Domov arrow Romarske cerkve
 
obcine
Občine
Kategorije prispevkov
Izleti po Sloveniji
Romarske poti
Slovenske pešpoti
Slovenska mesta in kraji
Slovenske domačije
Krajinski parki
Veliki Slovenci
Zanimivosti
Jezera
Novice
Vodniki in zemljevidi
Satelitska slika
Dogodki po Sloveniji
Trenutno ni napovedi.
Poglej cel koledar
Prijava





Pozabljeno geslo?
Slovenija
Slovenija
Osnovni podatki
Slovenske občine
Škofije
Statistika uporabnikov
48790 registriranih
0 danes
0 ta teden
0 ta mesec
Romarske cerkve

Sv. Hieronim na Nanosu

Natisni E-pošta

Podružnična cerkev sv. Hieronima

Sv. Hieronim na Nanosu
Hieronim, na Slovenskem tudi Jeromen ali Jerom, pomeni človek s svetim imenom. Njegov rojstni kraj Stridon naj bi bil nekje na slovenskem Krasu (okrog Pivke). Tam je okrog leta 345 zagledal luč sveta. Premožni starši so ga dali v odlične šole v Milanu in Rimu. Po študiju se je srečal z družbo menihov asketov, se odpovedal posvetnosti in se ves posvetil bogoslovni vedi. Leta 370 je zaživel ob prijatelju Rufinu in svetniškem škofu Valeriju v Ogleju. Že čez tri ali štiri leta ga je pot peljala naprej - na Vzhod. V Antiohiji se je naučil grščine in se seznanil z grškim krščanskim slovstvom. Tri leta je preživel v puščavi Halkis pri Antiohiji. Tam se je pokoril in veliko študiral. Kot pravi življenjepis, je tu veliko trpel, preganjale so ga prikazni in skušnjave. Ko so med puščavniki v Halkisu zavladali prepiri zaradi arianizma, se je vrnil v Antiohijo in bil tam posvečen v duhovnika (leta 379). Dve leti je preživel ob svetem Gregoriju Nacianškem v Carigradu, ki ga je navdušil za razlaganje Svetega pisma. Odtlej se je imel Hieronim za poklicanega, da posreduje svojim latinsko govorečim rojakom na Zahodu to, kar je ustvaril grški duh. Leta 382 ga je vzel papež Damaz I. za svojega tajnika in mu naložil, naj znova predela neustrezni latinski prevod Svetega pisma. Zaradi velikih nasprotovanj in zamer v Rimu se je Hieronim po smrti papeža Damaza I. preselil na Vzhod. V Betlehemu je opravil svoje življenjsko delo: napisal je najpomembnejša bogoslovna in asketska dela in končal prevod Svetega pisma. Boril se je proti različnim zmotam tistega časa in telesno oslabljen in slep umrl 30. septembra leta 419 ali 420.

Na Slovenskem imamo kar devet cerkva posvečenih sv. Hieronimu. Med najbolj znanimi je sv. Hieronim na Nanosu. Ta že od nekdaj velja za božjepotno. Verni s Postojnskega in Vipavskega se že stoletja zatekajo k njemu v svojih pri-prošnjah. Na zahodni strani Pleše, najvišjega vrha, ki ga danes poznamo predvsem po velikih oddajniških antenah, na nadmorski višini 1091 metrov, se že od srednjega veka naprej omenja svetišče sv. Hieronima. V 16. stoletju so tod pridobivali železno rudo. Staro izročilo pa pravi, da je nekoč pred sliko sv. Hieronima vedno gorela oljenka. Domačini s sosednje Abramove kmetije so skrbeli, da luč ni ugasnila, mornarji in plemenitaši iz Trsta pa so vsako leto sem poslali polovnjak olja, da bi vzdrževali luč, po kateri so se orientirale ladje. Kdor ima namreč srečo in pride sem v jasnem vremenu, bo od tod, tako vsaj pravijo, videl zvonik sv. Marka v Benetkah. Prav razgled pa je tisto, kar je največje bogastvo tukajšnjega milostnega kraja: od Triglava do morja je ta del Slovenije kakor na dlani. Najlepši je seveda pogled po Vipavski in Krasu, zato ni čudno, da sem prihajajo ljubitelji planin in narave. Največ pa je še vedno romarjev iz vseh okoliških župnij: domačega Sembida pa Postojne... Posamezne imajo celo svoje nedelje, ko se zberejo okrog "Jeromnovega" oltarja.

