Pojem bajta in domačija nimata prav veliko skupnega, a se kljub temu s tokratnim prispevkom o (starih) slovenskih domačijah podajamo v povsem samosvoj in očarljiv svet, za katerega upamo, da bo še dolgo živel in se razvijal. Prava katastrofa bi bila, če bi jo uničili, ali opustili. Razumnega razloga za to ni in upamo, da ga nikoli ne bo. Svet, o katerem govorimo je največja visoka planota na Slovenskem s približno 557 ha pašnikov in več kot 100 pastirskimi kočami na Veliki, Mali in Gojški planini. Pašne trate se razpostirajo na višinah okoli 1550 metrov nad morjem, obdane so z redkim smrekovim gozdom in ruševjem in posejane z značilnimi kraškimi vrtačami.
Poseben čar daje temu svetu pogled na visokogorske Grintavce, ki se
mogočno dvigajo v ozadju. A tudi brez te scenarije je pastirska
kultura, ki že stoletja živi na Veliki planini tako nekaj posebnega, da
obiskovalca takoj potegne vase in ga prepriča. Zgodovinski viri prvič
omenjajo Veliko planino z imenom gross ross albenn v začetku 16.
stoletja, in sicer v zvezi s spori med kamniškimi meščani in Andrejem
Lambergom s Črnela, ki je branil pravice kmetov do paše na planini.
Danes planino upravlja pašna skupnost, kar pomeni, da je planina skupna
(srenjska) last z individualnim načinom gospodarjenja. Pastir pvaninc
skrbi za svojo živino in opravlja tudi druga pastirska opravila: molze
živino, mede maslo, izdeluje kisel (mohant), ali sladek laški sir. Živi
v svoji koči, obdani z leseno ograjo (lahko tudi kamnito).
V dolgih letih in stoletjih se je razvila posebna pastirska kultura, ki
s svojimi posebnostmi in izrazi predstavlja pravi etnološki zaklad, ki
ga pošast z imenom globalizacija v nobenem primeru ne sme uničiti. Eden
zadnjih pvanincev, ki do potankosti obvlada terminologijo in
tehnologijo gradnje pastirskih koč in pastirskega življenja nasploh je
Jože Spruk iz Bistričice pri Kamniku. Pastirsko izročilo se prenaša iz
roda v rod tudi v povedkah in mitičnih bitjih (divjih možeh, belih
deklicah, zelenem možu, čarovnicah itd.) in v šegah, s katerimi so
zaznamovali prihod na planino in odhod z nje. Še do nedavna so pastirji
obdarovali znance in prijatelje s planinskimi spominki, siri trniči,
oblikovanimi kot kepe, ki so jih ozaljšali z lesenimi rezljanimi
pečatniki – pisavami. Arhitekt Plečnik jih je za 80 rojstni dan dobil
kar 80.
Preskarjeva bajta
Poseben in najbolj tipičen pečat daje Veliki planini pastirska koča –
bajta. Izraz bajta je bil za stare koče povsem na mestu, za novejše in
za tiste, ki še rastejo pa skoraj ne velja več. So bistveno večje z več
prostori in z mnogo večjim bivalnim udobjem, kot je bilo to nekoč. Tudi
zato je Preskarjeva bajta danes spremenjena v muzej, saj je v bistvu še
edina, ki je bila po drugi svetovni vojni obnovljena v povsem enakem
slogu, kakršna je bila pred požigom. Marca 1945 so namreč Nemci požgali
vse koče in hleve, s kapelo Marije Snežne vred, da se v njih ne bi
zadrževali partizani. Preskarjeva bajta je danes zadnji in edini
ohranjeni primerek ovalne velikoplaninske bajte pri nas. Ovalne bajte
so se morale sčasoma umakniti apsidalnim in na koncu pravokotnim
stavbam, z ločenim bivalnim in gospodarskim delom.
Preskarjeva bajta je v bistvu enoprostorna, s tem, da je okoli
pastirjevega bivališča lopa za živino, vse pa prekriva ovalna skodlasta
streha, ki jo nosita dva stebra in slemenska lega. Bajta, ki je brez
okna in dimnika se že na zunaj občutno razlikuje od večjih sosednjih,
današnjim življenskim navadam prirejenih koč.
Osrednji prostor nima niti stropa, niti okna niti mize. Pastirjeva
oprema je skrajno asketska in skrajno prektična: odprto ognjišče s
trinožnikom in loncem za sirjenje, solnica in žličnik, piskri in ponev,
pograd, pet polic za mleko, spodaj korito za vodo, škaf in stol za
molžo, golida, pinija in torilo ter drugo pastirjevo orodje in posodje.
Nad glavo na dosegu roke so gliste – dve vzporedni oblici – za sušenje
drv, v prisojni strešini je ozka svetlobna rega, skozi katero svetlobni
žarek kdaj pa kdaj posije v zakajeno notranjščino pastirjevega
bivališča.
Preskarjev Andrej se je skupaj s sinom in hčerjo takoj lotil obnove in
do konca junija 1945 je na pogorišču že stala nova pastirska bajta.
Bila je prav takšna kot prejšnja, saj je verjel, da je takšna najbolj
primerna za bivanje in pastirska opravila v pašnih mesecih. Imela pa je
še eno dobro lastnost; v njej nikoli ni bilo muh in gneče, kajti
"turist le pri vratih not pogleda, pa že gre", kot se je Andrej rad
pošalil. Kot rečeno, je Preskarjeva bajta danes spremenjena v muzej in
zato se v njej nič več ne kadi, vendar si jo turisti kljub temu ne
morejo ogledati, če se prej ne najavijo na turistični agenciji v
Kamniku.
Danes se ob vikendih in praznikih na Veliko planino odpravi velika
množica turistov od blizu in daleč. Temu v veliki meri botruje avto,
oziroma (pre)lahek dostop ne do vrha, pač pa do podnožja Velike
planine. S seboj največkrat ne nosijo hrane, saj vedo, da bodo na
planini dobili kaj za pod zob: kislo mleko, žgance, sir, skuto in
drugo. Zato ni čudno, da skoraj pri vsaki koči poseda večja ali manjša
skupina ljudi, ki pridno nabira kalorije za povratek v dolino.
Novice 
