Sv. Jurij (god 23. aprila), vojak in mučenec iz Kapadokije v Mali Aziji (u. ok. 303), je zelo češčen svetnik v vseh krščanskih deželah. O njegovi priljubljenosti na Slovenskem pričuje okoli 40 župnijskih cerkva in skoraj toliko podružnic. Po njem so poimenovani številni kraji. Jurjevo je veljalo za začetek pomladi, kar so nekdaj praznovali s koledniškimi obhodi, zlasti v Beli Krajini. Jurjevanje se danes v Sloveniji ponovno oživlja.
V koledarjih bomo ime prvega salzburškega škofa sv. Ruperta (r. ok. 620 – u. ok. 717) našli dvakrat: na njegov smrtni dan 27. marca in 24. septembra, ko je njegov škofovski naslednik Virgil (god 27. novembra) prenesel svetnikove posmrtne ostanke v novo, njemu posvečeno stolnico. Uveljavil se je prvi datum. Češčenje svetnika se je južno od Drave začelo pod vplivom sv. Eme (god 27. junija), saj je mnogim cerkvam, ki jih je dala graditi, za zavetnika izbrala sv. Ruperta. Med temi je tudi župnijska cerkev v Šentrupertu na Dolenjskem. Sv. Rupert velja za zavetnika rudarjev v solnih rudnikih, priporočajo se mu kot zavetniku zoper šen in otroške krče.
Kako priljubljen je bil nekdaj praznik Svetih treh kraljev tudi med slovenskim narodom, pričajo številne šege in obredja. Pred praznikom je tretji sveti večer, ko verni ljudje pokropijo in pokadijo svoje domove. Na podboj vrat pa napišejo letnico in prve črke imen treh kraljev (npr. 20+G+M+B+09). Začetek njihovega češčenja pri nas sega v konec 14. stoletja, ko so Slovenci začeli romati v Köln (Kelmorajn). Tam so vsakih sedem let izpostavljali svetokraljevske relikvije. Kljub priljubljenosti Gašperja, Mihe in Boltežarja pa v Sloveniji lahko na zemljevidu najdemo le šest ali sedem cerkva, posvečenih Svetim trem kraljem.
Šempeter leži v osrčju spodnje Savinjske doline, ob cesti Celje – Ljubljana, od Celja je oddaljen 12 kilometrov. Prijetno naselje, s celovito ponudbo privablja številne turiste, ki si lahko marsikaj ogledajo, saj je Šempeter kraj, ki mu je zgodovina dala kar nekaj resnično zanimivih in pomembnih ponosov.
Okolica Raven je bila poseljena že v antiki, saj je skozi kraj vodila rimska cesta. Na mestu železarne so našli rimsko keramiko, mozaične kamenčke, opeko in denar. Prvič se Ravne omenjajo leta 1248 kot Guttenstein, kot trg pa leta 1317. V 14. stoletju postane Guštanj deželno knežji trg in je dobil pravico do štirih letnih sejmov in do pobiranja sejmnine. Od konca 16. stoletja je trg imel grb in uradni pečat zelene barve, ki predstavlja drevo s tremi krošnjami. Tržani so bili osebno svobodni, toda trška samouprava ni bila popolna.
Leta 2005 je Metlika praznovala 640 letnico mestnih pravic - leta 1365 je namreč dobila vnovič potrjene mestne pravice od goriško-tirolskega grofa Albrehta IV. To pa seveda pomeni, da je naselje samo mnogo starejše in tudi imenovalo se je drugače. Še v 14. stoletju se je imenovalo Novi trg. Metlika se prvič omenja leta 1228, vendar ne kot naselje, marveč kot pokrajina.
Prva misel, ki se Slovencu porodi, če kdo omeni Ljutomer je ta, da je Ljutomer gospodarsko in kulturno središče ene izmed naših pokrajin, to je Prlekije (Murskega polja in Ljutomerskih goric). To ozemlje spada k večji pokrajinski enoti - Pomurju, katerega središče je Murska Sobota. Obrobna ozemlja - med njimi tudi Prlekija - pa težijo k manjšim središčem kot so Ljutomer, Gornja Radgona in Lendava.
