Domov arrow Romarske cerkve
 
obcine
Občine
Kategorije prispevkov
Izleti po Sloveniji
Romarske poti
Slovenske pešpoti
Slovenska mesta in kraji
Slovenske domačije
Krajinski parki
Veliki Slovenci
Zanimivosti
Jezera
Novice
Vodniki in zemljevidi
Satelitska slika
Dogodki po Sloveniji
Trenutno ni napovedi.
Poglej cel koledar
Prijava





Pozabljeno geslo?
Slovenija
Slovenija
Osnovni podatki
Slovenske občine
Škofije
Statistika uporabnikov
48790 registriranih
0 danes
0 ta teden
0 ta mesec
Romarske cerkve

Šmihel nad Laškim

Natisni E-pošta

Podružnična cerkev sv. Mihaela

Šmihel nad Laškim
Nad desnim bregom Savinje se pri Laškem dviga 445 metrov visok hrib, ki je dobil ime po svetniku, kateremu je posvečena ena najlepših cerkva na Štajerskem in v Sloveniji. Umetnostni zgodovinarji pravijo, da sodi med najpomembnejše kulturne spomenike v porečju Savinje, saj se ponaša z izredno kakovostno arhitekturo in opremo. Gospodujoča lega nad starodavnim Laškim daje cerkvi sv. Mihaela zares veličastno podobo in posebno privlačnost. Pravijo, da je kakor čuvar mesta in vse kotline.

Marsikje na Slovenskem se je še ohranila molitev k nadangelu Mihaelu s prošnjo, naj verne varuje pred napadi hudega duha. Mihael velja za bojevnika in zmagovalca nad hudimi duhovi, odpadlimi angeli. Še danes ga častimo in kličemo za varuha vere. V prvih stoletjih krščanstva in ob pokristjanjevanju narodov so njemu v čast posvečali tista svetišča in kraje, kjer so nekoč častili poganske bogove. Tako so hoteli pokazati moč pravega Boga. Kraji in cerkve, povezani s svetim Mihaelom, sodijo med najstarejše. Svetega Mihaela ponavadi umetniki upodabljajo z ognjenim mečem in tehtnico, s katero "duše vaga".

Cerkev sv. Mihaela so začeli zidati, kakor pove plošča nad stranskim vhodom, ki jo je dal leta 1648 vzidati laški župnik in naslovni škof Janez Cobelli de Belmonte, leta 1637. Tamkajšnji posestnik Jurij Jarh se je odločil, da bo dal v hudih časih, ko so slovenske kraje pestile nalezljive bolezni in je bilo tudi pri nas čutiti posledice tridesetletne vojne v Nemčiji, postaviti cerkev v čast zmagovalca nad hudim duhom in varuha duš. Na praznik prikazanja sv. Mihaela, 8. maja tega leta, v času župnika in arhidiakona Mihaela Voliča, so blagoslovili temeljni kamen. čez dve letije dobrotnik Jurij Jarh umrl, zato sta njegovo delo nadaljevala njegov brat Jakob in Mihael Penič iz Laškega. Prihajali pa so tudi darovi z vseh strani, od blizu in daleč. Pri kopanju temeljev so gradbeniki naleteli na velikansko kost - lopatico. To so razumeli kot posebno božje znamenje in nadaljevali gradnjo. Ko so cerkev končali, so vanjo obesili tudi izkopano kost. Do danes se je izgubila.

