Domov arrow Romarske cerkve
 
obcine
Občine
Kategorije prispevkov
Izleti po Sloveniji
Romarske poti
Slovenske pešpoti
Slovenska mesta in kraji
Slovenske domačije
Krajinski parki
Veliki Slovenci
Zanimivosti
Jezera
Novice
Vodniki in zemljevidi
Satelitska slika
Dogodki po Sloveniji
Trenutno ni napovedi.
Poglej cel koledar
Prijava





Pozabljeno geslo?
Slovenija
Slovenija
Osnovni podatki
Slovenske občine
Škofije
Statistika uporabnikov
48790 registriranih
0 danes
0 ta teden
0 ta mesec
Romarske cerkve

Marija Gradec

Natisni E-pošta
Marija Gradec
Marija Gradec
V Sloveniji je več kot 300 cerkva, ki so posvečene svetim Marijam. Po njih so poimenovani tudi nekateri kraji. Po župnijski cerkvi Marijinega imena nosi ime Šmarje v občini Ajdovščina, Šmarje v občini Koper po župnijski cerkvi Marijinega brezmadežnega spočetja, cerkev Marijinega rojstva je dala ime Šmarju v občini Šentjernej. Šmarje pri Jelšah v občini Šmarje pri Jelšah, Šmarje pri Sežani v občini Sežana in Marija Reka v občini Prebold so dobili ime po cerkvi Marijinega vnebovzetja ter Šmarje-Sap v občini Grosuplje po cerkvi Marijinega rojstva.  Po božjepotnih cerkvah so ime kraja dobili Marija Dobje v občini Šentjur po cerkvi Marijinega vnebovzetja in Marija Gradec v občini Laško po cerkvi Karmelske Matere božje (spominjamo se je 16. julija).

Preberite več...
 

Marija na Zilji

Natisni E-pošta

Župnijska cerkev 'Naše ljube Gospe na Zilji'

Marija na Zilji
Malo je krajev, ki nosijo tako preprosto, prijazno in lepo ime kakor prav Marija na Zilji, ki stoji v preddverju Beljaka pod Dobračem. To je tudi zelo staro krajevno ime. Prvič je zapisano že v listini benediktinskega samostana v Možacu v Furlaniji kot "plebs s. Marie de Vilach" leta 1090, dvesto let pozneje v seznamu desetin, natančneje leta 1296 pa je omenjen "plebanus (župnik) de Zelia". Nemško ime, ki je danes na vseh krajevnih tablah, stopi v pisno zgodovino šele leta 1436 kot  "ze unser frawn an der Geyl". To jezikovno zgodovino morajo poznati slovenski romarji, ko prihajajo k Mariji na Ziljo, saj je to ena najstarejših cerkva na Koroškem in tako tudi med našim narodom. V ljudski govorici se je ohranilo izročilo, da so cerkev pozidali še Ajdi. Nekateri nemški zgodovinarji bi radi dokazali, da je cerkev stala že v času Langobardov. Zagotovo lahko zatrdimo, da je bilo svetišče eno prvih v času Karantanije in je staro župnijsko središče za utrjevanje krščanstva med slovenskimi prebivalci. Do leta 1786 je sodila pod oglejski patriarhat oz. goriško nadškofijo, dolga stoletja pa je bila župnijska cerkev za mesto Beljak. O njej piše v svojih zapisih tudi Pavel Santonin, ko sta s škofom Petrom iz Caorle leta 1486 in 1487 hodila po Koroški in Štajerski ter posvečevala cerkve, ki so jih malo pred tem onečastili in izropali Turki.

