Nadvse primeren izlet iz Kranjske Gore je tudi na prelaz Vršič. Ali prek njega (v Trento), odvisno kam ste namenjeni. Mi se z dojenčkom nismo mogli odpraviti po neštetih (v resnici bi jih seveda lahko hitro preštel, če bi le imel seznam vseh teh poti) markiranih poteh, ampak smo morali do prelaza z avtomobilom. Kako dolgočasno! Ampak nas pa niso noge bolele, tako kot vse kolesarje, ki smo jih v sončnem sobotnem dopoldnevu srečali na poti.
Cesta na Vršič
Prvi zanimivejši postanek bi bil lahko že čez dober kilometer pri jezeru Jasna, a tam se nismo ustavili (glej blog: Jezero Jasna), ker smo si ga že nekaj dni prej podrobno ogledali – predvsem okolico, če sem natančnejši. Ker nas Jasna tokrat ni zanimala, smo se zapeljali še malce naprej. Po približno 6 kilometrih vožnje iz smeri Kranjske gore, je na nadmorski višini skoraj 1150 m, Ruska kapelica. Vredna, da se pri njej ustavite in si jo ogledate, posedite v manjšem parku ob njej in se spomnite množice žrtev gradnje ceste, ki pelje proti Trenti na primorsko stran.
Cesto čez Mojstrovko (uradno se tako sicer reče bližnji gori, vendar so to ime ob koncu 19. stoletja tudi za Vršič uporabljali domačini na severni strani, na primorski strani pa so mu rekli Kranjski vrh) so uporabljati Trentovci že več kot 100 let nazaj. Po tej cesti so hodili v Beljak in druge okoliške kraje v nakupe, pa celo k zdravnikom, ki jih je v okolici Kobarida primanjkovalo. Iz Kranjsko Gorske strani doline pa so na drugo stran gnali živino na pašo. Cesto so pričeli širiti že leta 1909, takrat z namenom lažjega spravljanja lesa preko hriba, a takrat se cesti res še ni moglo reči cesta v današnjem pomenu besede. Res pa je, da če je ne bodo na določenih mestih kmalu obnovili, bo kaj lahko to ime spet izgubila. Njeno trenutno uradno poimenovanje pa je: Vršiška cesta.
Zgodovina nas uči, da so v času 1. svetovne vojne, na to območje pripeljali več kot 10.000 ruskih ujetnikov. Ti so 24 kilometrov dolgo cesto po hitrem postopku razširili, prebili neprehodna območja na naketerih delih in jo napravili približno takšno kot je danes. Razgibano, skupaj s 50 serpentinami od ene do druge strani, od tega jih je približno polovico na vsaki strani (24:26 je kar dobro razmerje, da na kateri strani ne bi bil kdo užaljen ali vaše vozilo preobremenjeno) – na vrhu pa prelaz Vršič (ki nosi tudi druga imena), ki je odprt v povprečju malce več kot polovico leta, v ostalem delu leta, pa se tu lahko sicer sankate, ob prehodu z avtomobilom pa bi ga prej nasankali, kot kam daleč prišli. Različna podjetja vam ponujajo tudi adrenalinske vožnje s sankami iz vrha, tja vas seveda pripeljejo s terenskimi vozili, vas primerno zaščitijo s sankaško opremo in čelado in potem v dolini spet poberejo.
Ruska kapelica
Ruska kapelica je del slovenske kulturne dediščine in spomenik vsem žrtvam, ki jih je zahtevala izgradnja ceste. Zaradi velike nevarnosti snežnih plazov, so delavci sicer delali pod zaščito protilavinskih streh, a tudi te niso vedno vzdržale. Koliko žrtev skupaj je bilo v resnici, najbrž ne bo nikoli znano, uradno pa velja za največjo nesrečo sprožitev plazu marca 1916, ki je zahteval več kot 100 žrtev med ruskimi ujetniki in nekaj tudi med avstrijskimi vojaki, vendar govorijo druge številke o več kot 300 žrtvah. Še istega leta, so v spomin na žrtve zgradili tudi kapelico.
Ruska kapelica je bila med leti 2005 in 2006 temeljito obnovljena, pred vhodom so na levi strani postavili in uredili tudi razgledno ploščad, ki se sicer ob spominskih prireditvah lahko uporablja tudi v druge namene. Do Ruske kapelice ni zelo veliko vožnje z avtomobilom, prek ceste pa je urejeno manjše parkirišče. Parkira se sicer lahko tudi ob cesti, kar pa ni priporočljivo, saj tam pogosto ustavljajo avtobusi. Leži na nadmorski višini približno 1130 metrov.