Kakor so razkošno zastavili gradnjo cerkve, ki jo krasita dva mogočna stolpa, so bogato opremili tudi notranjščino. Ob bleščeče obnovljeni zunanjščini sicer oltarji, kljub pozlati, na obiskovalca, ko vstopi v cerkev, ne delujejo tako mogočno, a vendarle je na vseh štirih, posebno na glavnem in prvih dveh stranskih, zbrano toliko rezbarskega okrasja, da se oko kar nekaj časa "pase" po njih in človek hitro pozabi na pobožnost. V glavnem je kakšnih štirideset angelov različnih zborov in še več angelskih glavic. V nadnaravni velikosti sredi tega značilnega tipa baročnega "zlatega" oltarja stoji sv. Mihael z mečem in tehtnico. Pozornost pritegne tudi kip Matere božje nad tabernakljem, kar pove, da so tu vedno izkazovali češčenje tudi Mariji. Vsa bogata oprema, ki jo je nekoč dopolnjevala še stenska slikarija, a so jo pozneje prebelili, je kljub sedanjemu slabemu stanju, ki je posledica slabe skrbi v preteklosti, zares enkratna.

O nekdanjih in sedanjih romanjih k sv. Mihaelu je ohranil zapis domačin iz Laškega prof. Miloš Rybář. Zaradi romarjev je dal med 1642 in 1648 laški župnik in naslovni škof Cobelli postaviti sedem kapelic križevega pota. Ohranile so se še štiri, zadnja je posvečena sv. Mihaelu in ima zvon, na katerega zazvonijo romarjj, ko pridejo sem. Nekoč so prihajali s Kranjskega (npr. iz Šentjerneja na Dolenjskem) in Hrvaškega. Še pred vojno je bilo na šmihelsko nedeljo (zadnjo v septembru) vse polno romarjev po poti od Laškega do cerkve.
Avtor: Franci Petrič
Foto: Marjan Smerke
Informacije:

Župnijski urad Laško, Aškerčev trg 3, 3270 Laško.
Satelitska slika Šmihela nad Laškim in okolice

Dostop:


z avtom do cerkve (po asfaltu skozi Strmco), peš iz Laškega.

Glavni shod:


"šmihelska" nedelja (zadnja v septembru).

Slovenske božje poti

Vrhunska monografija
v kateri je predstavljeno
205 slovenskih
romarskih poti.

Cena 65 €



 

Sv. Planina

Natisni E-pošta

Župnijska cerkev imena Marijinega

Sv. Planina
Hribovje od trojanskega klanca proti Kumu je zaradi lahkega dostopa in lepega razgleda, ki se z vrhov odpira na vse strani Slovenije, znano mnogim ljubiteljem planin. Slovenci poznamo ta svet predvsem po črnem bogastvu, ki ga že skoraj 200 let črpajo iz globin. V središču slovenskega "knapovstva" se skriva živahna zgodovina človeškega truda in trpljenja pa tudi uspehov delovnih rok.

Sveta Planina (po vojni so ji dali ime Partizanski vrh) je nekak podaljšan pomol špičastega Javorja (1131 m). Na skrajni točki tega pomola, tam, kjer se gorski greben strmo prevesi proti Trbovljam, stoji prostorna cerkev in zraven nje samostojno stoječ zvonik. Pod njo se na eni strani raztezajo Trbovlje, na drugi strani pa Zagorje. Kdor se povzpne na vrh nad cerkvijo, pa bo v lepem vremenu občudoval najbolj znane dolenjske, gorenjske in štajerske vrhove. Kronist, ki je dolga leta živel ob tej cerkvi, je zapisal: "Ob lepih toplih dneh je tukaj kos nebes, ob hudem viharju kos pekla, največkrat pa seveda vice..." Narava ob vseh lepotah v tem hribovju kmetom ni radodarna, a vseeno že vse od prazgodovine naprej ljudje poseljujejo te strmine. Na vzpetini Dunaj v bližini Svete Planine je namreč prazgodovinsko gradišče z dobro vidnimi terasami, jarki in okopi.

