Domov arrow Romarske cerkve
 
obcine
Občine
Kategorije prispevkov
Izleti po Sloveniji
Romarske poti
Slovenske pešpoti
Slovenska mesta in kraji
Slovenske domačije
Krajinski parki
Veliki Slovenci
Zanimivosti
Jezera
Novice
Vodniki in zemljevidi
Satelitska slika
Dogodki po Sloveniji
Trenutno ni napovedi.
Poglej cel koledar
Prijava





Pozabljeno geslo?
Slovenija
Slovenija
Osnovni podatki
Slovenske občine
Škofije
Statistika uporabnikov
48790 registriranih
0 danes
0 ta teden
0 ta mesec
Romarske cerkve

Homec pri Slovenj Gradcu

Natisni E-pošta

Podružnična cerkev Matere božje

Homec pri Slovenj Gradcu
Na Slovenskem imamo več Homcev, ki so povezani z božjepotništvom. Vsi se lahko pohvalijo z lepo naravno lego, razgledom in imenitnim naravnim okoljem. Tokrat nas pot vodi na Homec v nadžupniji Šmartno pri Slovenj Gradcu, ki leži sredi slovenjegraške kotline v najširšem delu Mislinjske doline ob cesti iz Slovenj Gradca proti Velenju. Skrita sredi gozdnega zelenja, je cerkev Marijinega vnebovzetja skorajda neopazna.

Obiskovalca homške cerkve preseneti močno obzidje, ki oklepa cerkev. Po pripovedovanju je zid ostanek protiturškega obrambnega tabora. Z zunanje strani je namreč tako visok, da ga je težko preplezati, z notranje pa le toliko, da se je moč uspešno braniti. Tu je bila verjetno za časa turških vpadov manjša stavba, kamor so se zatekle ženske in otroci. Ko so leta 14 73 Turki prvič pridrli v Mislinjsko dolino, so presenetili prebivalce. Zatekli so se v slabo utrjen tabor na Brdih. Turki so tabor obkolili in ga zavzeli. Brambovce so pobili, žene in otroke pa odgnali v ujetništvo. Ta nesreča je bila povod, da so si prebivalci tega dela doline izbrali Homec. Kraj v osojni legi, skrit v obširnem gozdu za močvirnim zemljiščem, se jim je zdel najbolj prikladen za novi tabor. Tega so tudi veliko bolje utrdili kakor onega na Brdih. Morda so takrat, če ni stala že prej, sem postavili tudi kapelo, kjer so častili Marijo - rožnovensko kraljico. Ko so v letih 1476,1478 in 1480 turške horde zopet divjale po Mislinjski dolini in pustile za seboj pravo opustošenje, niso izsledile tabora na Homcu.

Češčenje rožnovenske Kraljice je bilo na Homcu vedno zelo živo. Tu je bila že zelo zgodaj ustanovljena bratovščina rožnega venca. Mnogo ljudstva se je zbiralo okrog svetišča, zato se je eden najbolj znanih šmarskih župnikov dr. Jožef Jurij Valentin Schrökinger (18. stoletje) odločil cerkev povečati. To delo je bilo opravljeno tako temeljito, da se je cerkev pokazala v popolnoma novem sijaju. Po njegovem naročilu so jo podaljšali in obokali ter opremili z lepimi oltarji in slikami. Kasneje so njeno lepoto le še dopolnjevali, nazadnje s slikarijami v ladji in prezbiteriju. Naslikal jih je leta 1901 Ožbalt Bierti, Furlan iz Humina (Gemone).