Cerkev sv. Hieronima na Nanosu je bila po vojni močno zapuščena in celo izropana. Od leta 1962 do konca osemdesetih let se je zdelo, da bo ostala v ruševinah. Zavzeti častilci pa niso pozabili na svojega velikega zavetnika na tej hriboviti samoti. Leta 1990 je bila cerkev obnovljena. Nekdanje opreme, razen zidov in nekaj kamenja, skorajda ni. Danes so edino umetnostno bogastvo slike sv. Hieronima v oltarju ter sv. Ane, sv. Janeza Krstnika in sv. Egidija na stenah ladje. Asketska notranjščina nas spominja na puščavniško življenje sv. Hieronima, njena zvočnost, ko se razlijejo po prostoru napevi ljudskih pesmi, pa ji daje toplino in domačnost.
Avtor: Franci Petrič
Foto: Marjan Smerke
lnformacije:

Župnijski urad 5272 Podnanos 12.
Satelitska slika Sv. Hieronima na Nanosu

Dostop:


peš, z avtom.

Glavni shodi:


kresna nedelja, Anina nedelja (okrog godu sv. Ane), šmarna maša (okrog 15. avgusta), shod sv. Egidija (prva nedelja v septembru), "šagra" - žegnanje (nedelja v septembru)

Slovenske božje poti

Vrhunska monografija
v kateri je predstavljeno
205 slovenskih
romarskih poti.

Cena 65 €



 

Sv. Trojica v Lendavskih goricah

Natisni E-pošta

Podružnična cerkev Sv. Trojice

Sv. Trojica v Lendavskih goricah
Lendavska pokrajina je nekaj posebnega. Na vzhodnem predelu jo omejujejo idilične Lendavske in Dolgovaške gorice, ki so osameli odrastek prekmurskih goric, na jugovzhodu pa Mura. Prav po teh je začrtana tudi meja z našima sosedama Madžarsko in Hrvaško. Na teh predelih je edino bogato slovensko "naftno polje". Ravnino, ki je zaradi številnih potokov, tekočih z gričev Lendavskih goric, močvirnata, zaznamujejo stolpi z vrtinami, obdelana polja koruze, sladkorne pese in drugih poljščin, gozdovi in lepo urejena naselja, kjer žive Slovenci in Madžari. Zgodovina jih je povezala v medsebojnem sožitju.

Ti kraji so bili vedno izpostavljeni. Za Pribino in Kocljem je vse tukajšnje ozemlje prešlo v posest nemške rodbine Hacholodov. Za njimi so se zvrstili Banffyji, Esterhazyji in drugi. Ljudje so veliko trpeli zaradi samovolje plemstva in spopadov med madžarskimi in štajerskimi fevdalci. Ko so Ogrsko zasedli Turki, so bili vdori, ropanja in pustošenja nekaj vsakdanjega. Vse do novih časov so se tu križali različni interesi in oblikovali življenje in vero ljudi. Lendava naj bi imela svojo župnijo že v času kneza Pribine. Na Kocljevo prošnjo je tu deloval sveti Metod, čeprav je ozemlje sodilo pod Salzburg. Pozneje so tu imele oblast zagrebška in več madžarskih škofij. Šele, ko je bila vsa Slovenska krajina priključena slovenskemu narodnemu ozemlju, je prišla tudi pod cerkveno-pravno oblast mariborske škofije. Prav slovenski duhovniki pa so bili vso zgodovino močni duhovni in narodni stebri Prekmurcev.

Obiskovalcu Lendave že od daleč zbudi pozornost cerkvica, ki obvladuje Lendavske gorice in s svojo belino sredi vinske trte in zidanic vabi k sebi. Lendavske gorice so bile že od nekdaj kraj, ki je meščanom in prebivalcem ravninskih vasi služil ne le za pridelavo vina, ampak tudi za oddih in razvedrilo. Igriva pokrajina s številnimi zidanicami in skrbno obdelanimi vinogradi, kjer vselej pihlja vetrič, je priljubljeno zatočišče, kjer se človek prijetno spočije in razvedri. V Lendavskih goricah so se bolj kot v samem mestu naseljevali slovenski prebivalci.