Božjepotništvo na Sveti Planini je najbrž staro toliko kot njeno ime. Skoraj vsak obiskovalec se bo vprašal, le zakaj v teh strminah tako velika cerkev? Odgovor so že številne sosednje: na Kumu, Sveti gori, Limbarski gori... - bližina neba in obramba pred Turki. Zgodovinski dokumenti omenjajo cerkev na Sveti Planini leta 1648. Urbar mengeške župnije, ki je segala vse do Zagorja, jo imenuje: cerkev Matere božje "in alpibus". Valvasor jo opiše že v sedanji podobi. Pravi, da leži ravno na meji med Kranjsko in Štajersko, in to tako, da je zvonik že na štajerski strani. V cerkvi so bili takrat štirje oltarji kakor danes: Matere božje, sv. Ane, sv. Joahima in sv. Antona Padovanskega. Valvasor pravi, da je ta cerkev v izredni časti pri ljudeh daleč naokrog. Zapisal je tudi čudežni dogodek, ki se je zgodil v njegovem času. Kmet Valentin Jurhar je zaničeval božjepotništvo na Sveto Planino, zato ga je zadela nenadna huda bolezen. Šele, ko se je zaobljubil, da bo poromal tja gor, ga je bolezen zapustila. Veliko romarjev, ki so se zaobljubili romat na Sveto Planino, je bilo v tistem času ozdravljenih.

Začetek božje poti je skrit v legendo, ki se je ohranila v posebni pesmi. Ta pravi, da se je na Sveto Planino zatekla pregnana kraljica, ki je bila noseča. Porod je bil težak in nikogar ni bilo, ki bi ji pomagal. Na priprošnjo svete Ane, zavetnice vseh mater, pa seje vse srečno izteklo. V zahvalo je novorojenka dobila ime Ana. Pregnana kraljica pa je kasneje dala postaviti pod lipo, kjer je rodila, kapelico sveti Ani v čast. Ko so začeli prihajati romarji in je kraj zaslovel, so pozidali sedanjo cerkev. Tako legenda. Najbrž je cerkev res plemiška ustanova. Stoji namreč nakraju, kjer se je končevalo posestvo gospodov z Gamberka. Mogočni zidovi tega gradu še danes pripovedujejo, da je bil to mogočen rod, ki je imel velika posestva in dohodke in je lahko zgradil veliko planinsko cerkev. Bolj kot oni pa so zaslužni za to cerkev stiški menihi, kamor je cerkveno dolga leta spadalo Zagorje. Že leta 1770 so sem poslali posebnega duhovnika, ki je skrbel za dušno pastirstvo kmetov po teh hribih in oskrboval romarje. Leta 1900 pa je škof Jeglič tu ustanovil tudi župnijo. Tako je planinska cerkev Marijinega imena danes najvišje ležeča župnijska cerkev v ljubljanski škofiji.
Avtor: Franci Petrič
Foto: Marjan Smerke
Informacije:

Župnijski urad Sv. Planina, Partizanski Vrh 24, 1240 Trbovlje
upravlja se iz Zagorja ob Savi:
Župnijski urad Zagorje, Cankarjev trg 3, 1410 Zagorje ob Savi, p.p. 57.
Satelitska slika Sv. Planine in okolice

Dostop:

avtom iz Trbovelj ali Zagorja.

Glavni shod:


"Anina" nedelja (po 26. juliju), Marijini prazniki.

Slovenske božje poti

Vrhunska monografija
v kateri je predstavljeno
205 slovenskih
romarskih poti.

Cena 65 €



 

Žebnik

Natisni E-pošta

Podružnična cerkev Žalostne Matere božje

Žebnik
Med kraje, ki se lahko pohvalijo z naravnimi lepotami in dolgo zgodovino, sodijo tudi Radeče pri Zidanem Mostu. Ta kraj v osrčju naše domovine je zaznamovalo križišče poti. Leži ob sotočju Sopote in Save, zato so se tu križale poti, ki so vodile iz Ljubljanske in Celjske kotline proti Krškemu polju in naprej na Hrvaško. V tukajšnjih ozkih dolinah z visokimi griči in skalnatimi vrhovi so se utrdili ljudje že v prazgodovini. Rimljani so speljali skozi te kraje prve ceste in se ob Savi tudi naselili. Še bolj živahna pa je, kakor pričajo številni gradovi ali njihove razvaline, bila srednjeveška zgodovina. Svibno, Boštanj, Radeče in številni manjši kraji so bili sedeži mogočnih vitezov in graščakov, ki so gospodarili po vsej deželi. Ti gradovi so bili posebno v letih, ko je bila njihova lega vrh hribov in skalnatih vrhov eden pomembnih obrambnih pogojev, posebej cenjeni in skorajda nezavzetni.

