Ni prav veliko manjkalo, pa bi alpskega kozoroga lahko opazovali samo še v Živalskem vrtu Ljubljana ali pa v katerem drugem v tujini. Do sredine 19. stoletja so namreč kozorogi v Alpah izumrli. Živeli so le še v rezervatu italijanskih kraljev, tako da so vsi današnji alpski kozorogi modre, kraljevske krvi, saj so njihovi potomci.
Da alpski kozorog danes prebiva tudi v slovenskih Alpah, gre zasluga nemškemu baronu Juliju Bornu, ki jih je konec 19. stoletja naselil v Karavankah. Danes v Sloveniji živi okoli 200 alpskih kozorogov.
Kozorogi živijo visoko v gorah. Na skalnatih pobočjih se odlično znajdejo, ko skakljajo iz skale na skalo. Tako gibanje jim omogočajo parklji, ki so prilagojeni za gibanje po takem terenu. Prav ta njihova lastnost pa jih tudi rešuje pred plenilci, ki prežijo nanje.
Dnevi bodo vse daljši, tudi sonca bo vse več in lahko se bomo odpravili na enodnevne izlete ali pa tudi daljše. Idejo lahko najdemo v knjigi Slovenija turistični vodnik ali pa na bližajočem se sejmu Turizem in prosti čas. Sejem se bo odvijal na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani, od 21. do 24. januarja 2010.
Na sejmu se bodo predstavili turistični kraji Slovenije, s svojimi naravnimi in kulturnimi znamenitostmi, pa seveda s predstavitvijo kulinarike svojega kraja. Ta del je za obiskovalce še posebej zanimiv, če se spomnim na sejem v prejšnjih letih. Lahko smo poskusili znamenito gibanico iz Prekmurja, pa sir pridnih sirarjev iz okolice Tolmina, kraški pršut, različne sladice, če se omejim samo na tisto, kar je bilo najbolj všeč meni.
Na sejmu Turizem in prosti čas se bodo predstavile tudi tuje turistične destinacije kot so Hrvaška, Srbija, Makedonija, Turčija in Španija. Dobili bomo veliko idej za prosti čas in pa za aktivno preživljanje počitnic.
Knjiga je zelo lepo darilo in jaz se takega darila vedno zelo razveselim. V veselem decembru, ko je obdarovanje na višku, sem jaz dobila knjigo, ki je bila že nekaj časa na mojem nakupovalnem seznamu: Slovenija turistični vodnik. To je pregleden in obsežen vodnik po Sloveniji in je razdeljen na več poglavij.
Prvi del vsebuje opise slovenskih krajev, njihove kulturne in naravne znamenitosti, kratko zgodovino kraja, kulturno dediščino in izlete po bližnji in širši okolici. Preden se odpravimo na Bled, v Koper, Piran, na Ptuj ali pa v Triglavski narodni park, si lahko v turističnem vodniku pogledamo, kaj vse moramo v tem kraju videti.
V drugem delu, ki je tudi najobsežnejši nam vodnik ponuja različne smeri za izlete in raziskovanje naše lepe Slovenije. Na primer smer Ljubljana-Postojna-Sečovlje. Vodnik nas opozori na bisere ob poti, kot je tehniški muzej Bistra, pa Planinsko polje, Postojnska jama, mesta Slovenske Istre, Koper, Izola in Piran in na končni postaji te smeri še Sečoveljske soline.
Če je največja cerkev, ki jo je postavil arhitekt Jože Plečnik, tista v ljubljanski občini Šiška, to je cerkev sv. Frančiška Asiškega, je najmanjša mojstrova stvaritev, simpatična cerkev na robu Ljubljanskega barja. Cerkev sv. Mihaela v Črni vasi. Če se obnašamo malce bolj ekološko, lahko do nje pridemo z mestnim avtobusom številka 19. Na končni postaji Barje izstopimo in se do cerkve sprehodimo, deset minut pa smo tam.
Tartufi so užitne gobe, nenavadnih oblik. Bolj so podobne krompirju kot pa gobam, ki jih lahko vidimo v slovenskih gozdovih ali pa na različni razstavah gob. Tartufi rastejo pod zemljo in so našim očem nevidni. Za odkrivanje le teh potrebujemo izurjenega hišnega ljubljenčka. Največkrat so to psi, pasme labradorec, border collie, istrski gonič ali pa mešanček. Ponekod za iskanje tartufov uporabljajo tudi pujse, vendar ti niso ravno zanesljivi, ker ko gobo najdejo, jo največkrat tudi pojedo.
V Sloveniji rastejo tartufi v Slovenski Istri in v okolici Postojne, vendar jih je prepovedano nabirati in prodajati. Rastejo v sožitju z različnimi drevesnimi vrstami, kot so hrast, topol, lipa in še nekatere. Nam najbližje nahajališče te precej drage specialitete, pa je Istra, na hrvaški strani, v dolini reke Mirne, med Motovunom in Buzetom.