Cerkev "Naše ljube Gospe na Zilji" stoji na vzvišeni terasi (ostanek ledene dobe) nad reko Ziljo, le dobre tri kilometre pred Beljakom. Obdaja jo pokopališče in zidovje, ki je bilo v starih časih veliko večje in je služilo za obrambni zid pred Turki. Sodi med cerkve s kornim zvonikom. Teh se je največ ohranilo prav na Koroškem. Zvonik, ki je danes sredi med ladjo in prezbiterijem, je nekoč služil za prezbiterij. Sedanja stavba je preživela vse viharje časa, tudi barok, ki je rad zidal in podiral. Zidana je v romansko gotskem slogu. Na njeni zunanjščini so vzidane kamnite plastike iz prve polovice 14. stoletja, ki najprej pritegnejo našo pozornost. Gre za reliefe, ki predstavljajo sv. Jurija, boje živali in menda angele iz upodobitve poslednje sodbe. Na Rimljane, ki so nekoč živeli tukaj, spominja plošča na južnisteni prezbiterija. Vsa zunanjščina z okni, obokano lopo in sklepniki ter vhodi (posebej južni s kipom Marije nad vhodom) dihajo gotsko in kažejo velik vpliv Italije. Tod mimo je vodila namreč stara pot iz Koroške proti Vratom, Kanalski dolini in Furlaniji. Na križišču teh poti in vplivov je nastal pravi umetnostni biser, kar se še posebej potrdi tudi v notranjščini.

Ziljska cerkev je enoladijska stavba s kornim zvonikom in prezbiterijem. V ladji so se delno ohranile romanske freske iz 13. stoletja. Po njih se vidi, da je bila cerkev pred obokanjem veliko nižja. Iz tiste dobe je tudi krstni kamen, ki stoji ob vhodu v kapelo sv. Ane. Večina opreme je baročne. V glavnem oltarju, ki je nastal leta 1700, stoji baročni kip Marije zavetnice s plaščem, priljubljene upodobitve, ki jo poznamo z naše Ptujske gore. Stranska oltarja pa sta posvečena Jezusu Dobremu pastirju (levi) in Smrti sv. Jožefa (desni). Kapela sv. Ane, ki je prizidana na severni strani, je bila prvotno gotska, a so jo pozneje v zgodnjebaročni maniri predelali in okrasili in ima oltar iz leta 1765. Posebne pozornosti pri opremi pa je vreden gotski krilni oltar, ki stoji v ladji ob severni steni. Gre za vrhunsko delo med oltarji te vrste. V njem je upodobljeno Marijino kronanje ter štirje dogodki iz Marijinega življenja. Strokovnjaki se ne morejo zediniti o njegovem avtorju. Pravijo, da združuje prvine tirolskih, salzburških in bavarskih mojstrov. Morda je nastal v delavnici beljaškegamojstra Luke Tausmana, ki je omenjen leta 1497. Nastanek tega oltarja postavljajo v leti 1510 in 1520. Ustno izročilo pravi, da oltar sprva ni bil pri Mariji na Zilji, ampak v grajski kapeli na Vajškri (Landskron) nad Beljakom. Marijino kronanje so leta 1700 postavili v tron glavnega oltarja in verjetno bi bili drugi deli oltarja izginili, če se k sreči v začetku tega stoletja ne bi lotili obnovitvenih del in ga zopet sestavili v krilni oltar.

Božja pot pri Mariji na Zilji je stara kot cerkvena stavba. Več kot dva ducata Marijinih upodobitev na oltarjih in stenah ziljskega svetišča pripoveduje, da je bila Marija tu vselej v posebni časti. Tu se je dolga stoletja pelo in molilo po slovensko. O tem je ohranil lep spomin tudi zadnji slovenski župnik Ksaver Meško, ki je župnikoval tukaj od 1906 do 1919.
Avtor: Franci Petrič
Foto: Marjan Smerke
Informacije:

Župnijski urad Marija na Zilji/Maria Gail, 18. NovemberPlatz 10, 9500 Villach, tel. 0043/4242-32116.
Satelitska slika Marije na Zilji in okolice.

Dostop:


z vozili.

Glavni shod:


veliki šmaren.

Slovenske božje poti

Vrhunska monografija
v kateri je predstavljeno
205 slovenskih
romarskih poti.