Vrh Žebnika, visokega 490 metrov, se strmo dviga nad potokom Sopoto in prav tako imenovano dolino. Ta je bila v preteklosti manj pozidana, kot je danes, ko se Radeče širijo na vse strani. Na vrhu je že pred 13. stoletjem stal grad žebniških gospodov. Ime Žebnik naj bi po razlagi prišlo iz nemškega Siebeneck (sedmerokotnik). Rod prvih žebniških gospodov je izumrl že v 13. stoletju. Za njimi so prevzeli graščino grofje Heunburgi. Leta 1293 so jo prodali Albrehtu Habsburškemu. Grad je ostal deželno-knežji do leta 1618, ko so ga kupili baroni Mosconi. Še v Valvasorjevem času je grad stal; pozneje je začel razpadati, danes so tam le še posamične razvaline, ki jih prerašča drevje in trava. Pri ljudeh pa je ostal spomin na grajski zaklad in 30 metrov dolg rov s skrivnim vhodom. Najbolj otipljiv spomin na čase grajskih gospodov je cerkvica Žalostne Matere božje, ki je bila nekdaj posvečena med vitezi zelo cenjenemu svetniku Pankraciju. Šele v prejšnjem stoletju so jo posvetili Mariji sedmerih žalosti.

Cerkvica Žalostne Matere božje je prvotna grajska kapela. Ko je začel grad propadati, so se zanjo zavzeli domači verniki in duhovniki. Zaradi izredne lege je postala priljubljeno pribežališče domačinov. O tem, kako se je večala, govori tudi njen stavbni razvoj.

Najstarejši del cerkve je prezbiterij, ki ima še sledove gotike. Letnica 1769 govori o prezidavi. Takrat so verjetno prizidali ladjo in vse svetišče popravili. Zadnja prezidava pa najbrž sodi v prejšnje stoletje, ko so dodali še del ladje tako, da je notranjščina cerkve danes zelo dolga in ozka. Tudi oboki so nizki. V njej sta dva oltarja: na severno steno ladje je prislonjen baročni oltar sv. Antona, puščavnika. Kip sv. Antona je mlajši od druge oltarne opreme. Pove pa, da imajo ljudje tega svetnika zelo v časti. Na desni strani, ob prehodu v prezbiterij, je kip Žalostne Marije z Jezusom v naročju. Tako podobo srečamo še enkrat v glavnem oltarju. To je majhno, a prijazno rezbarsko baročno delo. V sebi nosi tisto značilno domačnost, kot jo srečamo po naših vaških cerkvah. Ob vsej notranjščini svetišča pa bo vsakogar prevzela zunanjščina. Polica, na kateri stoji cerkvica z mežnarijo, se dviga še naprej h grajskim razvalinam. Razgled je ob lepem vremenu nekaj posebnega: Kum, Svibno, Radeče, štajersko in dolenjsko hribovje so kot na dlani.

Nekaj posebnega so tudi kapelice križevega pota, ki nas kot jagode rožnega venca spremljajo po grebenu na poti k zadnji strmini pred cerkvijo! Zgrajene so bile v prejšnjem stoletju, ko se je začela pobožnost v čast Žalostni Mariji na Žebniku.
Avtor: Franci Petrič
Foto: Marjan Smerke
Informacije:

Župnijski urad Radeče, Starograjska 18, 1433 Radeče.
Satelitska slika Žebnika in okolice

Dostop:


po kolovozni poti do vznožja, nato peš.

