Pri Rangusovi hiši bomo v pričujočem prispevku ostali pri terminu hiša, kar pomeni, da je ne bomo prekrstili v domačijo, čeprav naša rubrika nosi naslov Slovenske domačije. Tokrat namreč nimamo opravka s celotnim kompletom stavb, ki po navadi sestavljajo slovensko domačijo. Res je, da poleg hiše tudi v tem primeru (že) stoji svinjak, ni pa še postavljena kašča, katere sestavni deli so zloženi in oštevilčeni in tako pripravljeni za postavitev. Skoraj gotovo pa bodo sčasoma na prostor v bližini hiše postavili tudi kozolec ali še kaj drugega.
V primeru Rangusove hiše gre za hišo, ki je na sedanjo lokacijo
prestavljena iz približno 10 km oddaljene vasi Stranja pri Škocjanu.
Lastniki so jo namreč pred nekaj leti podarili občini Škocjan, le – ta
pa se je ob finančni pomoči Ministrstva za kulturo odločila, da jo
prestavijo v tako imenovani Etnološki park Zagraški log.
Obnovljeno gospodarsko poslopje v vasi Zagrad, kjer se začne krožna pot po parku
Zagrad leži 4 km severozahodno od sedeža občine Škocjan, pod vasjo pa
je čudovita dolina, ki jo imenujejo Zagraški log. S trnjem in
grmičevjem zaraščen vaški pašnik, nekdanjo vaško gmajno, postopoma
spreminjajo v park avtohtonih rastlin in drevesnic, pa tudi avtohtonih
kamenin. V njem so se ohranili bela murva, črn trn, glog, češmin,
trdoleska in druge grmovnice. Prava redkost je že domala izumrla
drevesna vrsta – brst. V parku je rastišče raznovrstnih praproti, srčne
moči, tavžentrože in drugih. Na mokriščih v parku se je izoblikovalo
idealno življensko okolje za polže. "Dolina polžev" bi zaradi izredne
gostote teh prebivalcev upravičeno lahko nosila tudi njihovo ime.
Slikovitost pokrajine bogatijo tudi izviri, potok in mlaka, v kamninah
pa se skrivajo številni ostanki nekdanjega življenja. Največ je lupin
in odtisov školjk ter polžev. Posebnost so tudi dobro ohranjeni
rastlinski ostanki. Fosilni ostanki seveda ne dokazujejo nič drugega
kot to, da je do sem segalo Panonsko morje, ki se je pred kakimi 15
milijoni let začelo dokončno umikati.
Nad dolino se dvigajo gorice, imenovane Zagraška gora. Prevladujoča
kulturna rastlina na teh goricah je vinska trta, saj smo v deželi
cvička.
Krušna peč v hiši s kamnitima sedežema
Vas Zagrad
Kot piše v Leksikonu Dravske banovine se vas Zagrad prvič omenja že
leta 1074, ko so bili lastniki posestev Brižinski škofje. Zagrad je bil
središče za 28 okoliških vasi. Mnoge omenja tudi Valvasor v svoji Slavi
vojvodine Kranjske (npr. cerkev sv. Tomaža, vikariat župnije sv.
Miklavža na Otoku itd.). Gre za tipično dolenjsko valovito pokrajino
posejano z majhnimi vasmi, ki so razmeroma daleč vsaksebi, ki pa so z
vedno boljšimi komunikacijami vedno bolje povezane med seboj in s
svetom.
Večina domačij v teh krajih je starih več kot 100 pa tudi več kot 200
let. Hišam in hlevom praviloma delajo družbo tudi imenitni kozolci –
toplarji, od katerih je mnoge že načel zob časa in kar kličejo po
obnovi.
Črna kuhinja z dvema ognjiščema in lesenima obokoma nad obema
Rangusova hiša
V kakih 7 ha velik etnološki park, ki so ga domačini začeli urejati že
leta 1996, kot naročena sodi tudi okoli 300 let stara Rangusova hiša.
Tipična kmečka hiša, značilna za dolenjsko podeželje daje parku
domačnost in pridih preteklega časa. Hišo odlikujejo umeteljno izdelani
detajli, ter ohranjena notranja oprema. Na hiši je tablica z naslovom
Klenovik 34 b .
