Domov arrow Romarske cerkve
 
obcine
Občine
Kategorije prispevkov
Izleti po Sloveniji
Romarske poti
Slovenske pešpoti
Slovenska mesta in kraji
Slovenske domačije
Krajinski parki
Veliki Slovenci
Zanimivosti
Jezera
Novice
Vodniki in zemljevidi
Satelitska slika
Dogodki po Sloveniji
Trenutno ni napovedi.
Poglej cel koledar
Prijava





Pozabljeno geslo?
Slovenija
Slovenija
Osnovni podatki
Slovenske občine
Škofije
Statistika uporabnikov
48790 registriranih
0 danes
0 ta teden
0 ta mesec
Romarske cerkve

Zdenska reber

Natisni E-pošta

Podružnična cerkev sv. Antona Padovanskega

Zdenska reber
V soglasju z mehko dolenjsko pokrajino, ki ima v Dobrepolju prav poseben čar, niso le ljudje, ampak tudi njihova svetišča. Med takimi je tudi Zdenska vas s cerkvijo na strmem bregu - rebri - za njo, ki je del Plavne (511 metrov visoke Planine), večidel poraščene z bukovimi in s hrastovimi drevesi. Zdenska vas je omenjena že zelo zgodaj. Davnega leta 1256 so jo Ortenburžani prodali takrat komaj 100 let staremu stiškemu samostanu. Ker je bilo tu pomembno križišče poti za ta predel Dolenjske, je naselje, po sodbi zgodovinarjev, še veliko starejše. Kraji med Krko in Dobrepoljem namreč še danes hranijo v svoji zemlji veliko keltskih in rimskih ostalin, ki jih arheologi od časa do časa odkrijejo. V zgodovino pa je Zdenska vas "vstopila" po zaslugi "belih menihov" iz Stične.

Staro izročilo pravi, da so se na kraju današnje cerkve sv. Antona na rebri ustavljali stiški menihi, ko so hodili k Novi Štifti pri Ribnici. Tu je stala vse do druge svetovne vojne stara mežnarija, za katero je bilo rečeno, da je služila patrom za prenočišče. Najbrž bo to izročilo kar veljalo, saj so tudi drugje imeli menihi postojanke za prenočevanje, ko so duhovno oskrbovali verno dolenjsko ljudstvo. Najbrž pa bo treba to ljudsko izročilo povezati z letnico 1256, ko so menihi dobili v last Zdensko vas. Nova Štifta, kamor naj bi zahajali, je veliko mlajša (17. stoletje) in bolj verjetno je, da so imeli menihi na Zdenski rebri svojo postojanko ter prav gotovo tudi kapelo ali cerkvico že veliko prej.

Današnja cerkev sv. Antona je bila pozidana v drugi polovici 17. stoletja, v času, ko so se pri nas po hudih časih reformacije in turških vpadih ljudje in kraji zopet opomogli in se je katolištvo razživelo v ljudskih pobožnostih in romanjih. Spomin na turško divjanje je ohranjen tudi tukaj. Okrog Zdenske vasi in Ceste je namreč veliko kraških jam, kamor so se zatekali ljudje v nevarnosti. Tisti na Zdenski rebri pravijo Svetoantonska. Podobno je bilo z ono na poti proti Hočevju, v Zdenskih Lazih.

Cerkev je značilen svetal baročen dvoranski prostor s prostornim prezbiterijem. Krasita jo dva stranska rokokojska oltarja, posvečena sv. Mateju in Frančišku Ksaveriju, s slikami Antona Postla. Glavnega oltarja, ki je bil prav tako baročen, danes ni več. Ko so jo 29. februarja in prvega marca leta 1944 partizani požgali, je domačinom uspelo rešiti le kip sv. Antona, ki danes stoji na konzoli nad tabernakljem. Namesto starega oltarja paje akademski slikar Lojze Čemažar naslikal različne zavetnike, h katerim se zatekajo Dobrepoljci v svojih stiskah. Posebno lepa dopolnitev vsej cerkvi so tudi freske Štefana Šubica na oboku prezbiterija in Iadje, narejene leta 1861. Ena od teh kaže vaščane Ceste, ki so se zatekli v hudem požaru k sv. Antonu po pomoč in bili uslišani. Morda je odmev na to tudi "protipožarna" procesija, ki jo imajo še sedaj iz Zdenske vasi k sv. Antonu na velikonočni ponedeljek. K njej pridejo tudi gasilci v svojih uniformah.

