Slovenski etnografski muzej v Ljubljani je osrednji etnografski muzej za vso Slovenijo. Sprva je deloval v sklopu Narodnega muzeja Slovenije , vendar je leta 1923. postal samostojen muzej. Njegovo poslanstvo je zbiranje gradiva o ljudski kulturi in življenju ljudi. Zaradi prostorske stiske, so občasne tematske razstave prirejali v gradovih v okolici Ljubljane. Eden teh je bil tudi grad Goričane, ki stoji ob cesti, ki vodi v Škofjo Loko .
V muzeju si lahko ogledamo stalno razstavo Med naravo in kulturo, kjer so razstavljeni predmeti, ki so jih uporabljali in izdelovali naši predniki.
V mislih imam Belo krajino, na skrajnem jugovzhodu Slovenije, na Dolenjskem . Ko smo se, na izletu, peljali po tem lepem koncu, smo lahko občudovali cele nasade vitkih belih brez. Nekateri pravijo, da je pokrajina prav po njih dobila svoje ime, bolj verjetno pa je, da je ime dobila po beli platneni narodni noši.
Platno so nekoč belokranjke same izdelovale. Danes je možno videti izdelavo platna samo še v etnografskih delavnicah. Eno tako delavnico smo obiskali v Adlešičih, ob reki Kolpi . Ogledali smo si hišo platnenih izdelkov, kjer nam je gospa Cvitkovič predstavila cel proces od sejanja lanu, do izdelave preje in na ročnih statvah demonstrirala tudi izdelavo lanenega platna. Zelo dolg in počasen proces.
Na današnji dan, 29. maja 1830. se je v Mengšu na Gorenjskem, rodil Janez Trdina, slovenski pisatelj in zgodovinar. Umrl je 14. julija 1905. v Novem mestu, na Dolenjskem.
Janez Trdina je osnovno šolo obiskoval v Mengšu, gimnazijo pa v Ljubljani. Na Dunaju je študiral zgodovino, zemljepis in klasično jezikoslovje. Kot profesor je služboval na Reki, kjer so ga predčasno upokojili, ker naj bi zavajal mladino s svojimi političnimi nazori. Sam je bil upokojitve vesel, saj mu je omogočila duševno in telesno svobodo, da se je lahko posvetil slovenski literaturi, kot je sam napisal v nekem pismu.
Tako se je s 37 leti preselil v Bršljin pri Novem mestu, kasneje pa v Novo mesto. Prehodil je Dolenjsko in Belo krajino, se srečeval z ljudmi in si zapisoval njihova pripovedovanja o življenju, delu, navadah in ljudskih vražah. O vsem tem je pisal v svojih črticah, povestih in bajkah. Nam najbolj znane so vsekakor Bajke in povesti o Gorjancih.
Škofijski dvorec v Ljubljani stoji med dvema trgoma. Na eni strani Ciril-Metodov trg in na drugi strani proti Ljubljanici, Pogačarjev trg. Prvotno je na tem mestu stal manjši dvorec, ki ga je potres leta 1511. močno poškodoval in so ga morali podreti.
Temelje današnjega škofijskega dvorca so postavili 4. maja 1512. leta. V 17. stoletju, nekje do leta 1695. so dvorec razširili, povečali ter mu dodali arkade. Prvotno je bila zgradba proti Ljubljanici odprta, a so jo kasneje prezidali tako, da je čudovito arkadno dvorišče očem širše javnosti skrito. Leta 1778. ko so prenovili fasado, so dvorec z mostovžem povezali z ljubljansko stolnico .
Dandanes, ko pretežno sedimo, postaja hoja ena največjih vrednot. Rezultati analiz kažejo, da lahko že 30 minut hoje dnevno bistveno prispeva k izboljšanju našega počutja in k preprečevanju večine zdravstvenih težav, ki nastanejo kot posledica nezadostne telesne aktivnosti. Tega se zaveda tudi 156 pohodnic in pohodnikov, ki so v soboto, 23.5.2009 ob 20,30 uri izpred Gostišča Trojane na Trojanah krenili na 45 km dolg nočni Rokovnjaški pohod, letos že 19. po vrsti. Pot jih je vodila na Lipovec in preko Kozjaka do Češnjic v Tuhinju. Od tam so pot nadaljevali preko Osekov do planine Travnik in preko Tomanove planine do cilja na Črnivcu.
Vsak udeleženec je za popotnico prejel »pravi trojanski krof« in steklenico vode. Kratki postanki in nočna malica, so pohodnikom dali novih moči in tako so po enajstih urah hoje, dobre volje, prispeli na cilj, ki je bil pri Gostišču GTC 902 na Črnivcu, kjer jih je pričakal pravi rokovnjaški golaž. Tudi vreme je bilo pohodnikom letos bolj naklonjeno, kot lani.