Obisk homške cerkve je tudi dandanes paša za oči, saj se je v njej nabralo veliko različnih nabožnih slik in predmetov, ki so jih poklonili romarji v zahvalo in prošnjo za uslišanje. Na stenah v stranskih ladjah visijo bolj ali manj dragocene slike, ki pričajo, kako močno zaupajo homški Mariji tisti, ki se sem zatekajo. Ena najlepših, z letnico 1835, naslikana na platno, prikazuje moža, ki se kleče obrača k podobi Marije na Homcu. Nadl njim je upodobljen trpeči Kristus z angeli. Straussova slika homške Marije, ki je nekdaj zakrivala podobo v glavnem oltarju, danes pa jo hranijo v zakristiji, prikazuje ljudi različnih stanov, bogatih in revnih, kako se obračajo k Mariji in prosijo pomoči. Mnoge druge slike govorijo o zaupanju v Marijo. Tisto, kar nas še posebej preseneti v cerkvi, pa je kar več Marijinih kipov, ki so postavljeni v češčenje. Na vsaki strani prezbiterija sta dva kipa Marije kraljice. Enega nosijo tudi v procesiji pred praznikom Marijinega vnebovzetja, velike gospojnice, kakor pravijo tukaj. Cilj češčenja je seveda Marijin kip v glavnem oltarju, ki se odlikuje po milini. Zanimivo je, da je mlajši od druge oltarne opreme. Prej se je častila Marijina podoba, kakor jo kaže stara oltarna slika: značilna baročno oblečena Marija z Jezusom v naročju.
Avtor: Franci Petrič
Foto: Marjan Smerke
Informacije:

Župnijski urad Šmartno 56, 2383 Šmartno pri Slovenj Gradcu.
Satelitska slika Homca pri Slovenj Gradcu

Dostop:


z vozili do vznožja, z avtom do cerkve (pribl. 100 m od križišča za Šmartno na levo z magistralne ceste Velenje -Slovenj Gradec).

Glavni shodi:


Marijino vnebovzetje, Marijini prazniki.

Slovenske božje poti

Vrhunska monografija
v kateri je predstavljeno
205 slovenskih
romarskih poti.

Cena 65 €



 

Gora Oljka

Natisni E-pošta

Podružnična cerkev sv. Križa

Gora Oljka
Med kraji, ki jih ob spustu s Trojan v Savinjsko dolino najprej zagledamo in zbudijo v nas občudovanje, je 733 metrov visok hrib, ki se dviga nad Polzelo in okoliškimi vasmi tako smelo, kakor da bi bil umetno narejen. Pozornosti pa ne pritegne zgolj zaradi svoje višine in stožčaste oblike, temveč predvsem zaradi dvostolpne cerkve na vrhu. Tisti, ki so postavili svetišče, so dobro vedeli, da mora biti med najlepšimi, kar jih je v okolici, saj ga vidijo Savinjčani in še pol druge Štajerske skupaj.

Gora Oljka je dobila ime po sliki Fortunata Berganta iz glavnega oltarja, kjer je upodobljen Jezus na Oljski gori. Pred tem so ji rekli Dobrič, tako kakor zadnjemu naselju na njenem pobočju. Ta gora se prvič omenja davnega leta 1234. Takrat so ji pravili Križna gora, ker je na njenem vrhu, morda že takrat, zagotovo pa od sredine 17. stoletja stal velik križ, ob njem pa najbrž tudi kapela sv. Jošta in sv. Neže. Pogodba med lastnico šoštanjske gospoščine in polzelskim komendatorjem 23. avgusta 1754 namreč omenja, da stoji na vrhu gore križ. Razen izročila, ki govori o češčenju sv. Jošta in sv. Neže, o prejšnjih svetiščih na tem kraju zgodovina ne pripoveduje. Prav malo verjetno pa je, da bi bila taka izjemna razgledna točka brez kakršnekoli starejše zgodovine.