Spomin na romanja k sv. Antonu, ko so prihajali sem božjepotniki z Blok in iz vse Suhe krajine tja do Soteske, je med ljudmi še vedno živ. Takrat so bili v lipovem gaju za cerkvijo, ki je menda največji na Slovenskem, tudi veliki sejmi. Teh zdaj ni več, še danes pa pridejo na tiho nedeljo, na god sv. Antona (13. junija) in nedeljo po njem ter druge dneve, ko je tu maša, verni iz okoliških fara. Cerkev je takrat premajhna za vse. Kljub žalostnim spominom iz druge svetovne vojne, ko je bila cerkev požgana, je na rebrskega sv. Antona vezanih tudi veliko lepih reči. Ena od pesmi, ki jo tu znajo žene in dekleta, pravi: "Na hribčku stoji cerkvica, not' svet' Anton kraljuje; prav rada se zatečem k njem', ker on me posvečuje." Sveti Anton je znan priprošnjik samskim, zato je tudi tu znano tisto hudomušno priporočilo, da se morajo dekleta, ki bi rada dobila fanta, zaleteti z glavo v lipo. Če bo padel z nje list (13. junija, na antonovo, je to bolj težko!), potem bo to leto dobila ženina...
Avtor: Franci Petrič
Foto: Marjan Smerke
Informacije:

Župnijski urad Videm 33, 1312 Videm-Dobrepolje.
Satelitska slika Zdenske rebri in okolice.

Dostop:


z avtom do cerkve.

Glavni shodi:


tiha nedelja (5. postna), sv. Anton Padovanski (13. junija), nedelja po sv. Antonu.

Slovenske božje poti

Vrhunska monografija
v kateri je predstavljeno
205 slovenskih
romarskih poti.

Cena 65 €



 

Velika Slevica

Natisni E-pošta

Podružnična cerkev Marijinega oznanjenja

Velika Slevica
Slovenske Atene, kakor pravijo Velikim Laščam zaradi imenitnih mož slovenske kulture pa tudi lepe naravne lege kraja ob poti proti Ribnici, mora spoznati vsak Slovenec.

Velike Lašče imajo dolgo svetno in cerkveno zgodovino, saj se prvič omenjajo že v 12. stoletju, ko so tu pastirovali stiški menihi. Morda je prav zaradi njih med tukajšnjim vernim ljudstvom priljubljeno češčenje Matere božje. Poleg farne cerkve je tu še ena, ki je posvečena največji med ženami, božjepotna cerkev na Veliki Slevici. Popotnik, ki drvi po cesti skozi Velike Lašče naprej v Ribnico, je ne bo videl, saj stoji odmaknjena od sedanje prometne poti. Nekoč pa ni bilo tako. Takoj pod Velikimi Laščami, tam, kjer se še zdaj odcepi cesta na Bloke, je že nekdaj vodila pot iz Ljubljane proti morju. To je bila stara trgovska pot, ki je bila še v 19. stoletju izredno prometna in so po njej, po zaslugi vozarjev, prihajale v notranjost mnoge dobrine sredozemskega sveta. Ob tej stari prometnici je na današnjem slevskem pobočju tik pod cerkvijo stal grad. Kakšen je bil, ne ve nihče. Zanimivo pa je, da predel okrog cerkve še zdaj imenujejo Purga (po nemškem Burg). Leta 1230 se omenja na Veliki Slevici dvorec, ki so ga dobili stiški menihi v dar. Listino so podpisali trije menihi, ki sq bili tedaj v Laščah. Na tej pristavi sta bivala dva duhovnika. Če gradič ali pristava ni imel kapele že tedaj, so jo prav gotovo postavili menihi, ko so začeli tu domovati.

V pisno zgodovino stopi Velika Slevica zopet v Trubarjevem času. V svojih Postilah "domačin" (z Rašice) pove, da so nameravali štiftarji pri tej cerkvi zgraditi samostan, a so zidavo preprečile razne nezgode. Pred tem je cerkev dobi la protiturški tabor (verjetno okrog 1471). Leta 1469 so namreč Turki požgali vse vasi od Kočevja do Iga, prav gotovo tudi tukajšnjo. Zato je stiški opat leta 1471 naročil, naj cerkve zaščitijo s tabori. Takrat so pozidali tabore tudi v Velikih Laščah in na Lužarjih. Iz dobe turški vpadov se je ohranila zgodba, ki jo je uporabil Josip Stritar v pesnitvi Turki na Slevici. V njej pove, kako so Turki pridrli pred cerkev, njihov paša pa je hotel vanjo kar s konjem. Marija je obvarovala svoje svetišče pred skrunitvijo tako, da se je pri vratih konju vdrlo kopito v kamen na pragu. Ta kamen z odtisnjenim kopitom vam bodo še danes pri stranskih vratih v
cerkev pokazali domačini. Tako pravi zgodba, kdor pa bi iskal kakšne druge sledove turških časov, bo razočaran. O taboru, ki je nekoč obdajal cerkev in ga je bilo moč videti še v 19. stoletju, danes ni sledu. Pač pa je več tistega, kar je opisal že Valvasor.