Cena 65 €



 

Dolina pri Celovcu

Natisni E-pošta

Podružnična cerkev Marijinega obiskanja

Dolina pri Celovcu
Približno na sredi poti med Celovcem in Velikovcem zagledamo pred križiščem znak za cesto v Poggersdorf (Pokrče). Ta mali kraj je še pred vojno veljal za slovenskega. A že okrog leta 1935 je o njem obiskovalec zapisal: "Ljudje govorijo med seboj slovenski, v občevanju z drugimi pa nemški, kakor bi ne hoteli javno pokazati, da so otroci slovenske matere." Po vojni je raznarodovanje storilo svoje in dandanes si tu človek lahko pomaga le še z nemščino, če hoče kaj zvedeti, čeprav bodo ponemčeni slovenski napisi na grobovih tudi tu še dolgo govorili o slovenskih prednikih.

Tam, kjer bi morali zaviti v Pokrče, nas druga tabla s slovenskim imenom Dolina skorajda preseneti. Kaže, da se je ob ponemčevanju Dolina izmaknila in tako ostaja priča časov in ljudi, ki jih ni več. Dolina je postala slavna v prejšnjem stoletju. Takrat se je tu, kjer zdaj stoji cerkev, ob njej mežnarija in več novih hiš, razprostiral gozd. Tudi zdaj se začenja za cerkvijo. V tej gozdni samoti, na jasi, oddaljeni od Pokrč četrt ure, so 17.junija 1849 pasli pokrški otroci živino. Pogovarjali so se o Mariji in peli njene pesmi. Naenkrat so zagledali na bližnjem štoru belo oblečeno gospo. Ustrašili so se je, a jih je gospa prijazno povabila k sebi. Otroci so se ji približali in jo občudovali, pa ne dolgo, saj je nenadno izginila. Doma so pripovedovali o prikazni in hitrem izginotju nepopisno lepe gospe. Domači jim seveda niso verjeli. Prikazen se je ponovila še dva naslednja dneva in otroci so zopet pripovedovali, kaj so videli. Tedaj so Pokrčani postali pozorni na čudoviti dogodek. Stvar se je razvedela okrog. Začeli so prihajati Ijudje in na kraju moliti, saj so bili prepričani, da se je otrokom prikazala Marija. Deset dni kasneje (26. junija 1849) so šli pokrški možje na škofijo v Celovec, da bi prosili, ali smejo postaviti svetišče. Tam so jim naročili, naj najprej zadevo razišče dekan iz Tinj. Poizvedovanja in preiskave pa so vso stvar zavlekle. Zidati so začeli šele po dvanajstih letih. Ljudje so kljub temu vseskozi vztrajno romali v velikih procesijah. Leta 1861 so blagoslovili temeljni kamen za cerkev, čez dve leti, 11. novembra 1863, pa je celovški škof Valentin Wiery novo stavbo posvetil v čast Marijinemu obiskovanju.

Toda velika stavba ni bila postavljena na dobrih temeljih. Neko noč leta 1889 se je zrušil zvonik in pod seboj pokopal tudi del cerkve. To je zelo prizadelo domačine in romarje. K sreči se je ohranil prezbiterij. Ker ni bilo sredstev, da bi na novo pozidali podrti del, so odstranili ruševine in tisto, kar je ostalo, dostojno popravili, da so ljudje spet lahko prihajali sem. Šele leta 1957 so visokemu prezbiteriju, ki se še danes mogočno dviga med krošnjami dreves in strehami hiš, prizidali ladjo po načrtih Wilhelma Klebla. Pred njo pa je postavljena prostorna lopa, ki daje obiskovalcem streho ob slabem vremenu. Gradbenik je na zunanji strani slavoločne stene pustil tudi stari zid in ohranil spomin na prvotno veliko cerkev, o kateri še danes govori prezbiterij.