Današnja cerkev, posvečena sv. Križu, je bila zgrajena v razmahu romanj na Slovenskem, v letih 1754 do 1757. Znan je celo mojster, ki jo je delal: Janez Nepomuk Maier. Svetišče je zidano v baročnem slogu. Stavba ima tloris deteljice in njena arhitektura je skoraj v celoti ohranjena tako, kakor je bila prvotno narejena. Gradili so jo deloma na živi skali, delno pa na umetno izravnanem svetu. Zato je na njenem južnem delu, pod ladjo, še eno, spodnje svetišče. Tja vodita dva rova oziroma hodnika, ki imata vhod ob glavnem stopnišču pred cerkvenim pročeljem. V to spodnjo cerkev so postavili tri oltarje; zaradi samega prostora, ki je pod zemljo, je glavni posvečen Jezusovemu počitku v grobu. Najvažnejša je seveda zgornja cerkev. Sem so prihajali romarji v procesijah že ob gradnji, božja pot pa je dosegla vrhunec pred letom 1788, ko so tu stalno bivali kar trije duhovniki, ki so bili na voljo romarjem za duhovno tolažbo. Zanimivo je, da romanje ni ugajalo takratnemu polzelskemu župniku. Dosegel je, da so leta 1788 cerkev zaprli. To takrat ni bilo težko, saj so bile prav v tistih letih zaradi reform Jožefa II. ukinjene številne božje poti. Ob zaprtju so začeli razprodajati cerkveno premoženje. Križev pot je kupila župnija Mozirje, ko pa so hoteli prodati še zvonove, so se ljudje uprli. Še več, dosegli so, da je bila cerkev spet odprta.

Huda preizkušnja je doletela svetišče na Gori Oljki kar dvakrat v njegovi zgodovini: leta 1837 in nato še 1932. Obakrat je cerkev pogorela zaradi strele. Pravijo, da so ljudje po prvem požaru z veliko vnemo pomagali obnavljati. Menda so dekleta in žene s Polzele, iz Št. Petra v Savinjski dolini in celo Žalca v jerbasih in koših nosile opeko na goro...

Kljub tisti veliki prodaji leta 1788 in nato dvema velikima požaroma je cerkvena notranjščina še vedno lepo opremljena. Poleg dveh stranskih oltarjev in prižnice, narejenih v prejšnjem stoletju, je najlepši glavni oltar, izredno kakovostno rezbarsko delo Ferdinanda Galla. Ta oltar je med našimi oltarji, ki imajo približno enako kulisno zasnovo, nekaj posebnega. Oltarni nastavek sestavlja tabernakelj z mizo, okrog katere sedi Kristus z apostoli pri zadnji večerji. Nad to reliefno skupino je "stena" z rokokojskimi okraski, dvema velikima keruboma ob strani ter Bergantovo sliko Jezusa na Oljski gori. Na vrhu tega nastavka je velik križ, pod njim pa kipi Žalostne Matere božje in ob straneh sv. Jošta in sv. Neže. Prezbiterij krase tudi dobro ohranjene freske Tomaža Fantonija iz preteklega stoletja.
Avtor: Franci Petrič
Foto: Marjan Smerke
Informacije:

Župnijski urad 3313 Polzela 148, p.p. 4.
Satelitska slika Gore Oljke in okolice

Dostop:


z avtom do cerkve (Polzela-Podvin -Dobrič).

Glavni shodi:


bela nedelja, 1. maj in prva nedelja v maju, binkošti, "Anina" nedelja (po 26. juliju), nedelja okrog povišanja sv. Križa, rožnovenska, zahvalna.

Slovenske božje poti

Vrhunska monografija
v kateri je predstavljeno
205 slovenskih
romarskih poti.

Cena 65 €



 

Gojka

Natisni E-pošta

Podružnična cerkev sv. Trojice

Gojka
Kdor se pelje po cesti iz Vojnika do Slovenskih Konjic in se ustavi pred Frankolovim (kraj je dobil to nenavadno ime po kmetu Franklu, ki je imel tu posestvo v začetku 18. stoletja), že od daleč opazi cerkev z dvema zvonikoma. Frankolovo je postalo znano po dogodku iz druge svetovne vojne, ko je nemški okupator v tem kraju obesil 99 talcev. Na hribu za župnijsko cerkvijo sv. Jožefa je na lepi razgledni točki cerkev Svete Trojice.