Glavni shod:


cvetni petek, Žalostna Mati božja (15. september), rožnovenska nedelja.

Slovenske božje poti

Vrhunska monografija
v kateri je predstavljeno
205 slovenskih
romarskih poti.

Cena 65 €



 

Štanga

Natisni E-pošta

Župnijska cerkev sv. Antona Padovanskega

Štanga
Kdo izmed naših Dolenjcev, tam doli od Ajdovca, Mirne Peči, čez Trebnje do novomeških mej, pa na Mirno in nazaj čez Št. Rupert, pa tja do Št. Janža in ves okoliš gori tostran Save, kdo izmed naših vernih Posavcev in Zasavcev, od Št. Jakoba do Zidanega mosta in Radeč, pa moravške doline, Besnice in Ijubljanske okolice, kdo od teh ne pozna sloveče božje poti pri sv. Antonu v Štangi? Tako samozavestno se je kronist spraševal v tistih letih, ko je bila Štanga med najbolj slovečimi božjimi potmi na Dolenjskem. Čas in njegovi spremljevalci so potisnili marsikje v pozabo božjo pot, h kateri so se nekdaj z vseh strani Kranjske in Štajerske zgrinjali romarji na vozovih, v procesijah in posamično k sv. Antonu Padovanskemu v Štango. Danes bi pri marsikaterem vernem Slovencu zaman iskali odgovor na kronistovo vprašanje. Drugačna vzgoja, oviranje romanj in drugih zunanjih pobožnosti, vse to je prispevalo, da je marsikatera božja pot manj znana, kot je bila nekoč. Modernemu času navkljub pa so se marsikje ne le ohranila, ampak tudi poživila romanja. Tako je tudi v Štangi.

Kraj leži na valoviti, proti soncu nagnjeni planoti med Jančami, Šmartnim in Litijo. Njegovo središče je strnjeno okoli cerkve, šolske stavbe in gostilne.

Ob sv. Antonu v Štangi je treba povedati, da je to priljubljeni frančiškanski svetnik iz Padove, in ne egiptovski puščavnik. Zanimivo pa je, da imajo romarji oba v časti.

Stara legenda o začetku božje poti v Štangi, ki se je ohranila med ljudmi, pripoveduje, da je na kraju, kjer danes stoji cerkev, pastirica pasla živino. Nekoč je našla na drevesu, ki je raslo na pašniku, obešeno podobo sv. Antona Padovanskega. Vzela jo je domov in jo spravila v skrinjo, to pa zaklenila. Ko je gnala drugi dan živino na pašo, je našla enako podobo. Zopet jo je nesla domov in spravila. Tako se je ponovilo še večkrat: ista podoba, kije bila prejšnji večer zaklenjena v skrinjo, se je drugo jutro na nerazložljiv način znašla na istem drevesu, s katerega so jo sneli prejšnjega dne. Ljudje so v tem videli znamenje, naj na kraju, kjer se je vse to dogajalo, pozidajo kapelico v čast sv. Antona Padovanskega.

Po sodbi poznavalcev je na kraju sedanje cerkve najprej stala gotska kapela ali manjša cerkev, tej so leta 1671 prizidali ladjo. Ustno izročilo pripoveduje, da je načrt naredil stiški menih, pozidali pa naj bi jo Italijani. Takrat je štangarska cerkev spadala pod prostrano šmartinsko župnijo, ki je sodila pod oblast stiškega samostana. Ta je vse do razpusta 1781 skrbel tudi za božjo pot. Cesar Jožef II., ki je ukinil številne božje poti, je prepovedal romanja tudi na Štango. Zato pa je poskrbel, da so dobili svojega duhovnika. Kljub cesarjevi prepovedi pa spomin na romanja v Štango med vernim ljudstvom ni zamrl, ampak so se ta v začetku 19. stoletja zopet poživila. To je tudi spodbudilo najslavnejšega štangarskega župnika Mihaela Slajeta, da se je leta 1880 lotil prezidave župnijske in romarske cerkve.