Pestro dogajanje v Ljubljani se nadaljuje tudi v pozno jesenske dni. Tokrat bi opozorila na dogodek, ki ga bo uprizorilo ulično gledališče Ane Monro, v petek 13. novembra 2009. Prihaja jesenska Ana Plamenita, sestra poletne Ane Desetnice.
Na svoji spletni strani je gledališče zapisalo, da je Ana Plamenita posvečena ognju in vključuje posebno zvrst uličnega gledališča, ki ga pri nas še nismo videli. Dogajanje bo na grajskem griču, kjer bodo postavili različne ognjene ambiente in instalacije, kot so bakle, goreče krogle, ognjene kipe itd.
Organizatorji obljubljajo pestro ognjeno dogajanje z glasbeno spremljavo, malce poezije, pa tudi pečen kostanj in kuhano vino.
Božanski sadež je prišel v Evropo konec 19. stoletja iz Japonske. V Sloveniji ga gojimo šele dobrih sto let. Največ teh sadežev, ki jih poznamo pod imenom kaki, lahko najdemo v slovenski Istri in na Goriškem. Vedno bolj pa se uveljavlja tudi v notranjosti naše države, kjer prav tako dobro uspeva.
Drevo kakija je listnato in lahko doseže višino tudi do 10 metrov. Zreli plodovi so oranžne barve in dozorijo pozno v jeseni in tudi slana mu ne pride do živega, tako da listje že odpade in na drevesu ostanejo samo še plodovi. Kaki je zelo zdrav sadež. Vsebuje vitamine, baker, kalij, magnezij, železo, fluor, jod in pektin.
Na pravkar končanem sejmu Narava-zdravje, na Gospodarskem razstavišču, so se predstavile tudi posamezne slovenske regije. Meni je pozornost pritegnila Notranjsko-kraška regija. Predstavili so zelo zanimiv in pregleden turistični vodnik "Zeleni kras pod povečalom", s podnaslovom Vodnik po poteh in izletih na Zelenem krasu z zemljevidom.
Vodnik je namenjen družinam, aktivnim posameznikom in tistim, ki se radi na poti tudi kaj naučijo. V naravnem okolju si lahko ogledamo številne rastlinske vrste, opazujemo ptice in divjad, ali pa se odpravimo na foto lov, nam predlagajo avtorji vodnika.
Po Zelenem krasu so speljane kolesarske in učne poti, na katerih lahko vidimo številne naravne in kulturne znamenitosti. Lahko se udeležimo številnih aktivnosti, kot so: jahanje, čolnarjenje, jamarstvo, pohodništvo in druge. Prav vse je tudi pregledno označeno na priloženem zemljevidu. Skratka zelo uporaben vodnik za pohajanje po tem delu Notranjske.
Te dni mineva 120 let od začetka hranilništva na slovenskem. Začetek sega v daljne leto 1889. Od takrat do danes poteka poslovanje v Mestni hranilnici Ljubljana nepretrgano, zato se šteje za najstarejšo finančno ustanovo v Sloveniji. Večji del dobička, ki ga je hranilnica ustvarila, je razdelila, v za celotno skupnost, koristne namene. Tako je šel denar za gradnjo šol, za delo takratnih ubožnic, za gradnjo javnih kopališč, elektrarn in ostale infrastrukture. Zelo pohvalno.
Med leti 1903 in 1904 pa dobi Mestna hranilnica čudovito, novo zgradbo na današnji Čopovi ulici, v bližini Prešernovega trga. Zgradili so jo po načrtih arhitekta Josipa Vancaša, ki je z arhitekti kot so Ivan Vurnik, Maks Fabiani in Ciril Metod Koch, pomagal ustvarjati secesijsko Ljubljano. Poleg že omenjene zgradbe, je Josip Vancaš zgradil tudi Ljudsko posojilnico in veličasten hotel Union na Miklošičevi cesti v Ljubljani.
Akademska folklorna skupina France Marolt, nas je vsako sredo v septembru, razveseljevala s svojimi plesnimi nastopi, ki smo jih lahko gledali na Dvornem trgu v Ljubljani. Folklorna skupina ima svoje prostore v zgradbi Kazine, na Kongresnem trgu.
Začetek AFS France Marolt sega v leto 1945, ko se je skupina treh mladih parov, 22. julija, prvič predstavila v javnosti s svojim nastopom. Od takrat se je število plesalcev samo še večalo. Njihov program je obsegal plese vseh slovenskih pokrajin od Bele krajine do Gorenjske in Prekmurja do Primorske. Nastopali so doma pa tudi v številnih deželah po svetu ter predstavljali slovenske ljudske plese.
Akademska folklorna skupina je dobila svoje ime po etnomuzikologu in slovenskem glasbeniku, Francetu Maroltu. Rodil se je 21. junija 1891 na Brdu pri Lukovici. Bil je eden izmed ustanoviteljev skupine in ko je leta 1951, v Ljubljani umrl, so AFS poimenovali po njem.
