Skala nam največkrat pomeni trdnost,
nespremenljivost. Za čas našega življenja to kar dobro velja, v časovnem
razponu desettisočletij pa se izkažejo kamniti skladi za dokaj ranljive. Vode
jih lahko z raztapljanjem prevotlijo v jamske splete, reke vrežejo globoko v
skalna korita svoje struge. In prav takšen primer si bomo tokrat ogledali.
Voda, ki ima velik strmec in nosi s seboj mnogo
peska, ima zelo veliko moč in brez večjih težav brusi skalnato strugo. Zato se
dno razmeroma hitro poglablja, nastanejo zelo ozke soteske s strmimi stenami.
Zanje sta najbolj pogostna izraza korita ali deber. Pričakujemo jih na obrobju
gora, zlasti tam, kjer so bili ledeniki, ki so ob taljenju zagotavljali dovolj
vode, v gorah pa seveda tudi ni problema za strmine. Zato so tudi pri nas
najlepše koritaste soteske v alpskem območju: v dolini Soče (Soča, Kršovec) in
na njenih pritokih (Koritnica, Mlinarica, Tolminka), v Kamniški Bistrici, na
Radovni (Blejski Vintgar) in v Bohinju (korita Mostnice in Ribnice).
Mostnica je potok, ki zbira vode z južnih pobočij
Tosca, dela Uskovnice in Fužinskih planin. Pohlevno teče po ledeniško uravnanih
Vojah, pod planinskim domom pa se začne divji del njene poti. Rečica se je
zarezala v apnenčaste pregrade. Prvih 600 m korit je popolnoma skritih
obiskovalcem, navadno jih prvič srečamo pri Češenjskem mostu (mimogrede,
zgrajen je na naravnem mostu!), kjer se po markirani poti od planinskega doma
spustimo do soteske. Naslednja možnost, da prečkamo vodo, je brv pod pritokom
Suhe, sledita pa še dva mostova. Zadnji je znani Hudičev most, že čisto blizu
Stare Fužine. Le malo naprej se korita končajo. Mostovi niso dali rečici le
imena, omogočajo nam tudi, da si korita ogledamo z obeh bregov.
Ogledamo si seveda lahko vse posebnosti korit:
ozke prepadne stene, ponekod niti dva metra vsaksebi, slapiče izoblikovane
skledaste rečne mline ali draslje različnih starosti. V zgornjih delih soteske
so starejši, preraščeni; delovali so, ko struga še ni bila tako globoko
vrezana. V spodnjih delih pa rečni mlini še vedno 'meljejo' - voda prinaša s
sabo kamenje, ki se ujame v vdolbini, vodni tok pa ga vztrajno vrti. Tako kamni
kot stene se gladko obrusijo. Seveda pa je tisto, kar najbolj pritegne našo
pozornost, smaragdna voda, v katere globinah občudujemo iskre postrvi.
Posebej zanimiva je razširitev med dvema odsekoma
korit. Tu je takoj za zgornjimi koriti zanimiva prevotljena skala, znana kot
Slonček. Stena med dvema kotlicama je razpadla, nastala je odprtina, ostal pa
skalni lok, ki spominja na slonov rilec.
Kljub temačnosti soteske nikoli ne doživljam kot
nekaj mračnega. Bučanje kristalno čiste vode me vedno prepričuje v prisotnost
življenja. Voda je simbol očiščevanja, novega začetka, nenehnega pretakanja in
vračanja. Iz še tako smrdljive odplake se na izviru spet pojavi čista voda.
Čudežna pretvorba, ki jo pri vodi še nekako razumemo, nam je pri grehu komajda
verjetna. Ali se res lahko gnusoba greha spremeni v brezmadežnost? Potem se lahko tudi grešnik spremeni v svetnika,
smrt v življenje. Lahko - zaradi podarjene krvi, prelite za vse nas na križu.
Vsak vidi svet nekoliko drugače; pri Slončku bo
nekdo pozoren predvsem na skalni lok, drugi ga bo popolnoma spregledal, ker bo
njegovo pozornost vzbudila le odprtina s smaragdno vodo. Ta vidi v križu le
obupno trpljenje, grob, kjer se vse konča, pogled drugega seže prek križa v
zarjo življenja nad grobom.
Z mostov rad opazujem vodo pod seboj. V vsakem
trenutku je drugačna. Razlika je tudi med točko, v katero strmim, in vodo nad
mano oziroma pod mano. Ne morem več ugotoviti, kateri pritoki jo sestavljajo,
niti ne napovedati, katera voda se bo še pritočila. Tako je tudi z mojim
življenjem. Prav tu pod Toscem se mu je pridružil močan pritok in z
odločitvijo, potrjeno pri sv. Pavlu, je nastala reka, sposobna sprejemati nove
potočke, in sedaj teče, brusi in se obruša. Teče proti morju in se ozira proti
izviru: "Kdor hoče, naj zastonj zajame vodo življenja." (Jn 22, 17c)
Dostop: Iz Stare Fužine (Bohinj) od cerkve sv. Pavla ali
središča vasi do Zoisove graščine, nato po kolovozu do Hudičevega mostu. Nad
mostom se od kolovoza odcepi markirana steza, ki je speljana ob Mostnici. Pri
drugem mostu pobirajo v sezoni prispevek za urejanje poti. Na robovih soteske
je zlasti ob vlažnem vremenu; potrebna previdnost.