Cerkev, kakor jo vidimo danes, je nastala na njegovo pobudo in s prizadevanji ter darovi domačinov in mnogih romarjev. 9. julija 1894 je prenovljeno cerkev in stranska oltarja v njej posvetil škof Missia. Nekdanjo baročno opremo cerkve so prodali v Leskovec in Sela pri Višnji Gori, v cerkev pa postavili tri nove oltarje: stranska dva sta posvečena sv. Jedrti in sv. Antonu, puščavniku. Skupaj z glavnim, kjer danes kraljuje stari leseni kip sv. Antona, ju je izdelal kamnoseški mojster Toman iz Ljubljane. Glavni oltar je bil narejen in posvečen že leta 1886. Vsi kipi v oltarjih (razen lesenega) so delo kiparja Ivana Zajca. Za dodaten okras svetišču je poskrbel slikar Anton Cej, ki je v medaljonih na oboku ladje in prezbiterija upodobil sv. Antona Padovanskega kot priprošnjika v bolezni, pomočnika revnih in pridigarja.

O božji poti k sv. Antonu vedo domačini povedati marsikakšno, tudi hudomušno zgodbo, saj je znano, da je Padovanec tudi priprošnjik za možitev. V lipo pri cerkvi se po ljudskem humorju zaletavajo možitve željna dekleta, da si izprosijo moža...
Avtor: Franci Petrič
Foto: Marjan Smerke
Informacije:

Župnijski urad Štanga, Velika Štanga 10, 1275 Šmartno pri Litiji.
Satelitska slika Štange in okolice.

Dostop:

z vozili do cerkve.

Glavni shodi:

sv. Anton, puščavnik (17. januar), sv. Anton Padovanski (13. junij), nedelja po godu obeh svetnikov.

Slovenske božje poti

Vrhunska monografija
v kateri je predstavljeno
205 slovenskih
romarskih poti.

Cena 65 €



 

Krtina

Natisni E-pošta

Podružnična cerkev sv. Lenarta

Krtina
Kmalu zatem, ko se od glavne ceste, ki pelje iz Ljubljane na Štajersko, za Dobom pri Domžalah odcepi cesta proti Moravčam, se na desni strani na griču, ki še zdaleč ne kaže na "krtino", zaradi katere naj bi dobilo naselje pod njim ime, pokaže popotniku zanimiva cerkev s samostojno stoječim zvonikom, katerega konica je tako strma, da se zdi, kot da hoče predreti nebo nad seboj. V teh krajih take vrste zvonik ni redkost, srečamo ga tudi na Homcu pa v Kamniku in drugod. Ob njem stoji velika enotno grajena stavbna gmota cerkvene ladje, ki ima posebnost, zaradi katere je posebej znana: k tukajšnji cerkveni ladji niso prizidali prezbiterija. Zgodovinarji, posebno umetnostni, pravijo, da je krtinska cerkev eden naših dragocenih biserov, ki nima para daleč naokrog. Njena velikost in lepa lega pa sama po sebi govorita, da to ni le skromna podružnična cerkev, temveč tudi romarska. Darovi romarjev in bogati "botri" z bližnjih gradov imajo zasluge za tako lepo svetišče, posvečeno sv. Lenartu. Med ljudmi pa je veliko bolj cenjen in češčen sv. Rok, zavetnik pred kužnimi in drugimi boleznimi, ki ima prav tako svoj prostor v krtinskem glavnem oltarju.