Cerkvena oprema pri Naši ljubi Gospe v Dolini, ali kakor pravijo tudi pri "Mariji v gozdu", je skromna, toda zanimiva. V cerkvi je le glavni oltar z baročnimi okraski, v njem pa slika Petra Markoviča iz leta 1906, ki prikazuje čudežni dogodek. Marija sedi na štoru, pred njo pa so pokrški otroci. Pozornost obiskovalca v prezbiteriju zbudi tudi zelo lep gotski Marijin kip z Jezusom v naročju. Strokovnjaki pravijo, da je nastal okrog leta 1420. Sem so ga prinesli od drugod. O romanjih so nekoč pričale zahvalne podobe, zdaj pa jih skoraj ni. O slovenskem poreklu govorijo lepe slike križevega pota in slovenski podpisi pod njimi. Ko bi le še dolgo!
Avtor: Franci Petrič
Foto: Marjan Smerke
Informacije:

Župnijski urad Poggersdorf, Landesstraße 55, 9131 Grafenstein tel. 0043 422 481 117.

Dostop:


z vozili do cerkve.

Glavni shod:


Marijino obiskanje (31. maja).

Slovenske božje poti

Vrhunska monografija
v kateri je predstavljeno
205 slovenskih
romarskih poti.

Cena 65 €



 

Marija na Pečah pri Boljuncu

Natisni E-pošta

Podružnična cerkev Matere božje

Marija na Pečah pri Boljuncu
Slovenci na Tržaškem imajo več pomembnih krajev, kamor so romali že njihovi predniki in so zaznamovani s pobožno molitvijo. Enega izmed njih pa je vredno obiskati predvsem zato, ker ga v domovini ne poznamo, čeprav je med najstarejšimi. V soteski, ki za Boljuncem pri Dolini sega v slovenski Kras, se skriva cerkev Matere božje na Pečah. Soteski pravijo Glinščica, domačini pa Klinšca. Izoblikoval jo je potok z istim imenom. Kdor prvič obišče to sotesko, se mu bo zdelo, da sploh ni na Primorskem, ampak nekje visoko v Alpah, med strmimi skalami, peščenimi plazovi in pečinami. Divji svet, le nekaj sto metrov oddaljen od rodovitne ravnice pri morju, je nekaj nenavadnega. Kljub divjini zasledimo človekove sledi v teh krajih že v kameni in bronasti dobi. Takrat so ljudje našli zavetje v kraških votlinah, ki se odpirajo sem in tja v pečinah. V srednjem veku pa je ta kraj verne vabil k spokornim opravilom. Tudi prvi dokument, ki omenja cerkev na Pečah, je povezan s spokornostjo. Leta 1367 je v pravilih Bratovščine Presvetega zakramenta omenjeno, da morajo tisti člani, ki so se pregrešili z bogokletjem, opraviti pokoro tako, da gredo bosi k cerkvi Device Marije na Pečah. Tisti, ki zdaj prehodi to pot iz Boljunca oz. Gornjega konca (severni del vasi) ob potoku Klinšca do cerkve, bo občudoval spokorniškega duha članov bratovščine, saj je pot po prodnatih tleh in strminah še v čevljih naporna, kaj šele, ko je treba iti bos! Ta pot nas ne popelje le v spokorniške čase 14. stoletja, ampak še dlje. Sprehodimo se namreč ob dokaj dobro ohranjenem rimskem vodovodu, ki so ga speljali Rimljani tja do svoje Tergeste. Danes skromna Klinšca je oskrbovala z vodo tedanjo rimsko naselbino, v srednjem veku pa je bilo ob njej več mlinov. Enega med temi naj bi imeli v lasti benediktinci. Ti so tudi pozidali cerkev na Pečah, pravi izročilo. Legenda pa pripoveduje, da naj bi jo naročil pozidati sam cesar Karel Veliki. On bo ob sodnem dnevu v eni od votlin, ki se kažejo nad Klinšco, sedel na kamniti prestol.