Cerkev stoji na hribovitem slemenu med potokoma Jesenico in Briškim potokom. Pot k cerkvi se odcepi v Frankolovem le nekaj metrov naprej od župnijske cerkve in pelje ob Jesenici do križpotja, kjer nas smernik opozarja na božjepotno cerkev. Tisti, ki imajo namen iti z avtobusom, bodo morali naprej peš, oni z avtomobili pa se lahko pripeljejo prav do cerkve, četudi je po stari romarski navadi prava božja pot le tista, kamor se pride peš...

Božja pot pri Sveti Trojici na Gojki ni stara. Nastala je šele sredi preteklega stoletja. Njeni začetki pa segajo v hude čase, ko so po Slovenskem strašile Napoleonove vojske in podobne nadloge. Ko je leta 1814 razpadla Ilirija, so francoski vojaki počeli vsakovrstna grozodejstva pri umikanju iz naših krajev. Nikogar ni bilo, ki bi ubranil Ijudi pred nasiljem in ropanjem. Prav razbojniško so se ti vojaki znašali nad cerkvami. Tudi v Frankolovem je bilo tako. Napoleonovi vojaki so oplenili župnišče in cerkev. Ko je župnikova gospodinja opazila, da vojaki razdirajo nabiralnik v kamnitem stebru zunaj pri glavnih cerkvenih vratih, je pohitela v cerkev, vzela iz tabernaklja monštranco, ciborij z Najsvetejšim in kelih, vse to zavila v velik predpasnik in skrivaj odnesla za župnišče. Tam je shranila vse skupaj na njivi v kopi požete pšenice. Tako so se takrat izognili najhujšega. Toda frankolovska cerkev in župnišče nista bila dovolj varna. Stala sta ob stari državni cesti, po kateri so se vedno znova valile različne tudi nevarne skupine ljudi, ki bi lahko cerkev okradle. Že takrat so mislili na to, da bi postavili cerkev na kraju, ki bi bil bolj oddaljen od prometne ceste, in tam hranili Najsvetejše. Povod za gradnjo nove cerkve je prišel po dvajsetih letih.

Kmet Jakob Medvedje v letih 1837do 1839 vztrajno trdil, da vidi v različnih letnih časih ponoči na Gojki v vrhovih smrek bleščečo svetlobo in v tej podobo Svete Trojice ter Marijo, ki kleči pred njo. To njegovo pripovedovanje je bilo sprva deležno posmeha in nasprotovanja. Ker pa je le vztrajal in tudi po treh letih ni nehal pripovedovati, so mu Ijudje začeli verjeti. O tem je slišal tudi domači rezbar Jožef Brenko iz Loke pri Frankolovem. Jakob Medved mu je naročil, naj izrezlja podobo Svete Trojice. Obesil jo je na smreko na vrhu Gojke. Vedno več ljudi je prihajalo molit pred njo, celo tujci so želeli počastiti Sveto Trojico. Tudi takratni župnik Janez Horvat je bil naklonjen zamisli o gradnji cerkvice, saj je iz pripovedovanja Ijudi vedel za hude reči, ki so se godile v Frankolovem pred njegovim prihodom, in tudi za željo, da bi sezidali cerkev, ki bi stala proč od državne ceste. Jožef Brenko je v dogovoru z domačini naredil načrt za cerkev in leta 1841 so pričeli zidati prezbiterij in zakristijo. S pomočjo dobrotnikov iz domače in sosednjih župnij je delo napredovalo. Pravijo, da je živina z lahkoto vlekla težke vozove s kamenjem in peskom v strmi hrib. Leta 1848 so dozidali ladjo, čez štiri leta pa še oba zvonika, ki dajeta danes zunanjščini baročno podobo. Petdeset let pozneje, leta 1893, je bila cerkev posvečena.

Cerkev ima v notranjščini preprosto rezbarsko opremo, delo domačina Brenka. Posebno lepoto ji dajejo freske Jakoba Brolla, furlanskega slikarja, ki je s freskami včasih bolj, drugič manj posrečeno okrasil marsikatero štajersko cerkev. V prezbiteriju cerkve na Gojki mu je delo dobro uspelo. Kot pove napis v prezbiteriju nad vrati v zakristijo, je to delo opravil leta 1868.
Avtor: Franci Petrič
Foto: Marjan Smerke
Informacije:

Župnijski urad 3213, Frankolovo 6.
Satelitska slika Gojke in okolice

Dostop:


z avtom do cerkve ali peš.