V Slavi vojvodine Kranjske (1689) ta veliki opisovalec naše domovine pripoveduje, da je cerkev na Veliki Slevici posvečena Marijinemu oznanjenju in da ima tri oltarje: prvega Naše ljube Gospe, drugega sv. Lenarta (pri njem je tudi bratovščina) in tretjega, ki še ni končan. Valvasor doda, da so prejšnjo cerkev na tem kraju podrli in šele pred nekaj leti pozidali novo. Cerkev je bila po Valvasorjevem času še enkrat predelana, zvonik pa povišan. Oltarji, ki jih omenja Valvasor, pa so v cerkvi še danes. Vsi trije so zlatega tipa in med najlepšimi v okolici. Množici angelov in svetnikov dajejo poseben čar v oltarjih svedrasti stebri, oviti z vinsko tro in grozdi, ter množica okraskov. Prava umetnija, ki pa kar kliče po obnovi... O glavnem oltarju je domačin Jože Javoršek zaneseno zapisal: "Največja lepota slevske cerkve je oltar, ki ga je mogoče primerjati z najlepšimi baročnimi oltarji na svetu. Ko ga zagledaš, se ti zdi kot nebeška slaščica ali prikazen iz nadrealističnih sanj.
Avtor: Franci Petrič
Foto: Marjan Smerke
Informacije:

Župnijski urad 1315 Velike Lašče 23.
Satelitska slika Velike Slevice in okolice.

Dostop:


z avtom do cerkve.

Glavni shod:


angelska nedelja (prva v septembru), nedelje od maja do oktobra.

Slovenske božje poti

Vrhunska monografija
v kateri je predstavljeno
205 slovenskih
romarskih poti.

Cena 65 €



 

Fara pri Kočevju

Natisni E-pošta

Župnijska cerkev Marije vnebovzete

Fara pri Kočevju
Na robu dežele Petra Klepca in kočevskih gozdov, tam, kjer se slovenska zemlja pri Kolpi dotika hrvaškega sveta, leži kraj z imenom, ki še tako bežnemu popotniku, namenjenemu na Hrvaško, pove, da je tu staro cerkveno središče. Fara je duhovno srce Kostelskega. Danes se, žal, bitje tega srca manj čuti, saj vsi kraji ob Kolpi izumirajo.

Fara je stopila v pisno zgodovino leta 1363, ko je oglejski patriarh dovolil, da se v teh odročnih krajih ribniške prafare ustanovi samostojna župnija. V listini iz leta 1383 se omenja prvi duhovnik, Kajudin po imenu. Ribniška prafara, ki je obsegala vso ribniško dolino prek Kočevja do Kolpe, je bila preobsežna za dobro dušno pastirstvo, zato je bila ustanovitev župnije pri Fari velika pridobitev za kraje ob Kolpi. Tu je nastalo središče, ki je v najbolj cvetočem obdobju župnije štelo čez tri tisoč ljudi (dandanes pa le dobrih 400). Današnja cerkev stoji na kraju, kjer je stala prvotna. Vrh griča, ki je močno obzidan, so jo postavili na pravi razgledni točki, kar je bilo dobrodošlo posebno v časih turških vpadov. Pravijo, da jo je takrat obdajal tabor s tremi stolpi. Stari zapisi pa povedo, da se je ponavadi tukajšnji župnik zatekel v utrjeni trg - grad Kostel, ki je spadal pod to župnijo. Ta mogočni grad še danes z ruševinami kaže na izredno vlogo, ki jo je imel nekoč (to je drugi največji grad na Slovenskem!). Njegovi lastniki so bili tudi prvi dobrotniki in zavetniki župnije. Imeli so pravico predlagati župnika. Najprej so bili to Ortenburžani, za njimi Celjani, te pa so nasledili Habsburžani. Za razgibano zgodovino prifarske cerkve so poleg Turkov poskrbeli tudi luterani. Sredi 16. stoletja so imeli v njej svoje svetišče. V protireformaciji pa je tu zaslovela božja pot. Izročilo pravi, da je v 17. in 18. stoletju, ko so bila romanja najbolj živa, prihajalo sem veliko romarjev. Prepovedi Jožefa II. in poznejši časi so jo potisnili skoraj v pozabo. Svoje je pripomogel tudi sloves bližnjih dveh božjih poti: na Zdihovem in pri Ebnerpildu. Toda, kdor vidi današnjo prifarsko cerkev, takoj pomisli, da so jo zidali tudi za romarje, ki naj bi spet prihajali.