Zidavo sedanjega svetišča potrjuje letnica 1647, ki je vklesana na kamnitem vhodu v cerkev. Takrat je bila cerkev obnovljena in morda tudi povečana. Strokovnjaki pa menijo, da sega v osnovi še v 13., lahko pa celo v 9. stoletje. Med znamenji starosti je severno štirioglato ozko kamnito okence v kvadratno zaključenem prezbiteriju, ki namiguje na romansko gradnjo. Sedanjo cerkveno ladjo in pokrito lopo pred njo so pozidali v baročni dobi, ko so jo verjetno tudi lepo opremili. Žal, je bila cerkev v času prve svetovne vojne poškodovana in ima danes zelo skromno opremo. V njej je le kamnit oltarni podstavek in na steni slika Matere božje, delo tržaškega slikarja A. Bastianutta. Slika je sicer lepa, a ni tista, h kateri prihajajo romarji in domačini molit. Sem prihajajo zaradi druge slike. To je mala podoba Marije Pomagaj, ki visi v baročnem okviru na desni strani slavoločne stene. Napravili so jo leta 1913. Originalna in veliko starejša je izginila. Podobo Marije Pomagaj, ki povsem spominja na brezjansko, čez zimo hranijo v župnijski cerkvi v Boljuncu. Nekoč so jo na velikonočni ponedeljek v slovesni procesiji ponesli k cerkvi na Pečah. Danes take procesije ni, a vendar je v poletnih mesecih Marijina podoba zopet na pravem mestu v cerkvi. Pred njo so tudi danes pobožnosti, največja na veliki šmaren, zadnja pa na rožnovensko nedeljo, ko sliko spet odnesejo nazaj v Boljunec. Domačini se še zdaj spominjajo velikih romanj k Mariji na Peče. Menda so bili štanti s pestro ponudbo že v dolini in vse tja do cerkve v strmini. Prodajali so celo sladoled...
Avtor: Franci Petrič
Foto: Marjan Smerke
Informacije:

Župnijski urad Boljunec/Bagnoli della Rosandra 35, 34018 Dolina/San Dorligo della Valte tel. 0039/040/228-126.
Satelitska slika Marije na Pečah pri Boljuncu in okolice.

Dostop:


z avtom do Gornjega konca v Boljuncu, nato peš.

Glavni shodi:


najdenje sv. križa (3. maj), predvečer velikega šmarna, rožnovenska nedelja.

Slovenske božje poti

Vrhunska monografija
v kateri je predstavljeno
205 slovenskih
romarskih poti.

Cena 65 €



 

Gradišca pri Črnotičah

Natisni E-pošta

Podružnična cerkev Marije Snežne

Gradišca pri Črnotičah
Vrsto let po vojni je cerkev na 465 metrov visokem hribu nad Črnotičami, vasico v župniji Podgorje nad Črnim Kalom, samevala in čakala boljših časov in dobrih gospodarjev. Zdelo se je, kakor da jo bo doletela žalostna usoda kot mnogo cerkva na obrobju slovenske Istre, ki so se izpraznile, potem pa jih je preraslo drevje in so zatonile v pozabo. Čas, ta neusmiljeni rabelj, in še bolj neusmiljeni ljudje, ki so ji izropali še tisto lepo, kar ji je ostalo, sta skorajda že napravila svoje. A je vendarle Bog, ki piše zgodovino ljudi in krajev, imel drugačen načrt.