V dolini najdaljše slovenske reke in 37 km jugovzhodno od Ljubljane leži veliko urbanizirano naselje, ki je tudi dokaj pomembno lokalno središče, ki šteje nekaj manj kot 7.000 prebivalcev. Dolina reke Save se tu razširi v Litijsko kotlino, ob robu katere je zraslo mesto Litija. Poleg Save sta za mesto Litija pomembni še dve nič manj pomembni žili, lahko bi celo rekli arteriji: glavna cesta Ljubljana - Trbovlje in železnica Ljubljana - Zidani Most. Ene od žil, ki tudi poteka tod mino pa bolje, da je ne bi bilo, je litijska prelomnica, vzdolž katere se kaj radi sprožajo bolj ali manj močni potresni sunki.
Sežana je slovensko mesto tik ob meji z Italijo, skozi katerega smo včasih več kot sedaj hiteli po nakupih v Trst (mejni prehod Fernetiči), ne da bi Sežano sploh opazili, kaj šele, da bi se v njej ustavili, si jo ogledali in bolje spoznali. In ravnali smo narobe, kajti dejstvo je, da je vredna ogleda. Žal pa o tem tudi domačini niso povsem prepričani in (pre)počasi spoznavajo, da ima tudi njihovo mesto obiskovalcem marsikaj zanimivega in vrednega pokazati. Če bi se tega ovedli že preje, bi prav gotovo že marsikaj postorili, da bi o tem prepričali bližnjo in daljno okolico - ne samo slovensko, marveč tudi italijansko. Zato jih v tej smeri čaka še veliko dela, nekaj pa je bilo že tudi storjenega. Med drugim so izdali zelo obsežen in kvaliteten prospekt, ki je že kar mala publikacija o Sežani in občini Sežana. Jasno je, da na turistično naglo razvijajočem se Krasu tudi Sežana, kot njegovo središče, ne bo mogla in ne smela zaostajati. To morajo čimprej spoznati vsi odločajoči dejavniki, kot radi rečemo, kajti z znanjem oboroženih posameznikov jim ne manjka.
V želji, da bi tudi bralce serije o slovenskih mestih seznanili z veliko preobrazbo, ki jo v zadnjih letih doživlja mesto Velenje, smo se odločili, da tokrat podrobneje predstavimo to mesto. Prvi in najbolj očiten dokaz tega spreminjanja mesta Velenja iz rudarskega in industrijskega mesta v sodobno urejeno in turistično mesto je zlata medalja s strani Evropske komisije, ki je Velenju v lanskem letu podelila laskavi naslov Urejeno evropsko mesto. Evropska komisija je bila prijetno presenečena nad Velenjem. Niso si mislili, da ima lahko tipično rudarsko mesto toliko cvetličnih nasadov. Seveda pa člani komisije niso ocenjevali samo teh nasadov, marveč tudi projekte ureditve mesta, ki so bili izvedeni v preteklosti in tiste, ki si jih mesto zastavlja za prihodnost.
Najbrž ni Slovenca, ki ne bi vedel za Žiri (če ne zaradi drugega pa gotovo zaradi svetovno znanih smučarskih ali gorskih čevljev Alpina), vendar pa jih velika večina ne ve prav natančno, kje Žiri so. Da je to res, so očitno opazili tudi Žirovci sami, saj se sicer v svoji himni ne bi hvalili, da so 'tam na Žirovskem doma, v prelepi dolini na koncu sveta'. Pri tem seveda dobro vedo, da to ni res, zlasti ni res v času, ko svet postaja ena sama velika (globalna) vas, ko ni več krajev, ki bi bili na koncu sveta, kakor tudi ni več tistih na začetku.