Že leta 1747 so staro cerkev prezidali. Temeljito pa so se je lotili v letih 1858 do 1864, ko so staro cerkev porušili, pustili so le zvonik. Na njej so po načrtih gradbenika Cividinija z Broda na Kolpi pozidali novo v novoromanskem slogu. Za načrtovana dva nova zvonika jim je zmanjkalo moči. Tako je stari, ki je verjetno v osnovi še iz časov prve cerkve, ostal do današnjega dne. Notranjščina je triladijska in to tako, da sta nad stranskima ladjama odprta hodnika ali empori. Oprema je sicer že skromnejša kakor v baroku, a vendarle lepa. Posebno bogastvo in lepoto predstavljata dve sliki, delo Pavla Künla: v glavnem oltarju Marijino vnebovzetje, v stranskem pa slika sv. Ane. Vse okrasje v cerkvi kaže na ljubezen, ki so jo prifarski in drugi verniki, ki so poromali sem, izkazovali nebeški zavetnici Materi božji. Danes spomin na romanje k Mariji pri Fari zaživi samo še o veliki maši, glavnem prazniku.

Ob obisku tega svetišča pa se spomnimo na množico cerkva, ki so v vojni vihri in po njej končale v ruševinah. Pri Fari je ohranjen spomin na Zdihovo, kamor so množično romali Kostelci. Slika, ohranjena iz tamkajšnje cerkve, jih kaže v procesiji z narodnimi nošami, ko molijo k Žalostni Materi božji, zavetnici zdihovske cerkve. Te cerkve danes ni več. Zdihovo so morali Ijudje zapustiti 14. oktobra 1953 in naslednje leto je bila cerkev porušena. Od božjepotnega svetišča se je ohranil kip Žalostne Matere božje. Hranijo ga v kostelski cerkvi sv. Treh kraljev in k njemu še zdaj radi poromajo domačini.
Avtor: Franci Petrič
Foto: Marjan Smerke
Infomacije:

Župnijski urad Fara 5, 1336 Vas.
Satelitska slika Fare pri Kočevju in okolice.

Dostop:


z vozili do vznožja, z avtom do cerkve.

Glavni shod:


velika maša (15. avgust).

Slovenske božje poti

Vrhunska monografija
v kateri je predstavljeno
205 slovenskih
romarskih poti.

Cena 65 €



 

Zagozdac

Natisni E-pošta

Podružnična cerkev Marije vnebovzete

Zagozdac
Na Kočevskem je bilo do začetka druge svetovne vojne zelo živahno. Tam, kjer se danes razrašča gozd, so bile njive, obdelano polje, sadovnjaki in hiše. Druga svetovna vojna je popolnoma spremenila ljudi in kraje. Zaradi Hitlerjevih obljub so se nemški prebivalci Kočevske preselili na nasilno izseljene slovenske domove na Krškem polju, po vojni pa odšli na tuje. V nekoč cvetoči pokrajini je ostalo le še malo ljudi. Prepovedana področja, kamor so imeli dostop le komunistični veljaki, zaprta območja, kjer so že tako redki prebivalci živeli svoje življenje, so zagrnila v skrivnost marsikaj tega, kar so stoletja ustvarjali v skupnem bivanju Nemci in Slovenci.

Poljanska dolina med Belo krajino in Kočevskim rogom je eden takih krajev, kjer se še vidijo pričevanja preteklega živahnega življenja. Do njenega roba so se naselili nemški naseljenci pred 600 leti in tu so se tkale vezi s Slovenci. Včasih so kar tekmovali, kdo bo imel kaj boljšega. Tudi na verskem področju. To se je videlo po cerkvah. Danes je med najlepšimi božjepotna cerkev Marije vnebovzete v Zagozdacu, gručasti vasici ob cesti, ki pelje iz Kočevja v Stari trg ob Kolpi. Nekoč pa je bila bolj cvetoča in lepša cerkev Marije tolažnice žalostnih v bližnji Nemški Loki.