Pot k Sveti Trojici zavije iz Lendave pri župnijski cerkvi in se strmo dviga med vinogradi in zidanicami. Cerkev stoji na 266 visokem vrhu, od koder je ob lepem vremenu čudovit razgled na Panonsko nižino proti Blatnemu jezeru in na Prekmurje ter Slovenske gorice. Zaradi strateške lege so tu postavili utrdbo z razglednim stolpom. Na njeno mesto je veleposestniška rodbina Gludovac po zaobljubi postavila leta 1728 cerkev v čast Sveti Trojici. Ko so kopali temelje zanjo, so naleteli na krsto. V njej je bilo ohranjeno mumificirano truplo Mihaela Hadika. Možak je padel v zmagovitem boju s Turki pri obrambi Lendave leta 1603. Temu pomembnemu Lendavčanu so se ob gradnji oddolžili tako, da so njegovo truplo položili v stekleno krsto in to postavili v posebno nišo pod korom, kamor jo hodijo danes ogledovat turisti in radovedneži.

Trojiška cerkev je grajena v baročnem slogu. Ima manjši prezbiterij, prostorno ladjo z ravnim stropom in pred pročeljem zvonik. Cerkvena oprema je skromna, saj so različne ujme cerkev močno prizadele. Najhuje je bilo med drugo svetovno vojno, ko je bil uničen strop. Ostal je glavni oltar z baročno plastiko Svete Trojice. Po vojni so nanovo naredili strop in za silo uredili cerkev.

Nekdaj je bila Sveta Trojicazelo znana božja pot, kamor so prihajali celo iz Madžarske. čas in drugi ljudje so potisnili v pozabo slavo tega svetišča. Dandanes pravzaprav to ni toliko božja pot, ampak bolj turistična in izletniška točka, ki zaradi Hadikove mumije in razgleda privablja obiskovalce. Za angelsko nedeljo, ko je proščenje, pa vendarle po romarsko zaživi. Ker je to cerkev dveh narodov, ki sta med seboj življenjsko prepletena in povezana že stoletja, ima poseben pomen.
Avtor: Franci Petrič
Foto: Marjan Smerke
Informacije:

Župnijski urad Lendava, Kovačeva 16, 9220 Lendava.
Satelitska slika Sv. Trojice v Lendavskih goricah in okolice.

Dostop:


z avtom do cerkve.

Glavni shod:


angelska nedelja (prva v septembru).

Slovenske božje poti

Vrhunska monografija
v kateri je predstavljeno
205 slovenskih
romarskih poti.

Cena 65 €



 

Kog

Natisni E-pošta

Župnijska cerkev sv. Bolfenka

Kog
Na skrajnem vzhodnem delu našega narodnega ozemlja, kjer se Slovenske gorice že stezajo proti hrvaškemu Medžimurju, leže kraji, ki jim po lepoti ni para. Od Ptuja, Ormoža do Ljutomera se preliva mehka pokrajina z griči in dolinami, kakor da bi jo slikal mojster vseh mojstrov, najboljši med vsemi slikarji. Skrbno obdelana polja, gozdovi in - najsvetejše, kar premore ta svet: vinogradi, dajejo obiskovalcu vtis, da je Stvarnik hotel tukaj pričarati košček obljubljene dežele - Kanaana tudi za Slovence.

Ko je leta 1199 Friderik Ptujski s pomočjo križniškega reda iztrgal Ogrom ozemlje okoli Velike Nedelje, Ormoža in Središča, je opustošeno področje podaril križnikom z nalogo, da ga varujejo in obnovijo. S prihodom teh vitezov je vsa bližnja in daljna okolica gospodarsko in duhovno močno zaživela. Prva listina, ki govori o dušnopastirskem delu križnikov, je bila napisana 26. januarja leta 1236. Takrat je salzburški nadškof Eberhard potrdil, da pripada velikonedeljska cerkev in župnija, ki sta jo darovala ptujska plemiča Friderik in Hartnid, križniškemu redu. V to veliko župnijo je sodilo veliko vasi in zaselkov. Dušno pastirstvo je bilo težko in zahtevno, zato so se počasi iz te župnije ustanavljale nove kaplanije in pozneje župnije, kjer so živeli duhovniki, ki so bili ljudem pomočniki v dušnih pa tudi v gmotnih stiskah. Tako so se razvile v samostojne župnije: Ormož, Središče, Sv. Miklavž, Sv. Tomaž, Sv. Lenart, Svetinje in Sv. Bolfenk na Kogu.

Kog je razloženo in izrazito vinogradniško naselje, kamor pridemo po lepi cesti iz Središča ob Dravi. Leži na dveh slemenih in ga zato sestavljata naselji Veliki in Mali Kog. Po vojni se je "izgubilo" prvotno ime: Sv. Bolfenk, ostal je le še drugi del: Kog. Na teh gričih raste najboljša trta, ki rodi grozdje, iz katerega pridobivajo tukajšnji vinogradniki prvovrstna vina.

