cerkve. V to cerkev so se zatekali verni predvsem v času hude preizkušnje prve svetovne vojne. Dokončno zunanjo podobo, kakršno ima rakovniška cerkev dandanes, pa je pod vodstvom torinskega arhitekta Cerradinija in rakovniškega ravnatelja Franca Wallanda dobila v letu 1924. Njen psevdoromanski stavbni slog z dotedaj nenavadno zaključenima zvonikoma je že takrat zbujal pozornost in vabil k obisku cerkve. Cerkveno notranjščino pa so krasili še desetletja. Danes v njej občudujemo dela različnih slovenskih slikarjev in kiparjev.

Romanja na Rakovnik so bila vedno množična, že od tistega prvega v letu 1903 naprej. Zasluge za hiter razvoj
božje poti imajo predvsem salezijanci sami, saj so po zgledu svojega vzornika sv. Janeza Boska radi pripovedovali o Mariji Pomočnici in njeni veliki priprošnji. Slovenski vernosti je Marija Pomočnica v podobi brezjanske Marije Pomagaj še posebej blizu, zato so rakovniško Marijo takoj sprejeli za svojo.
Avtor: Franci Petrič
Foto: Marjan Smerke
Informacije:

Župnijski urad Ljubljana-Rakovnik, Rakovniška 6, 1108 Ljubljana, p.p. 4.
Satelitska slika Rakovnika in okolice

Dostop:


z vozili do cerkve.

Glavni shodi:


Marijini prazniki, Marija Pomočnica (24. maja) in nedelja zatem.

Slovenske božje poti

Vrhunska monografija
v kateri je predstavljeno
205 slovenskih
romarskih poti.

Cena 65 €



 
<< Začni < Nazaj 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 Naprej > Konec >>

Rezultati 118 - 126 od 211
Zemljevid

Zadnji zapisi v bloge
Pisci blogov
Arhiv blogov
Zadnji prispevki





16:27 4.10.2008