Vas Zagozdac se omenja leta 1576 kot naselje s kar šestimi velikimi kmetijami. Kdaj je bila na položnem hribčku (393 nadmorske višine) postavljena cerkev, ne vedo. Pravijo, da je bila tu že zdavnaj znana Marijina božja pot, kamor so v procesijah prihajali tudi Kočevarji. Ko pa se je zgodil veliki čudež v dotlej neznani Nemški Loki, so ljudje, posebno Kočevarji, raje zahajali tja. Zagozdac je tonil v pozabo. O velikem obisku in pomenu božje poti v Zagozdacu je najbolj zgovorna priča cerkev sama. To je dokaj velika baročna stavba z razčlenjeno glavno fasado in visokim zvonikom. Še bolj privlačna in razčlenjena pa je notranjščina. Vitki stebri delijo cerkveni prostor v tri ladje, zaključuje pa ga prostorni prezbiterij. Cerkev nima veliko opreme. Prižnica in stranski oltar sta izginila. Pravzaprav je v njej le glavni oltar. Narejen naj bi bil v začetku 18. stoletja. V tronu je pod baldahinom izredno lep Marijin kip, ob straneh pa sta sveta Agata in sv. Notburga, priprošnjici in zavetnici ob suši, lakoti, nesrečah in grdem vremenu.

Oltar je v žalostnem stanju in pravzaprav še edina priča tistega, kar je cerkev doživela v letih med vojno in desetletjih po njej. Že leta 1942 so se Italijani znesli nad vasjo, ker so se v njej zadrževali partizani. Konec vojne je cerkev dočakala v zelo žalostnem stanju in vse do začetka osemdesetih let se ni nihče odločil, da bi jo popravil ali obvaroval pred propadanjem. Pred nekaj več kot desetimi leti pa so se začela po zaslugi prizadevnih posameznikov velika obnovitvena dela, ki so zapuščenemu in propadlemu svetišču zopet vrnila sijaj. Iz njegovega zvonika se danes oglašajo zvonovi in vabijo k sebi romarje iz Poljanske doline, Bele krajine in s Kočevskega. Ljudje radi pridejo sem na veliki šmaren, ko je glavni Marijin praznik. Takrat zaživi prostor pred cerkvijo ob dveh starih lipah tako kakor nekoč. V starih časih so imeli navado prinašati v zahvalo ne le denarne darove, ampak tudi sadove zemlje in tisto, kar so imeli najdražjega: sveče iz pravega voska, platno, zabelo, kokoši in ovce... Spomin na to je še ohranjen v izročilu.
Avtor: Franci Petrič
Foto: Marjan Smerke
Informacije:

Župnijski urad 8342 Stari trg ob Kolpi 2.
Satelitska slika Zagozdaca in okolice.

Dostop:


z vozili do cerkve.

Glavni shod:


veliki šmaren (15. avgust).

Slovenske božje poti

Vrhunska monografija
v kateri je predstavljeno
205 slovenskih
romarskih poti.

Cena 65 €



 

Žíhpolje pri Celovcu

Natisni E-pošta

Župnijska cerkev Matere božje

Žíhpolje pri Celovcu
Številne poti vodijo s kranjske strani na Koroško. Med najstarejšimi in najbolj znanimi še danes, kljub karavanškem predoru, ostaja pot čez Ljubelj. Koliko različnega blaga od rimskih časov do današnjih dni se je že pretovorilo čez ljubeljske ovinke in po grapah na to in ono stran! Ta stara pot je vselej povezovala ljudstvo na obeh straneh.

Ko se pri Podljubelju že skorajda spustimo k rečnim bregovom Drave, ki so jo tu v letih po vojni pregradili v jezera za pridobivanje elektrike, se nam tik pred spustom pokaže na drugem bregu v skorajda isti višini zlatorumena cerkev z dvema zvonikoma. To so Žihpolje, kjer že stoletja domuje "žihpoljska Marija". Tukajšnja cerkev je bila v dolgih stojetjih zelo obiskana božja pot. Romarji, ki so prihajali iz Štajerske proti Višarjam, so se ustavljali pri žihpoljski Mariji. Romarji s Kranjskega, ki so se namenili h Gospe Sveti, v Krko in še naprej, so imeli prvo večjo postajo natem kraju.