Glavni shodi:


praznik Sv. Trojice, porciunkulska nedelja (prva v avgustu), jesenska kvatrna nedelja.

Slovenske božje poti

Vrhunska monografija
v kateri je predstavljeno
205 slovenskih
romarskih poti.

Cena 65 €



 

Ljubično

Natisni E-pošta

Podružnična cerkev Matere božje

Ljubično
Prav zanimivo bi bilo, ko bi se mogli vrniti za dva tisoč let v preteklost in potovati po krajih današnje Slovenije. Marsikaj, kar nam je zdaj skrito, bi videli drugače. Nekatere današnje stvari in kraje pa bi zagledali že takrat. Po stari rimski cesti, ki je vodila iz Emone prek Atransa in Celeie do Petovione, potujemo tudi dandanes. V Poljčanah je bilo staro križišče cest in rimska postojanka.

Ena od poti, ki se je odcepila v Poljčanah, je vodila proti Lembergu. Peljala je tudi po slemenastem hribovju, ki se dviga južno od Dravinje. Tam je Ljubično, kraj, kamor smo tokrat namenjeni. Blizu je Zbelovska gora, ki je bila, zaradi dobrega razgleda, utrjena že v davnini. Tu so si postavili svoje utrdbe že v zgodnjem srednjem veku grofje, ki so varovali prehod iz porečja Dravinje v porečje Savinje.

V zvezi s tem starim gradom je verjetno tudi cerkev na Ljubičnem. Cerkev stoji na slemenastem hribu, ki mu pravijo domačini tudi Božji vrh. Najvišja točka meri 533 metrov nad morsko gladino. Pisane zgodovine o prvih časih ni. Stavba, gotski prezbiterij, zvonik z romanskimi linami pa pripoveduje o časih, ki segajo daleč nazaj, pred prvo letnico, zapisano nad vhodom v cerkev (1627). V davnino pa sega tudi legenda, ki jo je uvrstil celo Štrekelj v svojo zbirko in pripoveduje o tem, zakaj danes stoji kip ljubičenske Marije v zvonici in ne v cerkvi.

Nekega jutra pride Ijubičenski mežnar navsezgodaj zvonit jutranjice. Ko je odklenil vrata zvonice, se je nemalo prestrašil in začudil: pri vratih je stala Marija! Vprašal jo je: "Marija, kaj vendar delaš tukaj?" Marija mu odgovori: "Proč grem iz fare poljčanske!" Mežnar se začudi in vpraša, zakaj odhaja, mar zato, ker ji manjka sveč na oltarju ali ker se bere premalo maš. Marija odkima. Pove, da gori ob romarskih shodih dovolj sveč, da berejo maše duhovniki iz bližnjih in oddaljenih župnij, celo iz Maribora, Ptuja in Celja. "Kaj je torej vzrok, da hočeš oditi od nas? Te je kaj užalostilo?", vztraja mežnar. Takrat mu Marija pove. "Otroci so se mi izneverili in me zapuščajo. Srca Poljčančanov so oledenela do mene in mojega Sina, preklinjajo, opuščajo mašo, zakramente zanemarjajo, pijančujejo in v pijanosti razne nesramnosti uganjajo. Zato grem proč." Na mežnarjevo vprašanje, kam se je namenila, odgovori, da gre v Slovensko Bistrico ali pa na Svete gore ob Sotli. Mož jo začne pregovarjati in rotiti: "Le kakšni bomo, če nas boš zapustila? To bi bila za nas največja nesreča. Marija, ne zapusti nas!" Jokal je in prosil, da se ga je Marija usmilila. Ostala je, toda ne v glavnem oltarju, temveč se je preselila na oltar pod zvonico. Naročila je mežnarju, naj vsem pove, da se morajo poboljšati. Od tam zdaj, ko se odpro vrata, gleda "k sestrici na Svete gore nad Sotlo", kakor poje Ijudska pesem. Kdor se od vrat ozre v to smer, ob lepem in jasnem vremenu zagleda Svete gore.