Za poskočne viže, tako na startu, kot na cilju, je poskrbel nepogrešljiv Božo Matičič. Na pot sta pohodnike pospremila predsednik Planinskega društva Kamnik Ivan Resnik, ki se je pohoda tudi sam udeležil in Lojze Jerman, vodja vodnikov, ki je pohodnikom na kratko opisal pot in jih opozoril na pasti nočne hoje. Ivan Resnik je v svojem nagovoru prisotne tudi opozoril, da letos mineva 200 let, ko so po teh krajih razgrajali Rokovnjači.
Ob nedavnem izletu v Belo krajino me je, poleg drugih znamenitosti, zelo navdušila reka Kolpa. Ob reki smo se ustavili v kraju Podzemelj, ki se nahaja na poti med Metliko in Vinico, rojstnim krajem pesnika Otona Župančiča .
Reka Kolpa sprva teče stisnjena v korito z visokimi bregovi, nekje pri Metliki pa se razširi in umirjena teče med dvema sosedama, Slovenijo in Hrvaško. Ob našem obisku so se ljudje veselo kopali v njej, saj je voda imela kar 22,5 stopinj, najbolj pa nas je nasmejal kuža , ki je tudi navdušeno skočil v vodo in plaval.
Poleg plavanja pa lahko na Kolpi čolnarimo, se vozimo s kanuji, kajaki in rafti, po celi dolžini reke pa je možen tudi ribolov. Ob njej živijo tudi številne ogrožene vrste ptic, ki so vezane na vodo. Tu gnezdijo sive čaplje in eno sem ujela v objektiv, v gnezdu na visokem stebru. Menda v Kolpi živi tudi vidra, ki sodi med najbolj ogrožene sesalce v Evropi, a te žal nismo videli.
Odlična priložnost za sproščeno druženje v ZOO Ljubljana, v družbi družin, ki so jim živali in narava pri srcu. Zato si zagotovite brezplačen vstop na superDAN v ZOO Ljubljana , ki ga bosta podarili revija superMAMI in Otroci.
Uskoki ali Vlahi, tako so Slovenci poimenovali pribežnike srbskega, hrvaškega in vlaškega porekla, ki so se med 15. in 17. stoletjem umaknili iz svojih domov, zaradi turških napadov. Del Uskokov se je naselil na Krasu, drugi del pa v okolici Metlike in Adlešičev, na področju današnje Bele krajine .
Janez Vajkard Valvasor je pribežnike pojmoval kot enotno skupnost, s skupnim jezikom, vero, kulturo in medsebojno povezanostjo. Danes nekateri med njimi zatrjujejo, da imajo srbske korenine, drugi hrvaške in tretji slovenske.
Friderik Pregl se je rodil v Ljubljani, 3. septembra 1869, v hiši na današnji Gosposki ulici 19, ob Križankah. Krščen je bil v ljubljanski stolnici sv. Nikolaja in dobil ime Friedrich Michael Raimund. Po tedanjih običajih je prvorojeni sin dobil ime po starših in starih starših.
Ko je bil star komaj šest let, mu je umrl oče in z mamo sta se preselila h ovdoveli babici. Friderik Pregl je obiskoval klasično gimnazijo, ki je stala na današnjem Vodnikovem trgu . Po opravljeni maturi, sta se z mamo preselila v Gradec, kjer se je odločil za študij medicine. Zaradi velike želje po znanju na medicinskem področju, se je Pregl poglabljal tudi v kemijo za katero je leta 1923 prejel Nobelovo nagrado.
Velika in lepa zgradba na Prešernovi cesti 25 v Ljubljani je bila postavljena 1907. leta po načrtih slovenskega arhitekta Maksa Fabianija . Stavba je bila namenjena višji dekliški šoli, poleg nje pa so zgradili tudi dekliški internat imenovan Mladika . Načrte za internat je prispeval ljubljanski arhitekt in urbanist Ciril Metod Koch, ki se je rodil v Kranju, leta 1867.
Ljubljanski licej je gradila mestna občina z izdatno finančno pomočjo Josipa Gorupa, viteza Slavinjskega. Rodil se je 1836. v Slavini na Notranjskem . Viri pravijo, da je bil najbogatejši Slovenec 19 stoletja in skoraj vse premoženje je razdajal v dobrobit naroda.
Danes v kompleksu med Prešernovo cesto in mestnim parkom Tivoli , domuje Ministrstvo za zunanje zadeve. Danes je tudi dan slovenske diplomacije, kajti na današnji dan 22. maja 1992. je bila Slovenija sprejeta v Organizacijo združenih narodov, OZN.
Vsi blogi 