Pravijo, da je pred današnjo cerkvijo, na istem mestu jugovzhodnega čela Krtinskega hriba (ok. 360 m) v 14. stoletju stala majhna kapela. Postavili naj bi jo bili graščaki s Češenika. Na kraju te prvotne kapele so Krtinci postavili cerkev. 27. avgusta 1458 jo je posvetil škof Fortunat, generalni vikar oglejskega patriarha Ludovika. Ta cerkev pa ni imela sreče. Že čez nesrečnih 13 let, leta 1471, so jo požgali Turki. Ko je leta 1488 postal župnik v Dobu Lenart Seydel, ki je bil tudi kamniški župnik in arhidiakon za Gorenjsko, sta se nanj obrnila ključarja s Krtine, naj jima pomaga pri obnovi in zidavi nove cerkve. Župnik Seydel je 23. septembra 1494 v pismu oglejskemu patriarhu priporočil oba ključarja, da sta dobila dovoljenje za pobiranje darov za gradnjo nove cerkve. Sedanja gotska lepotica je bila zgrajena okrog leta 1500. Zaradi turških vpadov je bila obdana z visokim obzidjem, s štirimi stolpi in strelnimi linami. Na kraju, kjer je bil glavni vhod, so skopali jarek in napravili dvižni most. Ta utrdba se je ohranila z delnimi prezidavami vse do prejšnjega stoletja (teta 1863), ko so stolpe podrli, obzidje pa znižali. Kljub temu velja še danes za dober primer ohranjenega tabora.

Še bolj zgovorna kakor "vojaško" navdahnjena zunanjščina je cerkvena notranjščina. S petimi pari stebrov je razdeljena v tri z gotskimi loki obokane ladje. Lep dvoranski prostor na vzhodu zapira ravna stena s tremi gotskimi okni, ki so jih ob prizidavi zakristije leta 1748 zazidali. Zadnji del, ki nadomešča klasični prezbiterij, je dvignjen za dve stopnici, stene pa so poslikane z izbranimi freskami. Te so sočasne z arhitekturo. Odkrili so jih po naključju. Posestnica Ana Zarnik s Krtine je pri vzidavi novih gotskih oken v letu 1886 z roko luščila omet in pod njim se je pokazala freska. Slikar ni znan, zato pa je pri vhodu v zakristijo naslikan njihov naročnik, ko kleči, bogato oblečen, pred patronom cerkve, sv. Lenartom. Značilnost krtinskih fresk je poudarjanje osrednje Kristusove vloge v zgodovini odrešenja. Med njimi je posebno zgovorna freska s poslednjo sodbo. Po obnovitvenih delih v letu 1983, ko so stranska oltarja umaknili v spodnji del ladje, so slikarije prišle še bolj do izraza.

Današnja cerkvena oprema je večinoma nastala ob večjih regotizacijskih posegih v stavbo v prejšnjem stoletju. Trije oltarji so delo radovljiškega rezbarja Ivana Vurnika, samo oltar svete družine sega še v baročno dobo. Posebnost je križev pot, ki ima napise v bohoričici. Lepo obnovljena oprema, kljub temu da ni iz istega časa kakor freske in stavba, dopolnjuje lepoto svetišča.

Krtina romarsko zaživi na god sv. Roka in nedeljo po njem. Ta zaščitnik pred različnimi boleznimi je imel nekoč v cerkvi svoj oltar. Ker pa je bil slabo vzdrževan, je ljubljanski generalni vikar Trpin 2. septembra 1673 ob vizitaciji ukazal, naj se oltar odstrani, kip sv. Roka pa prenese v glavni oltar. Od takrat dela družbo sv. Lenartu.
Avtor: Franci Petrič
Foto: Marjan Smerke
Informacije:

Župnijski urad Dob, Ul. 7.avgusta 23, 1233 Dob pri Domžalah, p.p. 24.
Satelitska slika Krtine in okolice.

Dostop:


z avtom do vznožja, nato peš.

Glavni shod:


sv. Rok (16. avgust).

Slovenske božje poti

Vrhunska monografija
v kateri je predstavljeno
205 slovenskih
romarskih poti.

Cena 65 €



 
<< Začni < Nazaj 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 Naprej > Konec >>

Rezultati 109 - 117 od 211
Zemljevid

Zadnji zapisi v bloge
Pisci blogov
Arhiv blogov
Zadnji prispevki





16:27 4.10.2008