Romarji k ljubičenski Mariji se zato najprej in najbolj ustavljajo pri Mariji pod zvonico. Njen kip je sicer oblečen, a že po obrazu Marije, ki drži Jezusa v naročju, lahko vidimo, da gre za izjemno kakovostno mojstrovino gotike. Poznavalci pravijo, da je bil narejen okrog leta 1420. Na oltarju kip obdajajo baročni angeli in zahvalne podobe, ki so jih po stenah okrog obesili hvaležni romarji.

O zgodovini božje poti pove največ kamen nad vhodom v zvonico in naprej v cerkev. Na njem piše v latinščini: "Cerkev blažene Device Marije, ustanovljena pod zavetništvom samostana v Studenicah in s pomočjo pobožnih Ijudi, pod ključarjem Matijem Spallierjem povečana in s stolpom dokončana 1627." Ta napis pravi, da so cerkev ustanovile dominikanke iz Studenic, ki so pomembno vplivale na zgodovino in verovanje ljudi v tem delu Štajerske. Njihov samostan je oddaljen le kakšnih deset kilometrov od tod. Tudi krajevni imeni Nunska gora in Božji vrh naj bi pričali o njihovi lastnini. Njim se imamo zahvaliti za to svetišče.
Avtor: Franci Petrič
Foto: Marjan Smerke
Informacije:

Župnijski urad Poljčane, Prvomajski trg 8, 2319 Poljčane.
Satelitska slika Ljubična in okolice

Dostop:


z avtom po kolovozni poti (z odcepa ceste med Poljčanami in Mestinjem, pri Lovniku skozi Zbelovsko goro), ali peš iz različnih smeri.

Glavni shodi:


Marijini prazniki.

Slovenske božje poti

Vrhunska monografija
v kateri je predstavljeno
205 slovenskih
romarskih poti.

Cena 65 €



 

Brezje nad Žetalami

Natisni E-pošta

Podružnica Marije Tolažnice

Brezje nad Žetalami
Na južnih obronkih Haloz, ob zeleni dolini Rogatnice pod Donačko goro in Macljem, na katerem teče meja s sosednjo Hrvaško, je veliko takega, kar je vredno videti. Med najbolj slikovitimi kraji pa je prav gotovo romarska cerkev Marije Tolažnice v Brezju v Čermožišah, še bolje nad Žetalami.

V žetalski župniji je več starih in zato tudi zanimivih cerkva. Ko se z rogaške smeri mimo Donačke gore spustimo v dolino Rogatnice, nas najprej pozdravi baročni zvonik s cerkvijo Marije Tolažnice. Preden zavijemo s ceste po kolovozni poti k njej, na levi zagledamo staro cerkev sv. Sebastijana. Z njo so povezane zgodbe o Turkih, ki so imeli v njej hlev za svoje konje, ko so se ob ropanjih po Halozah utaborili v Žetalah. V spominu ljudi pa je ostala tudi po sv. Sebastijanu, ki je bil priprošnjik vedno znova, ko so divjale po teh krajih kužne bolezni in jih ni bilo mogoče ustaviti drugače kakor z molitvijo. Pot nas pelje k cerkvi Marije Tolažnice. Knjige pravijo, da stoji v Brezju v Čermožišah pri Žetalah. Od takrat, ko je kraj dobil ime po brezah, pa do danes se je podoba griča, na katerem stoji, zelo spremenila, saj tu vidimo več sadnih in drugih dreves kakor pa brez. Zelo lepa lega na 385 nadmorske višine daje cerkvi poseben čar. Od tod se tudi najlepše vidi po dolini Rogatnice, ki je v zgodnji pomladi, ko vse zacveti in ozeleni, kakor cvetoč vrt.

