Na današnji dan, ko katoliški verniki praznujejo Veliki šmaren, se je rodil Gustav Ipavec. Deveti otrok znamenite slovenske zdravniško skladateljske družine, se je rodil 15. avgusta 1831. v Šentjurju pri Celju. Z bratom Benjaminom Ipavcem, čigar spomenik je tudi na ljubljanski Aleji slovenskih skladateljev, sta si bila po letih zelo blizu, zato je bila njuna pot izobraževanja skupna.
Oba sta obiskovala »latinsko šolo«, kjer so se izobraževali v glavnem duhovniki. Po končani šoli, sta oba študirala medicino, v Gradcu in na Dunaju. Gustav Ipavec se je po končanem študiju vrnil domov in prevzel očetovo prakso, kot očesni zdravnik in zdravnik splošne prakse.
Zdravniška družina pa je bila tudi glasbeno nadarjena. Osnovno glasbeno izobrazbo sta si brata pridobila že med šolanjem v Celju, med študijem pa sta se v tej smeri še naprej izobraževala.
Na glasbenem področju je bil Gustav Ipavec bolj ljudski ustvarjalec. Pisal je za preproste ljudi, ki so radi prepevali. Leta 1855 je v Šentjurju ustanovil mešani pevski zbor. Bil je tudi mentor Prvega avstrijskega damskega kvarteta, ki so ga sestavljale njegove nečakinje. Melodije, ki jih je napisal, so danes že ponarodele. Če se spomnimo samo nekaterih: Slovenec sem, Planinska roža, Slovenska dežela, Slovensko dekle.
Velik domoljub, podeželski zdravnik, župan in skladatelj, Gustav Ipavec je umrl 20. avgusta 1908. v krogu svoje številne družine. Pesem, ki je izklesana na njegovem nagrobniku, je napisal slovenski pesnik Anton Aškerc.
Slika: splet dLib