Če hočemo najti Gradišco, moramo z znamenite ceste, ki nas iz celinske Slovenije popelje k morju, zaviti v sončna pobočja pod črnokalskimi pečinami proti Podgorju, a že kmalu s te ceste zapeljati desno v Črnotiče. Tam pa bodo prijazni domačini radi pokazali poljsko pot, ki pelje proti Gradišci. Ta je dostopna tudi z druge strani iz vasi Praproče. A na obeh straneh bo treba pustiti vozilo ob vznožju in se na vrh Gradišce odpraviti peš. Tako je tudi pravo romanje in tako so nekoč romali sem verni s Podgorskega Krasa, Bržanije in Čičarije. Spomin na romarske shode in semanje dneve, ko je bilo ob poti na vrh in pri cerkvi živahno, je še vedno živ med starimi prebivalci Črnotič in Praproč. Pri cerkvi so prodajali sladke dobrote, ki so bile prava vaba za otroke. Semanji dan pri Mariji Snežni na Gradišci je bil največji v tem delu pokrajine in je presegel celo sosednjega hrvaškega v Ćepićih. Še bolj živo je v spominu tudi pobožnost ljudi, ki so nekoč hodili molit pred podobo Marije Snežne. Ta je imela tako lep pogled, da je romarja spremljala z očmi povsod po cerkvi, pravijo. Žal, je vse to izginilo. Tatovi so sliko ukradli, z njimi pa "sta šla" tudi angelca z oltarja. V začetku devetdesetih let pa se je le premaknilo na bolje. Domačini so s pomočjo vernih od Podgorja do Dekanov stavbo, ki je žalostno propadala, obnovili. Cerkev stoji na prazgodovinskem gradišču, v njeni bližini so že pred leti našli več predmetov iz železne dobe. Pravijo, da je bilo tu že pogansko svetišče in da današnje samo nadaljuje izročilo češčenja Boga na tem kraju. Posebno vlogo je imelo v času turških vpadov. Cerkev so obdali s taborskim zidom in vanj so se zatekali domačini iz okoliških vasi. Krščansko izročilo pripoveduje, da je tu nastala božja pot, ker se je nekomu prikazala Marija in izrazila željo, naj postavijo njej v čast cerkev. Drugi zopet pripovedujejo zgodbo o snegu, ki je pobelil Gradišco inje bil znamenje, da Marija tu želi imeti cerkev.

O starejših prednicah današnje cerkve ni sledi. Pri glavnem vhodu izvemo največ. Nad njim kraljuje značilni kraški zvonik "na preslico". Nad portalom je latinski napis, ki obiskovalcu pove, da je bila cerkev pozidana leta 1665, obnovljena pa v šestdesetih letih 18. stoletja. Na zunanjščini prezbiterija je kamnita plošča z drugim napisom, ki potrjuje, da je bil prezbiterij narejen leta 1665 pod župnikom Benediktom Fussarinom iz Podgorja. Gotska rebra v njegovi notranjščini pa kažejo na to, da je verjetno starejši in da je cerkev v času župnika Benedikta bila le povečana in prenovljena. To potrjuje tudi cerkvena ladja, ki zanesljivo sodi v čas, ki ga omenja letnica. Lega proti vzhodu kaže, da je svetišče starejšega datuma. Cerkev so v šestdesetih letih 18. stoletja še enkrat prenavljali, od takrat pa najbrž ni dočakala tako temeljitih obnovitvenih del vse do zadnjega desetletja tisočletja. V preteklem stoletju je imela tudi pomembno narodnobuditeljsko vlogo, saj so ob njej na narodnih shodih duhovniki navduševali za zvestobo narodnim idealom in materinemu jeziku.
Avtor: Franci Petrič
Foto: Marjan Smerke
Informacije:

Župnijski urad 6216 Podgorje 43,
v upravi iz Dekanov:
Župnijski urad 6271 Dekani 207.
Satelitska slika Gradišca pri Črnotičah in okolice.

Dostop:


zavtom do vznožja, nato peš.

Glavni shod:


nedelja po godu Marije Snežne (5. avgusta).

Slovenske božje poti

Vrhunska monografija
v kateri je predstavljeno
205 slovenskih
romarskih poti.

Cena 65 €



 
<< Začni < Nazaj 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naprej > Konec >>

Rezultati 1 - 9 od 211
Zemljevid

Zadnji zapisi v bloge
Pisci blogov
Arhiv blogov
Zadnji prispevki





16:27 4.10.2008