Žihpolje naj bi bile zelo stare. Povezujejo jih z letnico 860, ko se v neki listini omenja "curtis ad Trahove". Ze od časov Karla Velikega kraj pripada salzburškim nadškofom. Eden od njih naj bi dal postaviti tukaj prvo kapelo. 23. maja 927 je bila pri Gospe Sveti sinoda, kjer so omenjali cerkev svete Marije ob Dravi. Prva omemba, za katero z gotovostjo lahko rečemo, da se nanaša na Žihpolje, pa sodi v leto 1144, ko je salzburški nadškof Konrad podaril dve leti pred tem ustanovljenemu cistercijanskemu samostanu v Vetrinju "cerkev sv. Marije na skalah (zapisano v slovenščini) blizu samostana". Ker je nedaleč od žihpoljske cerkve res skalovje, ki ga je v tisočletjih izdolbla Drava, ko si je utirala pot naprej proti jugu, je ta krajevna označba dovolj jasna. Krajevno ime Žihpolje izhaja iz nemškoslovenske skovanke, kar naj bi po nekaterih razlagah pomenilo: suho polje... Nemško ime Maria Rain, ki ga zdaj srečate na vseh napisih, se prvič omenja leta 1313.

Z zgodovino cerkve in božje poti pri "Mariji na skalah" so v Zihpoljah tesno povezani cistercijani. Okrog pol ure hoda od Žihpolj so imeli svoj samostan s cerkvijo, ki je tudi posvečena Mariji. V duhu gesla: po Mariji k Jezusu so pospeševali Marijino češčenje. Vse do leta 1788, ko je krški škof kardinal Franc Ksaver von Salm ustanovil duhovnijo in jo izvzel iz prvotne župnije Kotmara vas, so cistercijani oskrbovali tukajšnjo cer-kev. Skrbeli pa so tudi za gradnjo in vzdrževanje svetišča.

Slika prednice današnje cerkve je še danes ohranjena na eni od podob. To je bila gotska cerkev, zgrajena sredi 15. stoletja (v letih 1445 do 1456). V 17. stoletju so cerkvi prizidali kapelo z Marijinim grobom. Misel na češčenje "Marijinega zaspanja" v grobu, kakor ga srečamo v Žihpoljah, je nekaj edinstvenega. Po vzoru božjih grobov, ki so se razširili v času katoliške obnove z Dunaja po vseh tedanjih avstrijskih deželah, so v Žihpoljah pozidali še Marijin grob. Leta 1658, ko so prenesli dragocene relikvije Jezusovega trpljenja iz Vetrinja v Žihpolje, pa so pozidali tu še božji grob. Zaradi vedno večjega obiska so se ob koncu stoletja (1696) odločili za zidavo večje cerkve. Pri tem pa niso podrli stare s severnim zvonikom, ampak so preprosto podrli prezbiterij in cerkev "podaljšali" s prostorno ladjo, ki jo ob straneh obdajajo kapele in nad njimi empore (hodniki). Leta 1719 so pozidali južni zvonik in cerkev do 1729, ko je bila posvečena, barokizirali. Najlepše, kar je prinesel ta čas obnove, pa je seveda sedanja baročna oprema.

Vsi oltarji so lepe baročne rezbarije, ki jih dopolnjujejo slike koroških mojstrov, med njimi še posebno celovškega slikarja Ferdinanda Steinerja. Spomin na staro cerkev, ki se sem in tja pokaže v arhitekturi, pa je najdragocenejši pri Marijini milostni podobi v glavnem oltarju. To je značilna gotska plastika iz sredine 15. stoletja. Pred to podobo se verni že več kot 550 let zbirajo k molitvi. Tu v Žihpoljah še vedno tudi po slovensko.
Avtor: Franci Petrič
Foto: Marjan Smerke
Informacije:

Župnijski urad (Pfarramt) Žihpolje-Maria Rain, A-9161 Maria Rain-Žihpolje, tel. 0043 4227/84-238.
Satelitska slika Žihpolja in okolice.

Dostop:


z avtom do cerkve.

Glavni shodi:


bela nedelja, 6. velikonočna nedelja, veliki šmaren.

Slovenske božje poti

Vrhunska monografija
v kateri je predstavljeno
205 slovenskih
romarskih poti.

Cena 65 €



 
<< Začni < Nazaj 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naprej > Konec >>

Rezultati 82 - 90 od 211
Zemljevid

Zadnji zapisi v bloge
Pisci blogov
Arhiv blogov
Zadnji prispevki





16:27 4.10.2008