Pravijo, da so v davnini tukajšnje plodno gričevje pokrivali obširni bogati gozdovi. Šele sčasoma so jih ljudje skrčili in začeli zemljo obdelovati. Križniški vitezi so prebivalstvo naučili dela v vinogradu. Več kamnitih sekir in rimski denar sicer pripovedujejo o starejših naseljencih, vseeno pa je prav ta doba najbolj zaznamovala Kog. Za ljudi je bilo daleč ob nedeljah in drugih priložnostih, ko so morali v župnijo v Veliko Nedeljo. Iz takih duhovnih potreb so na kogovskem griču najprej postavili sliko, nato kapelico in nazadnje cerkvico sv. Bolfenka. Temu svetniku, ki je ljubil samoto, so navadno postavljali kapelice in zidali cerkve v pustih in neobljudenih krajih v spomin na njegovo dolgoletno bivanje v gozdu in puščavi.

Na kraju, kjer je današnja župnijska cerkev sv. Bolfenka, je že leta 1607 stala kapela. Skoraj osemdeset let pozneje so tu začeli zidati večjo cerkev. Pobudo za to je dal Matija Mihael Sager, župnik pri Sv. Miklavžu. Leta 1688 je bila s prostovoljnim delom in prispevki okoliških ljudi dokončana. To cerkev so večkrat prezidavali. Leta 1750 so prizidali dve stranski kapeli, leta 1881 pa povečali prezbiterij. Svojega rednega duhovnika so dobili šele leta 1788, prvega pravega župnika pa sto let kasneje. Ta cerkev je doživela pravi ognjeni krst ob koncu druge svetovne vojne. Bila je bombardirana in razdejana, saj je bila v teh krajih fronta ob prodiranju rdeče armade. Skoraj štirinajst let so se morali ljudje zbirati v župnišču in šele leta 1958 jim je uspelo cerkev zopet obnoviti.

Današnja cerkev nima velikega umetniškega bogastva, vse to je bilo požgano in uničeno. Za ljudi pa ima veliko dragocenost: to je kip sv. Antona, puščavnika. Ta priljubljeni ljudski svetnik, ki ima na Slovenskem čez 50 cerkva, je ob župnijskem zavetniku sv. Bolfenku pridobil med ljudmi kot priprošnjik za zdravje pri ljudeh in živini, izredno čast. Na "antunovo" je tu največji praznik.
Avtor: Franci Petrič
Foto: Marjan Smerke
Informacije:

Župnijski urad 2276 Kog 2.
Satelitska slika Koga in okolice.

Dostop:


z vozili do cerkve.

Glavnishod:


"antunovo" (nedelja po godu sv. Antona Puščavnika, 17. januarja).

Slovenske božje poti

Vrhunska monografija
v kateri je predstavljeno
205 slovenskih
romarskih poti.

Cena 65 €



 

Pólenšak

Natisni E-pošta

Župnijska cerkev Marijinega obiskanja

Pólenšak
Ptuj, mesto-muzej, je s svojo okolico nenadkriljiva zakladnica lepe narave, umetniških in kulturnih stvaritev ter prijaznih ljudi.

V njegovo okolico nas vodi tokrat romarska pot. Le nekaj kilometrov nad njim, kmalu za Dornavo z znanim baročnim dvorcem, se na zadnjem obronku Slovenskih goric na 297 metrov visokem slemenu dviga visok baročni zvonik božjepotne cerkve Marijinega obiskanja v Polenšaku. Obdajajo jo hiše, župnišče in šola, daleč naokrog pa so raztresene vasi in zaselki te župnije, katere največji zaklad je prav imenitna baročna cerkev. To lepotico med slovenskimi cerkvami obdaja prostrana zelenica, zraven pa še krošnje lip, ki se ponašajo z veliko starostjo; najdebelejša med njimi naj bi imela kar pet metrov obsega.