Med žetalskimi cerkvami je božjepotna cerkev Marije Tolažnice pravzaprav najmlajša. Pozidali so jo šele v letih od 1717 do 1725. Pravijo, da so bile povod za gradnjo kužne bolezni, ki so razsajale v Halozah. Veliko Ijudi je umrlo, zemlja je opustela. V hudi stiski so se Ijudje zaobljubili k Mariji. Razlog več naj bi bili čudežni dogodki vrh griča, kjer danes stoji cerkev. To potrjujeta kronika in Ijudsko izročilo. Pravijo, da je na griču pasel pastir čredo volov. Večkrat se mu je zgodilo, da je čreda izginila, in ko jo je iskal, jo je našel klečati pod brezo. Tudi pastirček je začel zahajati na ta kraj. Nekočje tam zagledal prikazen: Marija mu je povedala, da je to milostni kraj, kjer bo delila milosti. Pastir je tekel in to povedal Ijudem. Ko se je razvedelo po okolici, so sklenili pobožni Ijudje postaviti kapelico. Vanjo so dali Marijino podobo. Tedaj pa je začela razsajati po dolini huda kuga. Tudi v pastirčkovo družino je prišla bolezen, umrli so vsi razen matere in pastirčka. Nazadnje se bolezen loti tudi fantička in ga umori. Žalostna mati se odpravi v žalosti s truplom mrtvega sina k Marijini kapelici v Brezje in tam se zgodi čudež: sin se ozdravljen zbudi. Ko se je to razvedelo, so začeli prihajati sem tudi drugi bolniki in mnogi so bili uslišani...

Ta legendarna zgodba, ki je ohranjena tudi v verzih, pripoveduje o veliki Marijini priprošnji in moči, ko gre za stiske ljudi. Prav to je bilo najbrž tisto glavno, kar je spodbudilo rogaškega gospoda Seifrida plemenitega Eggenberga, da je pod žetalskim dušnim pastirjem Jurijem Kosom začel graditi baročno svetišče in ga leta 1725 uspešno končal. Načrte za cerkev je verjetno napravil mariborski arhitekt Janez Fuchs starejši. Gradbenik je napravil prostorno ladjo, ki ima na obeh straneh po tri kapele in nad njimi še empore. Tako je pridobil veliko prostora za romarje. Ker je bilo zemljišče dokaj strmo, stoji prezbiterij kar za šest stopnic više kakor ladja. Tudi ta je zelo prostoren in vanj vodijo poleg zakristijskih še ena stranska vrata. Najlepša je oltarna oprema. Razkošni oltar z milostnim Marijinim kipom je zares lepo rezbarsko in pozlatarsko delo. Njemu podobni so drugi stranski oltarji v šestih kapelah in prižnica. Žal so bili tudi tu že na delu tatovi, ki siromašijo našo domovino. Sem in tja se opazi, da manjka kakšna lepa umetnina. Kljub temu je cerkev pravo baročno doživetje nebes v vsej gloriji s svetniki, angelci in zlatim okrasjem, ki je privabljalo romarje in obiskovalce. Tudi dandanes. Na "jarmek", na Jernejevo nedeljo, ko je glavni shod, sem priromajo Haložanci in vsi, ki poznajo Marijo v Brezju.
Avtor: Franci Petrič
Foto: Marjan Smerke
Informacije:

Župnijski urad 2287 Žetale 3
Satelitska slika Brezja nad Žetalami

Dostop:


z avtom do cerkve.

Glavni shodi:


"jarmek" (jernejeva nedelja - zadnja v avgustu), Marijini prazniki.

Slovenske božje poti

Vrhunska monografija
v kateri je predstavljeno
205 slovenskih
romarskih poti.

Cena 65 €



 
<< Začni < Nazaj 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 Naprej > Konec >>

Rezultati 100 - 108 od 211
Zemljevid

Zadnji zapisi v bloge
Pisci blogov
Arhiv blogov
Zadnji prispevki





16:27 4.10.2008