Sv. Valburga, opatinja (god 25. februarja), se je rodila v Angliji leta 710, umrla pa leta 779 v Heidenheimu v Nemčiji, kamor je odšla na prošnjo sv. Bonifacija (god 5. junija). Njene relikvije, ki so jih sto let po njeni smrti prepeljali v mesto Eichstätt na Bavarskem, so hodili častit tudi romarji iz naših krajev.
Sv. Nikolaj oz. Miklavž (god 6. december) sodi med priljubljene svetnike. V vsej zahodni in vzhodni Cerkvi je od 11. stoletja dalje v časteh kot veliki priprošnjik in čudodelnik. Ljudje ga kljub zahodnemu Božičku in sibirskemu dedku Mrazu še vedno častijo zaradi njegove svetosti ter kot pomočnika v stiski in čudodelnika. Sv. Nikolaj je upodobljen v škofovski obleki, s tremi zlatimi kroglami na knjigi ali pa s tremi hlebčki ali tremi kamni, s tremi dečki, ki stopajo iz čolna (ker je po legendi rešil tri umorjene dečke – šolarje); s sidrom in ladjo (ker je rešil ladjo in jo z viharnega morja srečno pripeljal v pristanišče).
V osrčju gričevnate kozjanske pokrajine, ki svoje vrhove vzpenja pogosto kar nad 500 metrov nadmorske višine, se skriva pravljični kraj Prevorje. Zaradi svoje razgibanosti in slikovitosti ga opevajo domači literati v pesmih in marsikdo ga imenuje kar »Kozjanski raj«. Kraj leži na jugovzhodu Občine Šentjur in je dobil ime po velikem številu prevalov in prevojev. Obsega šest vasi, v katerih živi okrog 750 prebivalcev. Do naselja pridemo po vijugasti regionalni cesti R 423, ki je izredno priljubljena med motoristi in kolesarji, iz Šentjurja v smeri Lesično-Kozje ali iz Olimja preko Virštanja oz. iz Podsrede preko Kozjega v smeri Šentjurja.
Mučenec sv. Vid († ok. 300) sodi med najbolj češčene svetnike na Slovenskem, saj mu je posvečenih več kot 40 cerkva, pa tudi imeni Vid in Vida sta zelo pogosti. Gradnja cerkva, posvečenih sv. Vidu, sega na začetek krščanstva med Slovenci, zato se domneva, da so jih postavljali v krajih, kjer so poprej častili Svetovita, poganskega boga Slovanov. Sv. Vid je poznan kot eden izmed 14 pomočnikov v sili, za zavetnika so si ga izbrali lekarnarji, kotlarji, pivovarji, mutci in gluhci, viničarji in rudarji, odrski igralci in plesalci. V cerkvah ga lahko vidimo upodobljenega kot mladeniča, mučenega v kotlu ali s kotličem v roki. God sv. Vida obhajamo 15. junija, po starem julijanskem koledarju pa je bil god na kresni dan. Na tisti čas nas spominja rek O svetem Vidi se skozi noč vidi.
Sv. Jurij (god 23. aprila), vojak in mučenec iz Kapadokije v Mali Aziji (u. ok. 303), je zelo češčen svetnik v vseh krščanskih deželah. O njegovi priljubljenosti na Slovenskem pričuje okoli 40 župnijskih cerkva in skoraj toliko podružnic. Po njem so poimenovani številni kraji. Jurjevo je veljalo za začetek pomladi, kar so nekdaj praznovali s koledniškimi obhodi, zlasti v Beli Krajini. Jurjevanje se danes v Sloveniji ponovno oživlja.
V koledarjih bomo ime prvega salzburškega škofa sv. Ruperta (r. ok. 620 – u. ok. 717) našli dvakrat: na njegov smrtni dan 27. marca in 24. septembra, ko je njegov škofovski naslednik Virgil (god 27. novembra) prenesel svetnikove posmrtne ostanke v novo, njemu posvečeno stolnico. Uveljavil se je prvi datum. Češčenje svetnika se je južno od Drave začelo pod vplivom sv. Eme (god 27. junija), saj je mnogim cerkvam, ki jih je dala graditi, za zavetnika izbrala sv. Ruperta. Med temi je tudi župnijska cerkev v Šentrupertu na Dolenjskem. Sv. Rupert velja za zavetnika rudarjev v solnih rudnikih, priporočajo se mu kot zavetniku zoper šen in otroške krče.
Kako priljubljen je bil nekdaj praznik Svetih treh kraljev tudi med slovenskim narodom, pričajo številne šege in obredja. Pred praznikom je tretji sveti večer, ko verni ljudje pokropijo in pokadijo svoje domove. Na podboj vrat pa napišejo letnico in prve črke imen treh kraljev (npr. 20+G+M+B+09). Začetek njihovega češčenja pri nas sega v konec 14. stoletja, ko so Slovenci začeli romati v Köln (Kelmorajn). Tam so vsakih sedem let izpostavljali svetokraljevske relikvije. Kljub priljubljenosti Gašperja, Mihe in Boltežarja pa v Sloveniji lahko na zemljevidu najdemo le šest ali sedem cerkva, posvečenih Svetim trem kraljem.
Šempeter leži v osrčju spodnje Savinjske doline, ob cesti Celje – Ljubljana, od Celja je oddaljen 12 kilometrov. Prijetno naselje, s celovito ponudbo privablja številne turiste, ki si lahko marsikaj ogledajo, saj je Šempeter kraj, ki mu je zgodovina dala kar nekaj resnično zanimivih in pomembnih ponosov.
Okolica Raven je bila poseljena že v antiki, saj je skozi kraj vodila rimska cesta. Na mestu železarne so našli rimsko keramiko, mozaične kamenčke, opeko in denar. Prvič se Ravne omenjajo leta 1248 kot Guttenstein, kot trg pa leta 1317. V 14. stoletju postane Guštanj deželno knežji trg in je dobil pravico do štirih letnih sejmov in do pobiranja sejmnine. Od konca 16. stoletja je trg imel grb in uradni pečat zelene barve, ki predstavlja drevo s tremi krošnjami. Tržani so bili osebno svobodni, toda trška samouprava ni bila popolna.
Leta 2005 je Metlika praznovala 640 letnico mestnih pravic - leta 1365 je namreč dobila vnovič potrjene mestne pravice od goriško-tirolskega grofa Albrehta IV. To pa seveda pomeni, da je naselje samo mnogo starejše in tudi imenovalo se je drugače. Še v 14. stoletju se je imenovalo Novi trg. Metlika se prvič omenja leta 1228, vendar ne kot naselje, marveč kot pokrajina.
Prva misel, ki se Slovencu porodi, če kdo omeni Ljutomer je ta, da je Ljutomer gospodarsko in kulturno središče ene izmed naših pokrajin, to je Prlekije (Murskega polja in Ljutomerskih goric). To ozemlje spada k večji pokrajinski enoti - Pomurju, katerega središče je Murska Sobota. Obrobna ozemlja - med njimi tudi Prlekija - pa težijo k manjšim središčem kot so Ljutomer, Gornja Radgona in Lendava.
Slovenska mesta in kraji 