Pogled na cerkveno stavbo sicer govori o baročnem poreklu, vendar pa zunanjščina prezbiterija namiguje na gotske gradbenike. Pisni viri o tem molčijo. Znano je, da so ti kraji prvotno sodili k pražupniji sv. Jurija na Ptuju. Ko je bila v 13. stoletju ustanovljena nova župnija pri sv. Lovrencu v Slovenskih goricah, je kraj prišel pod njegov zvon. Takrat naj bi bilo tu zgrajeno prvo svetišče. Današnjo romarsko cerkev so zidali od 1621 do 1633. V času velikega razcveta romanj so cerkev obnovili in 24. septembra 1722 ponovno posvetili. Reforme Jožefa II., ki so marsikateri božji poti zadale smrtni udarec, so tukajšnjim prebivalcem prinesle dušnega pastirja. Ljudje so namreč imeli daleč do fare, povrhu vsega pa so bili ob hudih nalivih in povodnjih popolnoma odrezani od župnijskega središča. Tudi božjepotništvo ni prenehalo, ampak je celo naraščalo. V časih nalezljivih bolezni, posebno kuge, je sem prihajalo ob nedeljah in zapovedanih praznikih po več tisoč romarjev. Kronist je zapisal, da je npr. leta 1872 prišlo k Materi božji na Polenšak kar 40.000 romarjev.

O začetku božje poti pravi legenda, da je kraj dobil ime zato, ker je ta Marija prišla s Poljske. Druga legenda, ki ima svoje zgodovinsko jedro, ker je tod čez vodila že rimska cesta, pa pravi, da sta čez Polenšak potovala v Rim sveta Ciril in Metod s svojimi učenci. Ciril si je na poti poškodoval nogo, zato so se ustavili ob stari lipi na današnjem Polenšaku. Na lipo sta brata obesila podobo Marijinega obiskanja, ki sta jo imela s seboj. Ta podoba seje domačinom tako prikupila, da so jo prihajali občudovat in častit. Ciril in Metod sta se zato ob odhodu odločila, da jo pustita na lipi. Po izročilu je vse do leta 1829, ko so starodavno lipo podrli, na njej visela tudi podoba Marijinega obiskanja. Ta zgodba je upodobljena na notranji slavoločni steni v prezbiteriju. Tudi v zvezi z zidavo je ohranjen legendarni spomin. Na kraju, kjerje danes prezbiterij z glavnim oltarjem, je nekoč izviral studenec, ki ni nikoli presahnil. Ko so graditelji izbrali ta kraj za cerkev, se je studenec sam premaknil 300 metrov niže v Čuševo grabo, kjer je še zdaj izvir, ki ne presahne.

Današnja cerkev (dolga je 36 in široka 15 metrov) ima zrelo baročno podobo in izbrano oltarno opremo. Glavni in štirje stranski oltarji ter prižnica so delo Jožefa Holzingerja, ki je zapustil v mnogih štajerskih cerkvah izredne umetnine. Tudi kipi na konzolah v ladji so njegovi. Naša pozornost je usmerjena h kipu v glavnem oltarju, kjer kraljuje Marija z Jezusom v naročju, obdana z angeli. Po pripovedovanju naj bi bil prvotno v oltarju Marijin kip, ki je danes v stenski niši pod korom. Posebne pozornosti pa so vredni tudi stranski oltarji in toliko drugega lepega.
Avtor: Franci Petrič
Foto: Marjan Smerke
Informacije:

Župnijski urad 2257 Polenšak 10.
Satelitska slika Polenšaka in okolice.

Dostop:


z vozili do cerkve.

Glavni shod:


prva nedelja v juliju (po prazniku Marijinega imena, 2.julija), Marijini prazniki.

Slovenske božje poti

Vrhunska monografija
v kateri je predstavljeno
205 slovenskih
romarskih poti.

Cena 65 €



 

Jeruzalem

Natisni E-pošta

Podružnična cerkev Žalostne Matere božje

Jeruzalem
Na zadnjem gričevju, preden se gorice spustijo v panonsko nižino ob Muri, leže najlepši kraji Štajerske in Slovenije. Franc Ksaver Meško, doma od bližnjega Sv. Tomaža, je zapisal o tej pokrajini, da je "dežela, čudovita kakor iz sanj". Takrat, ko se med skrbno obdelanimi vinogradi sprehodimo, ali popeljemo po vijugasti cesti vrh gričev in poslušamo pesem klopotcev, ki naznanjajo skorajšnjo trgatev, se nam zazdi, da je tukaj ostal košček rajskega sveta. Najbrž je prav ta lepota, ki je dar Stvarnika in sad človeške delavnosti, spodbudila pobožne križnike, da so postavili na najvišjem vrhu teh goric (341 m) prvo svetišče - pravijo, da je bil to stolp - in vanj podobo Žalostne Matere božje. Sliko so prinesli vitezi križarskega reda prav iz Jeruzalema v Ormož in po njej naredili kopijo za Jeruzalem. Od tod tudi ime kraja.