Po tlorisni zasnovi je Rangusova hiša zelo enostavna. Skozi glavna
vhodna vrata stopimo v večji prostor, ki je veža in kuhinja hkrati. Z
nasprotne strani je v ta prostor mogoče vstopiti ali izstopiti skozi
manjši zadnji vhod.
Velika posebnost tega prostora – črne kuhinje sta
dve ognjišči z lesenima obokoma (napama) nad obema ognjiščema. Še večja
posebnost je poseben navzdol obrnjen zaboj, obešen na špirovce nad
levim ognjiščem. Služil je za sušenje mesa. Kuhinja je namreč brez
stropa, kajti podstreha je odprta čez in čez.
Levo od glavnega vhoda je osrednji bivalni prostor – hiša s pečjo, pri
kateri sta nekaj posebnega kamnita sedeža (zapečka) v peči ob obeh
stenah, oziroma ob koncih klopi okoli peči. Ostala oprema v hiši je
zelo skromna in preprosta. Poleg mize s klopjo in stoli je v hiši
pravzaprav samo še menterga. V kotu nad mizo je majhen križ (bogkov
kot) in majhne so tudi nabožne slike. Pod sliko na steni, ki deli hišo
od kamre je nekoč skoraj gotovo stala postelja, ki pa je sedaj ni več.
Zelo zanimiva in nenavadna je dekoracija sten v hiši, pravzaprav v vseh
prostorih, ki so modro pobarvane in z belimi pikami označujejo spoje
med tramovi.
V sosednji manjši prostor – kamro vodita dva vhoda, eden iz hiše in
drugi iz črne kuhinje. Vrata iz kuhinje so videti kot zasilni izhod. V
kamri je od opreme samo postelja. Kamro so ogrevali z eno stranico
peči, ki je sicer postavljena v hiši.
Svinjak
Na desno od glavnega vhoda je prostor, ki je po velikosti komaj kaj
manjši od hiše. Domneva se, da je bil ta prostor "dozidan" kasneje.
Podobno kot v hiši je tudi v tem prostoru peč, kar pomeni, da se je
tudi ta prostor dalo ogrevati, tako kot hišo. Tudi ta peč je imela
zidan zapeček, v sobi pa je tudi tu miza s klopjo in stoli. Okna v tem
prostoru so za spoznanje večja kot v ostalih prostorih, kar morda
dokazuje, da je bil ta del hiše postavljen kasneje kot ostali deli
hiše. Sosednji manjši prostor je služil kot shramba.
Miren kotiček v parku z izvirom vode
Po velikosti sodi Rangusova hiša me manjše hiše, v času njenega
nastanka pa je zelo verjetno sodila med povprečno velike podeželjske
bivalne objekte. Krita je s slamo in sleme se na obeh koncih zaključuje
s čopoma. Ob novejšem delu je tudi ograjen in obdelan vrt, ki zelo lepo
sodi k hiši. S slamo je krit tudi svinjak, ki stoji streljaj stran od
hiše. Tako kot hiša je v celoti izdelan iz lesa in to zelo kakovostno
in lično.
Kot rečeno, sestavni deli kašče še čakajo na postavitev. Za sedaj so
zloženi na prostoru pri hiši, oziroma pri gospodarskem poslopju,
katerega lastnik je kamnosek Franc Kocjan v Zagradu. Prav on je tisti,
ki odločilno premika stvari naprej, tako v Etnološkem parku Zagraški
log, kakor tudi v kraju Zagrad samem. Postopoma obnavlja še eno
zapuščeno domačijo, katere lastnik je. Obnovil je kozolec – toplar, po
požaru je obnovil tudi gospodarsko poslopje, v katerem je v nekdanjem
hlevu uredil večji prostor, ki ga sedaj uporablja turistično društvo
Zagrad, služi pa tudi za sestanke in družabna srečanja. V zadnjem času
se loteva tudi obnove stare, zapuščene in razpadajoče hiše, ki stoji
nasproti gospodarskemu poslopju. Pri tej domačiji se tudi začenja
krožna pot po Etnološkem parku Zagraški log.
Novice 
