Kadar pomislimo na zapletene poti kraških rek, se največkrat spomnimo na sistem kraške Ljubljanice ali na Reko, ki
nazadnje ponikne v Škocjanskih jamah in se kot Timav prikaže na dan tik pred
izlivom v Jadransko morje. Pa je še veliko podobnih
pojavov ob sicer redkih potokih na kraških tleh. Gotovo so manjši in morda zato
po krivem tako zapostavljeni. Da vsaj malo popravimo to "krivico" in
se obogatimo za doživetje, obiščimo kraško dolino pod Beko in Ocizlo v neposredni
bližini italijanske meje. Pred leti je bilo območje vključeno v obmejni pas,
kar je precej oviralo ogled zanimive doline, sedaj pa te ovire ni več. Dvakrat
na leto je celo možno prestopiti mejo in obiskati dolino Glinščice, kjer je
rečica v apnenec vrezala slikovito sotesko.
V zgornjem delu doline,
tem, ki je v naši državi, je uravnava, kjer se vrstijo zanimivi kraški pojavi.
Prva zanimivost je Ocizeljska jama. Jamo prekine udornica s prepadnimi stenami.
Pot nas privede do roba udornice. Če pokukamo čez rob, in previdnost je tu
popolnoma na mestu, nam bo takoj jasno, da se ne tod ne bo dalo priti v jamo
brez plezalne opreme. A nič zato, slediti je treba shojeni stezi, ki nas
privede do naslednjega udora, kjer je vhod v jamo, imenovan tudi Blažev spodmol.
Potrebna je le baterijska svetilka, da se skozi rov prebijemo do dna udora, ki
se nam je zdel še malo prej z roba popolnoma nedosegljiv. Tu se pot za običajne
obiskovalce konča in treba se je po isti poti vrniti. Potem poiščemo potok in
mu sledimo do zanimivega ponora. Voda pada čez prag v 8,5 m globokem slapu in
izgine v Meletovo jamo. To je eden redkih ponornih slapov pri nas.
Če nadaljujemo pot ob
največkrat suhi strugi proti severozahodu, nas čaka še ena zanimiva jama. To je
Miškotova jama. Brez težav si lahko ogledamo njeno največjo znamenitost -
mogočen naravni most pred vhodom v jamo, obisk same jame pa terja jamarsko
spretnost in opremo.
Naravni most je značilen pokazatelj plitkega krasa, kjer
je debelina stropa nad jamo razmeroma tanka, zato so pogosti udori. In če se
takšen udor zgodi blizu jamskega vhoda, nastane seveda naravni most!
Nezahtevno potepanje
lahko zaokrožimo proti izhodišču, cerkvi sv. Magdalene, ki jo zagnani
Ocizeljčani obnavljajo. Od tod je lep razgled na Ocizlo in predvsem proti jugu,
kjer je v gozd zasekana trasa nove avtoceste. Prebivalci Ocizle so ponosni na
svojo vas in znamenitosti pod njo. Opremljajo dostope in kažipote, so pa tudi
po kraško gostoljubni. S pridom znajo uporabiti dejstvo, da tudi tukaj piha
burja in okusno posuši pršut. Če obiščemo samo naravne znamenitosti in ne tudi
ljudi, ki že stoletja živijo z njimi, bo naš obisk le polovičarski. Ob vrnitvi
se lahko ustavimo pri cerkvi sv. Petra v Klancu, kjer je mojo pozornost zbudil
kamniti relief svetnika v sklepniku vhodnih vrat. Soimenjak, svetnik, je seveda
upodobljen s ključem v roki in s tem je pregnan vsak dvom, komu je cerkev
posvečena.
Kaj pomeni ključ sv.
Petra? Če je nebeško kraljestvo zunaj časa, je torej sedaj, je bilo in bo
vekomaj, potem se nenadoma razblini naša trdna predstava o vratih in, kakopak,
o ključavnici. Potem za vstop ne potrebujemo več ključa, ampak spoznanje o
obstoju Boga, Resnice, Besede. Naloga svetega Petra ni preprečevati vstopa,
ampak posredovati ključ spoznanja vsakomur, ki ga želi odkriti. Zato ključa ne
skriva: "Pridite vsi, ki ste žejni resnice!" Peter torej ne odklepa
ali zaklepa vrat nebeškega kraljestva, ampak deli ključe. Kako se te predstave
ujemajo z gostoljubnostjo, odprtostjo domačinov Ocizle. "Ne pozabite na
gostoljubnost. Ker so bili nekateri gostoljubni, so namreč pogostili angele, ne
da bi se zavedali" (Heb. 13, 2). In kot se zdi ob prihodu, da sveti Peter
z mogočno lipo čuva vhod do skrivnosti doline pod Ocizlo, tako se vračamo s
prepričanjem, da nam jih pravzaprav le odkriva.
Dostop: Od Kozine proti morju,
pri prvem odcepu zavijemo desno, pod cerkvijo sv. Petra z mogočno lipo, skozi
Klanec do Ocizle. Peš do cerkve sv. Magdalene na severnem robu vasi. Označena
pot nas vodi navzdol v dolino s kraškimi pojavi. Zaradi lažje orientacije
priporočamo spremstvo.
Izlet smo opravili avgusta, vode ni bilo, vendar nam je ostal v lepem spominu. Otrokoma sicer že najstnikoma je bil zelo všeč spust v Blažev spodmol. Vodiča nismo imeli.