Prisankovo ok(n)o (2392 m)
Prisank (2547 m) je po mnenju poznavalcev najmogočnejša gora Julijskih alp. Njen obsežen greben se vije od Razorja (2601 m), do katerega se vije t.i. Jubilejna pot, na drugi strani pa ga od Goličice (2078 m) ločuje Hudičev žleb. Tudi tu prek se vijeta nanj dve poti, najbolj znana je Hanzova pot, mnogo mlajša pa Kopiščarjeva, ki pelje skozi prednje okno.
Prisank, tako mu pravijo domačini, sicer pa je znan po imenu Prisojnik, je vreden ogleda iz vseh zornih kotov, kakorkoli pa se boste na Vršič želeli vzpeti ali iz njega spustiti, ves čas bo ob vašem boku. Ob njegovem boku je dobro vidna tudi Škofova glava, skalnati greben, ki ga marsikateri mimoidoči ob bežnem pogledu na goro preprosto prezre. Mati narava se je na tej mogočni gori poigrala na dveh mestih. Na njegovi desni strani (pogled iz strani ceste na Vršič) je ustvarila kar 80 metrov visoko in 40 metrov široko mogočno okno, ki je v Sloveniji nasploh ena največjih naravnih odprtin. Na videz, od zelo daleč, izgleda kot majhna kuknjica, a od daleč tudi mogočni Prisank izgleda le kot večji kamen, ki bi ga človek lahko navidezno objel. Tako velika odprtina seveda ni nastala čez noč, kamnina je bila namreč ob prelomu samo pretrta, potem pa se je počasi večala s preperevanjem.
Druga zanimivost pa je podoba obraza v steni, ki je dobilo ime Ajdovska deklica. Legenda pravi, da so ajdovske žene Kranjskogorcem prerokovale usodo ob rojstvu in svetovale, kdaj je pravi čas za setev in žetev. Ena izmed njih je sinu lovca prerokovala, da bo ustrelil zlatoroga, ki živi v okoliških gorah. Ajdovske žene so se ob prerokbi razjezile in ajdovsko deklico spremenile v skalo. Ta ajdovska deklica je dobro vidna iz več mest, obvezno pa morate biti na južni strani.
Sicer so med zgornjimi usedlinami Prisanka ukleščeni tudi ostanki vulkanskih podornin in njihovih tufov, ki govorijo, da je bilo območje današnjih Julijcev nekoč vulkansko aktivno. V kameninah so se ohranili ostanki življenja izpred 240 do 225 milijonov let, najti je mogoče apnenčeve alge, trigonodusne školjke, redke polže in majhne koralne kopice. Vsekakor zanimivosti na pretek.
Erjavčeva koča
Pred samim vrhom, torej prelazom, kjer je urejeno parkirišče na nadmorski višini 1611 metrov (parkiranje se plača 3 EUR po vozilu), se splača ustaviti še pri Erjavčevi koči. Tudi tu je urejeno eno večjih parkirišč, predvsem pa se lahko tu pošteno okrepčate ali pa se preprosto podate na eno izmed mnogo poti, ki se tod mimo vijejo po hribih in proti goram. Tik pred kočo so še trije grobovi ruskih ujetnikov, malce nižje v smeri proti Kranjski Gori, pa je še eno večje pokopališče, na višini 1515 metrov.
ZA:
-
Precej zanimivosti ob poti.
-
Precej možnosti za lepe izlete po gozdnih in goratih poteh.
-
Vse poti so dobro označene, markirane, zaščitene in urejene.
PROTI:
-
Zelo ovinkasta cesta, vzemite tableto proti slabosti, če niste vajeni takšnih cest.
-
Na cesti je veliko kolesarjev, ki pogosto ne pazijo ali so že tako utrujeni, da vijugajo sem ter tja in niso sposobni paziti niti nase.
-
Hitro spremenljivo vreme, zato se dobro oblecite tudi sredi poletja.
OSNOVNI PODATKI
Izhodišče: Kranjska gora
Višinska razlika: 801 m
Dolžina poti: 11 km (od table Kranjska Gora do prelaza)
Skupna dolžina izleta: odvisna od hitrosti vožnje, voznih razmer in števila postankov – če si želite ogledati vse opisano, pa boste potrebovali kako uro in pol ali dve.