Zgodovina Jeruzalema ni bila vedno tako mirna in lepa, kakor bi človek pričakoval ob vsem lepem, ki ga tu doživi. V začetku 13. stoletja je Friderik Ptujski podaril ozemlje Velike Nedelje in okrog kasnejšega Jeruzalema viteškemu križniškemu redu. Pobožni vitezi so zaznamovali življenje ljudi in krajev dolga stoletja vse do danes: poskrbeli so za duhovni in kulturni razvoj preprostega ljudstva in jih tako med drugim naučili tudi vinogradništva. Na vrhu jeruzalemskega griča med Ormožem in Ljutomerom so postavili stolp in vanj dali kopijo Marijine podobe iz "pravega" Jeruzalema. Križniki so bili vojaški red in so te kraje večkrat branili pred različnimi roparskimi tolpami, ki so prihajale iz Ogrske, Hrvaške in Turčije. Še zdaj je pri Jeruzalemu znan tako imenovani Babji klanec, kjer naj bi leta 1664 domačinke ugnale turško četo, ki se je prek Jeruzalema vračala iz bitke pri Monoštru. Miklavškemu župniku Martinu Starihi pa so po letu 1704 nadeli celo ime Zmagovalec (Victoriosus), ker je tu premagal Kruce, ki so z Ogrskega vdrli na Štajersko. Ob vojskah pa so tukajšnje kraje bičale tudi bolezni. Kuga, ki ni izbirala ljudi in krajev, je pustošila tudi v Jeruzalemu in okolici. Prav zaradi nje pa je Jeruzalem dobil lepo baročno cerkev.

Napisa na kamnu, vzidanem v cerkveni ladji, in tisti pod sliko, obešeno nad zakristijskimi vrati jeruzalemske cerkve, pripovedujeta o začetkih zidave. Sredi 17. stoletja je kuga hudo razsajala med Ijudmi v okolici. Zato sta se zakonca Janez in Marija Saloma Drumpič (Drumplitz), lastnika gornjeradgonskega gradu, odločila, da na kraju, kjer je stal stolp s kapelo Žalostne Marije, postavita cerkev njej v čast. Ko je kuga ponehala, so 15. julija leta 1652 položili temeljni kamen in jo posvetili jeruzalemski Materi bolečin. Že čez tri mesece (na god sv. Uršule) je bila v novi cerkvi, ki je obsegala današnji prezbiterij, prva maša. Svetišče so posvetili šele veliko pozneje, 26. aprila 1717.V tem času je doživelo še nekaj prizidav (ladja 1678, zvonik 1700 in v 18. st. stranska kapela), predvsem pa je bilo obogateno z lepimi oltarji.

Danes ima jeruzalemsko svetišče štiri oltarje. V glavnem je slika jeruzalemske Žalostne Matere božje, ki naj bi bila narejena po vzoru tiste, ki je v pravem Jeruzalemu na Kalvariji. Njen nastanek postavljajo okrog leta 1680. Stranska oltarja sta posvečena Brezmadežni in sv. Barbari. Posebna dragotina cerkve je čudovita prižnica, ki jo na spodnjem delu krasijo kipi evangelistov, na zgornjem pa kipi angelov, ki drže v rokah pasijonske simbole (sulico, hizop, kocke, bič...). Na steni prižnice visi še ena slika Žalostne Marije, ki jo postavIjajo v leto 1678. Jeruzalemska cerkev ima le eno stransko kapelo, posvečeno sv. Ani, z oltarjem, ki je lepo rezbarsko delo. Oltar skupaj s sliko postavljajo v drugo četrtino 18. stoletja.

Mnogi, ki se danes po "vinski cesti" pripeljejo sem, se ustavijo tudi v cerkvi. Med njimi niso le ljubitelji dobre kapljice in turisti, ki občudujejo razgled do Blatnega jezera, ampak tudi častilci, ki opravijo pobožnost.
Avtor: Franci Petrič
Foto: Marjan Smerke
Informacije:

Župnijski urad 2275 Miklavž pri Ormožu 38.
Satelitska slika Jeruzalema in okolice.

Dostop:


z vozili.

Glavni shod:


bela nedelja.

Slovenske božje poti

Vrhunska monografija
v kateri je predstavljeno
205 slovenskih
romarskih poti.

Cena 65 €



 
<< Začni < Nazaj 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 Naprej > Konec >>

Rezultati 91 - 99 od 211
Zemljevid

Zadnji zapisi v bloge
Pisci blogov
Arhiv blogov
Zadnji prispevki





16:27 4.10.2008